VSK sklep Cp 1397/98

Jedro

Navedbe udeležencev postopka o poteku meje med sosednjima parcelama so podlaga za opredelitev spornega mejnega prostora.

Določitev meje po pravični oceni pride v poštev šele, če ni bilo pogojev za določitev meje po močnejši pravici ali po zadnji mirni posesti.

 

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in v izpodbijanem delu p o t r d i sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog za sodno določitev meje med parc. št. .... k.o. V. in parc. št. .... iste k.o., določilo pa je mejo med parcelama ... in ..... na eni strani ter parcelama .... in .... na drugi strani. Meji je določilo po močnejši pravici, tako da severna meja poteka od točke v skici Geodetske uprave N. G. z dne 17.9.1998 označene s štev. 3, kjer je v naravi v zemljo zabit betonski mejnik, nato v ravni liniji proti vzhodu do točke označene s štev. 6, ki se v naravi nahaja na zahodni strani grape, gledano iz smeri juga proti severu. V tej točki pa se meja zalomi proti jugu in poteka v ravni liniji po robu suhega kamnitega zidu do točke v skici, označene s štev. 47. To skico je štelo za sestavni del sklepa. Ugotovilo je še, da sporni mejni prostor meri 36 m2 ter da njegova vrednost ne presega zneska 80.000,00 SIT. Glede skupnih stroškov postopka je ugotovilo, da znašajo 163.045,20 SIT in jih trpijo nepravdni udeleženci glede na dolžino svojih meja. Zato sta drugi in tretji nasprotni udeleženec dolžna predlagateljici povrniti nanju odpadli del stroškov, vsak v znesku 27.174,20 SIT.

Zoper ta sklep se pritožujeta po svojih pooblaščencih predlagateljica postopka B. C. in nasprotna udeleženka A. Z.

Predlagateljica se pritožuje zoper sklep v delu, ki se nanaša na določitev meje med parc. št. ... in .... k.o. V. Prvostopnemu sodišču očita, da je izhajalo iz dveh zmotnih odločilnih okoliščin. Prva je pomen točke 3, ki je bila izhodišče za določitev meje. Tej točki je prvostopno sodišče dalo preveliko pozornost, saj je šlo za mejnik ob določanju meje med predlagateljičino parcelo in parcelo, s katero meji njena parcela na zahodni strani. Iz skice izmere, napravljene ob priliki postavitve tega mejnika, pa se da razbrati, da je severna, to je sporna meja, potekala višje od točke 3. Druga napačna ugotovitev pa je, da je prišlo med parcelama do spremembe grive. Prvostopno sodišče namreč ni navedlo, v čem se je griva spremenila. O tej spremembi so priče izpovedale zelo različno. Ene so izpovedovale o spremembah na zahodni strani, druge o spremembah na vzhodni strani. V kolikor gre za nasutje, kot ga je smiselno sodišče ugotovilo, je tak nasip vsekakor dokazljiv. Da griva vsaj deloma zagotovo ni bila spremenjena, kaže tudi jablana, ki v tej grivi raste, saj je že po načinu rasti videti, da je v grivi rasla vseskozi. Prav lastništvo jablane pa je bilo tudi sporno. Opozarja na izpoved predlagateljičinega zeta H. P., da je pred leti A. Z. pobrala jabolka, ki jih je trgal vnuk in jih prinesla k predlagateljici, češ da jih je nabiral na njeni jablani. Tudi sin A. Z. J. Z. je pri zaslišanju v zvezi z obiranjem jablane povedal, da so pobirali le tisto, kar je padlo na njihovo stran. Prav v delu, kjer je jablana, pa je griva popolnoma nespremenjena. Predstavlja utrjeno obliko in se vklaplja v celotni naravni padec terena. Sodišče bi zato moralo natančno ugotoviti, za koliko je prišlo do spremembe grive, zato je očitno, da dosedaj dejanskega stanja ni pravilno ugotovilo. Predlaga, naj se pri ponovnem obravnavanju zadeve zasliši kot pričo njeno hčerko S. M., ki so ji razmere glede tega, kdo si je lastil in užival sporno grivo, dobro znane.

A.Z. pa se pritožuje po svojem pooblaščencu glede meje, določene na vzhodni strani, to je med točkama 6 in 47. Navaja, da sklep določa potek meje po robu kamnitega zidu, ne da bi bilo navedeno, ali gre za zahodni ali vzhodni rob zidu. Za nasprotno udeleženko ni sporna točka 6, temveč točka 47, pod katero je vkopana cev. Ta cev deloma poteka po površini, nato pa je preko navpične cevi speljana pod zemljo.

Večji del vkopane cevi poteka zahodneje od točke št. 47, kar pomeni, da bi, če bi taka meja obstala, to povzročilo med strankama nadaljnje probleme in spore. Ob kakršnemkoli posegu glede vzdrževanja odtoka bo namreč nasprotna udeleženka morala poseči v lastnino predlagateljice.

