<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sklep Cp 225/99

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:1999:CP.225.99
Evidenčna številka:VSK0000024
Datum odločbe:19.10.1999
Področje:DRUŽINSKO PRAVO
Institut:preživnina za razvezanega zakonca

Jedro

Določba 83. člena ZZZDR, ki ureja prenehanje pravice do preživnine, se uporablja tudi v primeru, ko preživninski upravičenec vzpostavi izvenzakonsko skupnost.

 

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbena zahtevka, da naj se ugotovi, da je neveljavna oporoka, ki jo je sestavil zapustnik K.P. leta ...in je bila razglašena pri notarju G.C. dne .... pod št. ... in da naj se ugotovi, da listini, ki ju je notar v T. G.C. dne ... pod opr. št. ... razglasil za oporoko P.K. in imata letnico po notarjevem zapisu ... in ..., ne predstavljata lastnoročne oporoke P.K. in sta zato kot taki neveljavni. V posledici takšne odločitve je tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi povrniti pravdne stroške v višini ... SIT v 15 dneh. Zavzelo je stališče, da je tožnica zamudila rok za izpodbijanje veljavnosti oporoke, saj je tako po 61. členu Zakona o dedovanju (ZD) kot po 76. členu ZD predpisan enoletni rok za razveljavitev oporoke oziroma za uveljavljanje neveljavnosti zaradi napak v obliki. Za vzrok neveljavnosti je tožnica zvedela najkasneje ..., ko je bil opravljen narok v zapuščinski zadevi, tožbo na razveljavitev pa je vložila šele ..., to je po poteku enoletnega roka. Drugi zahtevek, v katerem uveljavlja neveljavnost oporoke zaradi napak v obliki, pa je sploh vložila šele ....

Zoper to sodbo je vložila tožnica pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po členu 353 Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po mnenju tožnice razglasitev oporoke pri notarju v T. nima nobenega pomena za konkretno pravdo. Postopka, ki tečeta med istima strankama v I. in S., sta povsem ločena in med seboj neodvisna. Pravočasnost vložitve tožbe v S. se mora presojati na podlagi dogajanj v S.. Zato je po mnenju pritožnice za konkretno zadevo pomemben zapuščinski postopek, ki je v teku pri nas. Zakonita dedinja ni imela nobenega razloga vložiti tožbo na razveljavitev oporoke v S. vse dokler se v tem postopku, ki teče pri nas, ni začela oporočna dedinja sklicevati na oporoko. Pri nas pa je bil zapuščinski postopek uveden šele ....1991 in šele na naroku dne ...1991 se je v zapuščinski spis vložila fotokopija sporne oporoke, in sicer v italijanščini brez prevoda, prevod oporoke pa je bil vložen v zapuščinski spis šele ...1991, to je potem, ko je bil že izdan sklep o dedovanju ...1991. Ne glede na to, da sta obe pravdni stranki v tej pravdi italijanske narodnosti in je njun jezik Italijanščina, se postopek vodi v slovenščini, zato pritožnica meni, da je potrebno šteti, da je oporočna dedinja uveljavljala oporoko v S. šele ...1991, ko je v zapuščinski spis vložila prevod oporoke. Pomembno je, da sodišče v S. oporoke nikoli ni razglasilo, kot bi jo moralo po Zakonu o dedovanju. Zato je vprašanje, ali je sploh enoletni rok začel teči. Tožnica je na naroku v zapuščinski zadevi ...1991 izjavila, da sporne oporoke ne priznava, zapuščinsko sodišče pa je ni napotilo na pravdo in ni prekinilo postopka. Izdalo je sklep o dedovanju, zoper katerega se je pritožila in Višje sodišče v K., ki je njeni pritožbi ugodilo ter sklep o dedovanju razveljavilo. Šele na naroku ...1992 je zapuščinsko sodišče izdalo sklep, da se zapuščinski postopek prekine in tožnico napotilo na pravdo s tem, da ji je naložilo, da mora tožbo vložiti v 30-ih dneh po pravnomočnosti sklepa. Zoper ta sklep se je tožnica pritožila, pritožbeno sodišče pa je njeno pritožbo zavrnilo. Ta sklep je pooblaščenec tožnice prejel ...1992 in ...1992, torej v roku, ki ga je določilo zapuščinsko sodišče v sklepu o napotitvi, je bila vložena tožba v tej zadevi. Po mnenju pritožnice je zato zmotno stališče napadene sodbe, da je tožba vložena prepozno. Glede enoletnega roka je po mnenju pritožnice odločilna izjava v zapuščinskem postopku, da se oporoka ne priznava in s tem napotitev na pravdo, ne pa vložitev same tožbe. Zmotno je še stališče v izpodbijani sodbi, da je tožnica z vlogo z dne ....1997 spremenila svoj zahtevek. V tej vlogi je le drugače formulirala isti zahtevek, ki ga je uveljavljala že sprva. V bazi sodnih odločb je namreč odločba Vrhovnega sodišča, da zahtevek, da se ugotovi, da oporoka, ki jo je sestavil oporočitelj, ne predstavlja njegove oporoke, je zahtevek na ugotovitev, da obravnavana listina ni veljavna oporoka.

Tožnik lahko vse do konca glavne obravnave suvereno razpolaga z zahtevkom in ga sme formulirati tako kot misli, da je najbolj prav. Z vlogo z dne ...1997 je tožnica zahtevala to, kar je zahtevala že v tožbi, torej, da se ugotovi, da je sporna neveljavna. Zato tega zahtevka sodišče ne bi smelo zavrniti. Predlaga razveljavitev sodbe in ponovno obravnavanje zadeve.

