VSK sodba Kp 153/99

Jedro

V primeru, ko storilec vzame neznancu nahrbtnik s celotno vsebino, ni mogoče trditi, da je vedel, kaj je v njem in da mu je tedaj šlo za to, da si prilasti stvar le majhne vrednosti. Glede na to, da subjektivni element takoimenovanega kaznivega dejanja "majhne tatvine" tedaj ni podan, je sprejeta kvalifikacija dejanja po 1. in ne po 2. odst. 211. člena KZ pravilna, ne glede na to, da upoštevaje čas storitve kaznivega dejanja, vrednost ukradene stvari ni presegla mejnega zneska, odločilnega za kvalifikacijo kaznivega dejanja tatvine po 1. odst. 211. člena KZ.

 

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolženega J.S. se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji s p r e m e n i tako, da se obdolženemu J.S. na podlagi določb 50. in 51. čl. KZ izreče pogojna obsodba, v kateri se mu določi kazen 3 (treh) mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obsojenec v času 2 (dveh) let, šteto od pravnomočnosti sodbe dalje, ne bo storil novega kaznivega dejanja.

V ostalem se pritožba obdolženčevega zagovornika kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenih, a grajanih delih p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega J.S. spoznalo za krivega kaznivega dejanja tatvine po 1. odst. 211. čl. KZ. Na podlagi iste določbe mu je izreklo kazen treh mesecev zapora, po 4. odst. 95. čl. ZKP pa obdolženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. tč. 2. odst. 92. čl. ZKP.

Zoper to sodbo se pravočasno pritožuje obdolženčev zagovornik.

Uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, pritožuje pa se tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba obtoženčevega zagovornika je deloma utemeljena.

Pritožnik nima prav, ko meni, da je sodišče prve stopnje zagrešilo nekaj bistvenih krštitev določb kazenskega postopka iz 11. tč. 1. odst. 371. čl. ZKP. Te naj bi bile v tem, ker v razlogih sodbe ni zaslediti tistih o obdolženčevi krivdi, sodišče pa naj bi se samo sklicevalo na zapisnik o zaseženih predmetih mladoletnemu M.T., ne da bi vsebino le-tega tudi podrobneje opredelilo, po mnenju pritožnika pa naj bi obstajalo tudi nasprotje med tem, kar naj bi, v svojem priznanju navedel obdolženec in tistim, kar je zapisano v sodbi.

Glede očitka pritožnika, da naj bi v grajani sodbi razlogov o obdolženčevi krivdi ne bilo, je potrebno povedati, da so le-ti resda skromni, pa vendarle celovito branje grajane sodbe, še posebej pa povzetka obdolženčevega zagovora, podprtega z ostalimi dokazi, pripelje do zaključka, da je obdolženec ravnal naklepno, tako, kakor to med drugim ugotavlja tudi prvostopno sodišče. Pritožnik tudi nima prav, ko navaja, da bi naj sodišče o zapisniku o zasegu predmetov mladoletnemu M.T. ne razlogovalo tudi vsebinsko. V zvezi s tem dokumentom sodišče navaja, da se navedba predmetov v njem v celoti ujema z obdolženčevim priznanjem, tako, da tudi v tem delu pritožnik ne more biti uspešen. Povsem enaka ugotovitev pa velja tudi glede ukradenih čekov. Obdolženec je sicer res povedal, da je čeke pozneje vzel in enega tudi vnovčil ml. M.T., vendar šele po tem, ko sta nahrbtnik, last oškodovanke D.B., v naselju Š. odvrgla. Zatrjevanega nasprotja med tem, kar je v svojem zagovoru povedal obdolženec in tistim, kar je navedeno v razlogih sodbe, tedaj pritožbeno sodišče ni zasledilo.

Pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo zatrjevane kršitve kazenskega zakona, ki naj bi bila v napačni kvalifikaciji obravnavanega kaznivega dejanja. Res je sicer, da glede na čas storitve le-tega vrednost ukradene stvari ni presegala mejnega zneska, relevantnega za kvalifikacijo kaznivega dejanja po 1. odst. 211. čl. KZ (v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja je ta vrednost znašala 35.968,00 SIT, Ur.list RS 22/96), vendar pa prvostopno sodišče pravilno ugotavlja, da je obdolženec skupaj z ml. M.T. vzel nahrbtnik s celotno vsebino. V takem primeru, ko storilec neznancu vzame bodisi denarnico ali pa torbico s celotno vsebino pač ni mogoče trditi, da je vedel, kaj je v njej in da mu je tedaj šlo za to, da si prilasti stvar le majhne vrednosti. Glede na to, da subjektivni element takoimenovanega kaznivega dejanja majhne tatvine tedaj ni podan, je sprejeta kvalifikacija dejanja po 1. in ne po 2. odst. 211. čl. KZ povsem pravilna.

Glede zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa zagovornik meni, da bi se zadeva pokazala v drugačni luči, v kolikor bi sodišče prve stopnje v dokaznem postopku zaslišalo tudi mladoletnega M.T. V zvezi s tem pritožbenim razlogom je potrebno povedati, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in celoviti dognalo, v podkrepitev svojih sklepom pa navedlo tudi prepričljive razloge. Dejstvo je, da je obdolženec očitano mu kaznivo dejanje priznal, njegovo priznanje pa je podprto tudi z drugimi dokazi, ki jih je sodišče izvedlo in ocenilo na glavni obravnavi.

Tako je z gotovostjo ugotovljeno, da je obdolženec dejanje storil skupaj z mladoletnim M.T., da so bili slednjemu zaseženi tudi trije čekovni blanketi in etui zanje, kar vse je bilo kasneje vrnjeno oškodovanki, saj je bilo z gotovostjo izkazano, da so njeni, z zagovorom obt. J.S. pa se tudi v celoti ujemajo spisovni podatki o tem, kakšna je bila usoda ostalih predmetov, odvzetih iz vozila D.B.

Ob takem stanju stvari tedaj ni jasno, v čem bi lahko izpovedba ml. M.T. še bolj prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja, ki je bilo tudi po oceni prizivnega sodišča v zadostni meri razjasnjeno, tako, da je lahko sodišče nanj oprlo pravilne dejstvene in nato tudi pravne zaključke.

Prav pa ima pritožnik v tistem delu, ko graja njegovemu varovancu izrečeno kazensko sankcijo. Le-to je sodišče obdolžencu izreklo v obliki trimesečne zaporne kazni. Po oceni prizivnega sodišča je prvostopno sodišče ob izreku kazni obd. J.S. preveliko težo dalo dejstvu, da je obdolženec storil obravnavano kaznivo dejanje v trajanju dveletne preizkusne dobe, ki mu je bila določena v pogojni obsodbi Okrajnega sodišča v S. Pravilna je sicer ugotovitev v pobijani sodbi, da je namen pogojne obsodbe kot sankcije opominjevalne narave v odvračanju storilcev od nadaljnjega izvševanja kaznivih dejanj, pa vendarle se glede na težo in naravo kaznivega dejanja, pa nenazadnje tudi upoštevaje obdolženčevo mladost, priznanje in obžalovanje dogodka izkaže izrečena trimesečna zaporna kazen kot prestroga kazenska sankcija. Glede na to je bilo tedaj pritožbi obdolženčevega zagovornika v delu, kjer graja izrečeno kazensko sankcijo ugoditi in izpodbijano sodbo na podlagi 1. odst. 394. čl. spremeniti tako, da se obdolžencu namesto nepogojne zaporne kazni po določbah 50. in 51. čl. KZ izreče pogojna obsodba z, na podlagi 1. odst. 211. čl. KZ določeno, trimesečno zaporno kaznijo in dveletno preizkusno dobo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo tudi izven tistih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki jih v svoji pritožbi omenja pritožnik, so pa naštete v 383. čl. ZKP. Ob tem kršitev, ki bi narekovale razveljavitev izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ni zasledilo, zato je na podlagi 1. odst. 394. čl. ZKP sodbo spremenilo tako, kakor je razvidno iz izreka, medtem ko je v nespremenjenih, a pobijanih delih le-to potrdilo.

Glede na to, da je zagovornik obdolženega J.S. s pritožbo deloma uspel, izrek o stroških pritožbenega postopka na podlagi 2. odst. 98. čl. ZKP kot nepotreben odpade.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba Kp 76/2005
• VSK sodba Kp 122/2005
• VSL sodba I Kp 542/2000