Taka določitev meje je zato neživljenjska, zato predlaga pomaknitev točke št. 47 za 50 cm bolj proti zahodu.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi predlagateljice postopka: Po oceni pritožbenega sodišča predlagateljica postopka ni uspela dokazati močnejše pravice na spornem mejnem prostoru na severnem delu svoje parcele. Mejo med parcelama št. .... k.o. V. in .... iste k.o.

je zato prvostopno sodišče pravilno določilo v liniji, označeni na skici Geodetske uprave N. G., ki je sestavni del izpodbijanega sklepa, s točkama 3 in 6. Pri tem je kot eno od odločilnih okoliščin za določitev skrajne severozahodne točke mejne linije (točka 3) štelo obstoj mejnega znamenja, ki so ga postavili v letu 1984 ob priliki določanja meje med parcelo predlagateljice in njenim zahodnim sosedom E. G. V navedenem postopku so namreč, kot je to ugotovilo prvostopno sodišče, to mejno točko določili ob soglasju vseh štirih mejašev glede na dotedanje uživanje parcel. Skice izmere iz leta 1984 (list.

štev. 33 spisa) pa po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče upoštevati v tem smislu, kot predlaga pritožba, to je, da naj bi dokazovala, da parcela predlagateljice sega tudi severneje od točke 3, saj ta meja ni bila predmet ugotavljanja v navedenem postopku. Poleg tega pa so bili po izpovedbi A. Z. in E. G. vsi štirje mejaši za to, da se postavi mejnik po uživanju in ne po katastrski mapi. E.G. je zaslišan kot priča še dodatno povedal, da je bil pred postavitvijo mejnika na istem mestu na grivi velik čok, ki ga je že njegov oče spoštoval kot mejnik. Potrdil je, da je ob postavitvi mejnega znamenja v tej točki poleg lastnikov parc. št. ... in ... sodeloval tudi severni sosed Š.M.. Tako A.G. kot E.G. pa sta pri zaslišanju potrdila, da danes griva med parcelama ... in .... poteka severneje, ker je predlagateljica pred nekaj leti na to mesto nasipala zemljo. V izpodbijanem sklepu sicer prvostopno sodišče res ni izrecno obrazložilo, za koliko je griva spremenjena oziroma točno kolikšno spremembo je nasutje povzročilo, vendar ne more biti dvoma, da gre za nasutje preko linije, ki je omejena s točkama 3 in 6. Ne drži, da naj bi priče izpovedovale o spremembi grive različno. Tako E.G. kot A.G.

in M.Š. so namreč poleg štora kot mejnega znamenja potrdili tudi, da je bila pred navozom zemlje grapa strmejša, teren višji, iz česar je lahko dovolj zanesljivo ugotovilo, da sedaj vznožje grive poteka severneje kot pred nasutjem. Glede na navedeno je tudi neutemeljen dokazni predlog za zaslišanje predlagateljičine hčerke S.M., ki naj bi povedala, kdo si je lastil in užival grivo. Glede na to, da sta se navedbi udeležencev postopka o severovzhodni točki mejne linije, ki sta jo pokazala udeleženca postopka, razlikovali le glede tega, ali meja poteka do sredine grape ali do roba grape (točka 5 oziroma točka 6 na skici izmere), in glede na to, da je prvostopno sodišče določilo vzhodno mejo v točkah 6 do 47, je logično, da tudi na severu ni bilo mogoče iz točke 3 določiti meje drugače kot v ravni liniji do točke 6. Pritožbo predlagateljice postopka je zato pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje.

K pritožbi nasprotne udeleženke A.Z.: Okvir odločanja v zadevi določijo udeleženci postopka. Njihove navedbe so namreč podlaga za opredelitev spornega mejnega prostora, v okviru katerega sodišče določi mejo (135. čl. ZNP). Nasprotna udeleženka A.Z. je na naroku na kraju samem predlagala, naj se meja med njeno parcelo in parcelo predlagateljice določi po suhem kamnitem zidu do točke, ki so je v skici izmere geometri označili s št. 47. Zato ni mogoče ugoditi predlogu nasprotne udeleženke v pritožbi, da naj bi se meja pomaknila za 50 cm bolj proti zahodu, torej izven spornega mejnega prostora. Tudi ni mogoče pritrditi pritožbi, ki želi s tako premaknjeno mejo preprečiti nadaljnje spore med strankama in določiti mejo, kot pravi, "bolj življenjsko", saj je kriterij, ki ga je prvostopno sodišče uporabilo pri ureditvi meje, bila močnejša pravica (1. odst. 136. čl. ZNP). Drugi kriteriji za določitev meje, to je zadnja mirna posest ali pravična ocena, bi zato lahko prišli v poštev šele v primeru, če močnejša pravica ne bi bila dokazan.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče tudi to pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2.tč.380. čl ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP).

 

Datum zadnje spremembe:

17.04.2015

Podobni dokumenti:

• VSK sklep Cp 741/99
• VSK sklep Cp 1196/99
• VSK sklep I Cp 45/2000