Toženka je na pritožbo tožnice odgovorila. Osporavala pritožene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Tožnica utemeljeno v pritožbi opozarja, da ima ta pravda pomožni namen za zapuščinski postopek, saj je bila tožba vložena prav zaradi napotila zapuščinskega sodišča, ker je tožnica v zapuščinskem postopku izpodbijala veljavnost oporoke, na katero se je sklicevala toženka. Oporoka res ni bila v zapuščinskem postopku, ki se vodi pred našim sodiščem, razglašena, saj to izhaja iz zapuščinskega spisa. Ker pa ni sporno, da obe pravdni stranki vesta, za kateri dokument gre, saj je o njem tekel že pravdni postopek pred italijanskim sodiščem, to dejstvo nima takšnega pomena, kot mu ga skuša pripisati pritožba.

Pač pa je po oceni pritožbenega sodišča odločilno za zavarovanje roka iz 61. člena ZD dejstvo, kdaj je pred zapuščinskim sodiščem v Republiki Sloveniji v zapuščinskem postopku oporočna dedinja uveljavljala oporočno dedovanje. Iz podatkov zapuščinskega spisa je razvidno, da je to bilo na zapuščinski obravnavi ....1991, že takoj na tej zapuščinski obravnavi pa je pooblaščenec tožnice osporaval veljavnost oporoke. Še posebej se je veljavnost oporoke izpodbijala v pritožbi zoper sklep o dedovanju in prav zaradi spornosti oporoke je bil sklep o dedovanju razveljavljen in izdan v zapuščinskem postopku sklep o prekinitvi postopka in napotitvi dedinje na pravdo, ki jo je sprožila v roku določenem v tem sklepu (pred potekom 30-dnevnega roka po pravnomočnosti sklepa o prekinitvi). Pritožnica zato utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je tožbo vložila prepozno. Za zavarovanje roka po 61. členu ZD namreč ni treba vložiti tožbe, ampak zadošča, da se v zapuščinskem postopku izjavi, da se oporoka izpodbija. Tožnica je takšno izjavo podala znotraj enoletnega roka od tedaj, ko se je v zapuščinskem postopku, ki teče pri našem sodišču, toženka začela sklicevati na oporoko in uveljavljati oporočno dedovanje. Zaradi zmotnega zaključka, da je rok za vložitev tožbe zamujen, sodišče prve stopnje pravno relevantnih dejstev za odločitev v konkretni zadevi ni ocenjevalo, zato je tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v celoti utemeljeno uveljavljen ter je pritožbeno sodišče iz tega razloga moralo utemeljeni pritožbi tožnice ugoditi in po 1. odst. 370. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljaviti ter vrniti zadevo v novo sojenje.

V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje upošteva podatke predhodnega zapuščinskega spisa, saj ima ta pravdna zadeva, kot je že obrazloženo, le pomožni namen pravde med zapuščinskim postopkom. Prav zato je tožnica rok iz 61. člena ZD zavarovala že z izjavo v zapuščinskem postopku in ne šele z vložitvijo tožbe. V nadaljevanju postopka bo sodišče prve stopnje moralo zadevo meritorno obravnavati.

Že iz tožbenih navedb je razvidno, da je tožnica neveljavnost oporoke utemeljevala na dveh podlagah, in sicer neobstoj volje narediti oporoko in s premoženjem oporočno razpolagati, saj je že v tožbi zatrjevala, da se iz listin niti ne da jasno razbrati, ali gre dejansko za oporoko. Zatrjevala pa je tudi neveljavnost oporoke zaradi oporočne nesposobnosti. Zapuščinsko sodišče je očitno štelo listini, ki jih je v zapuščinskem postopku predložila toženka, za oporoko, saj sicer ne bi tožnico napotilo na pravdo. Če pa tožnica v tej pravdi ponovno zatrjuje, da "oporočitelj" niti ni imel namena s premoženjem oporočno razpolagati, ampak je dejansko sestavljal le pooblastilo, mora sodišče v tem pravdnem postopku raziskati tudi to pravno podlago, zaradi katere se uveljavlja neveljavnost oporoke.

Oporoka je izjava volje. V konkretnem primeru je po tožbenih navedbah prav ta sporna. Presoja obstoja volje narediti oporoko in s premoženjem razpolagati je odvisna od okoliščin, ki so obstajale ob zapisu oporoke, vsebine zapisa same oporoke, kot tudi okoliščin, ki so pravno odločilne, do katerih pride po zapisu oporoke. Zato naj sodišče prve stopnje v nadaljnjem postopku najprej razčisti vse te okoliščine. Določene dokaze v tej smeri je že izvajalo. Če bo ugotovilo, da je oporočiteljeva volja bila sestaviti prav oporoko, pa bo v nadaljevanju postopka moralo obdelati še drugo pravno podlago, to je presoditi oporočno sposobnost oporočitelja v času sestave oporoke. Kot je že spredaj navedeno, sta obe pravni podlagi bili zatrjevani že v tožbi, zato pritožbeno sodišče soglaša tudi s tistimi pritožbenimi navedbami tožnice, v katerih opozarja, da v pripravljalni vlogi z dne ...1997 tožbeni zahtevek ni bil spremenjen, kot je zmotno v razlogih izpodbijane odločbe štelo sodišče prve stopnje.

 


Zveza:

ZZZDR člen 83.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
17.04.2015

Opombe:

P2RvYy00ODE2MA==