VSK sodba Kp 135/99

Jedro

Neregistriran osebni avtomobil ne predstavlja opuščene premične stvari v smislu 1. odst. 32. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Lastništvo osebnega avtomobila se namreč izkazuje s kupno pogodbo za vozilo, medtem ko je registracija namenjena le pridobitvi pravice do uporabe tega vozila v cestnem prometu. Da za opuščeno stvar ni šlo, pa je moč trditi tudi na podlagi gotove okoliščine, da je bilo vozilo parkirano v neposredni bližini oškodovančeve hiše oziroma na skupnem dvorišču. Odločitev sodišča prve stopnje, da je obdolženec poškodoval tujo premično stvar je tedaj pravilna.

 

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolženega D.H. se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji s p r e m e n i tako, da se v okviru pogojne obsodbe določena kazen zniža na 2 (dva) meseca zapora, preizkusna doba pa skrajša na 1 (eno) leto.

V ostalem se pritožba obdolženčevega zagovornika kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenih, a pobijanih delih p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega D.H.

spoznalo za krivega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odst. 224. čl. KZ. Na podlagi določbe 51. čl. Kazenskega zakonika je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v okviru te sankcije opominjevalne narave pa mu na podlagi 1. odst. 224. čl. KZ določilo kazen treh mesecev zapora, za katero je sklenilo, da ne bo izvršena, če obdolženec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po določbi 69. čl. KZ je obdolžencu odvzelo težko kladivo - macolo, uporabljeno pri kaznivem dejanju, na podlagi 4. odst. 95. čl. ZKP pa obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka z 1. do 6. tč. 2. odst. 92. čl. ZKP. Oškodovancu M.L. je sodišče prisodilo tudi premoženjskopravni zahtevek in sicer v znesku 41.124,00 SIT, s presežkom v znesku 146.934,80 SIT pa oškodovanca napotilo na pravdo.

Zoper to sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje obdolženčev zagovornik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da zadevo razveljavi in jo vrne v ponovno sojenje, še bolj podrejeno pa, da sodbo spremeni tako, da obdolžencu izreče milejšo kazen, prav tako pa naj se mu priznajo tudi stroški kazenskega postopka.

Pritožba obdolženčevega zagovornika je deloma utemeljena.

Kolikor pritožnik graja dejansko stanje, mu velja povedati, da nima prav. Pritožbeno sodišče v nasprotju z mnenjem pritožnika ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in celovito dognalo, v podkrepitev svojih sklepov pa navedlo tudi prepričljive razloge. Obdolženčev zagovornik meni, da sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejanskega stanja ni upoštevalo določb 40. in 61. čl.

Ustave Republike Slovenije. Iz vsebine pritožbe pa ni razumeti, v kakšni povezavi naj bi citirani določbi, ki se nanašata na svobodo vesti in izražanja narodne pripadnosti z obravnavanim kaznivim dejanjem, sploh bili. Prizivno sodišče ugotavlja, da obravnavano kaznivo dejanje s svobodo vesti in izražanjem narodne pripadnosti nima kaj opraviti oz. da zgoraj navedeni ustavni pravici vsakega posameznika ne moreta biti ekskulpacijski razlog pri obdolženčevem početju, tako, kakor to pravilno ugotavlja prvostopno sodišče. Med družinama H. in L. namreč vladajo stalna nesoglasja v zvezi z skupnim dvoriščem, na katerem je bil v kritičnem času parkiran oškodovančev avtomobil, neposredni povod pa naj bilo oškodovančevo grdo ravnanje z obdolženčevo materjo. Način, kakršnega si je za razčiščevanje sosedskih nesoglasij izbral obdolženec, k trajnejši ureditvi odnosov prav gotovo ne more prispevati, obdolženec pa se pač mora zavedati, da pravni red Republike Slovenije velja za vse osebe, ki se na njenem ozemlju nahajajo, na glede na narodnostno, versko in rasno pripadnost.

Kolikor pa obdolženčev zagovornik graja višino škode, ki jo je v izpodbijani sodbi ugotovilo sodišče prve stopnje, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi to odločilno dejstvo pravilno dognalo. Pri tem se je pač poslužilo edine možne poti in v postopek pritegnilo sodnega cenilca za avtomobilsko in avtomehanično stroko. Iz njegove cenitve je razbrati, da znašajo skupni stroški za zamenjavo in popravilo delov na oškodovančevem vozilu 41.124,00 SIT, ta znesek pa je sodišče prve stopnje tudi povzelo v izrek. Res je sicer, da je isti sodni cenilec, zaslišan na glavni obravnavi dejal, da je cel oškodovančev avtomobil vreden od 10.000,00 do 20.000,00 SIT, pa vendar v zvezi z višino nastale škode oz. višino stroškov, namenjenih za vrnitev vozila v stanje pred izvršenim kaznivim dejanjem, sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da oškodovanec ni bil dolžan kupovati rabljenih vetrobranskih stekel, pri čemer je potrebno nenazadnje opozoriti tudi na okoliščino, da je bila v prvotnem obtožnem predlogu ta škoda navedena v znesku 60.000,00 SIT in da se je obdolženec oz. njegov zagovornik z njo strinjal, tako, kakor je to razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 29.5.1998. Kolikor pa pritožnik graja ugotovitev prvostopnega sodišča, da gre v konkretnem primeru za tujo stvar in se pri tem sklicuje na določbo 1. odst. 32. čl. Zakona o temelnjih lastninskopravnih razmerjih je potrebno povedati, da je njegovo naziranje povsem zgrešeno. Že res, da avtomobil ni bil registriran, kar pa še ne pomeni, da gre za opuščeno premično stvar. Lastništvo osebnega avtomobila se namreč izkazuje s kupno pogodbo za vozilo, medtem ko je registracija namenjena le pridobitvi pravice do uporabe tega vozila v cestnem prometu. Da za opuščeno stvar ni šlo, pa je moč trditi tudi na podlagi gotove okoliščine, da je bilo vozilo parkirano v neposredni bližini oškodovančeve hiše oz. skupnem dvorišču.

Prav pa ima pritožnik, ko graja izrečeno kazensko sankcijo. Tudi po oceni pritožbenega senata je sodišče prve stopnje premajhno težo dalo sicer pravilno ugotovljenim olajševalnim okoliščinam na eni strani, po drugi strani pa je prevelik poudarek dalo dejstvu, da obdolženec ni izkazoval nikakršnega obžalovanja. Gre za relativno mladega človeka, ki je obravnavano kaznivo dejanje storil v neurejenih in napetih sosedskih odnosih, po drugi strani pa je potrebno večji poudarek dati dejstvu, da je obdolženec kaznivo dejanje odkrito priznal in da doslej še ni bil nikoli kaznovan. Prizivno sodišče je zato sklenilo pritožbi obdolženčevega zagovornika v tem delu ugoditi in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremeniti tako, da se obdolženemu D.H. določena kazen v pogojni obsodbi zniža na dva meseca zapora, preizkusna doba pa skrajša na eno leto.

Preizkus grajane sodne odločbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. čl. ZKP, nepravilnosti ni pokazal, v posledici česar je bilo tedaj na podlagi 1. odst. 394. čl. ZKP pritožbi obdolženčevega zagovornika deloma ugoditi in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremeniti, tako, kakor je to razvidno iz izreka te sodbe, medtem ko je bilo potrebno v nespremenjenih, a pobijanih delih prvostopno sodno odločbo potrditi.

Obdolženčev zagovornik je s pritožbo deloma uspel, zato izrek o stroških pritožbenega postopka na podlagi 2. odst. 98. čl. ZKP kot nepotreben odpade.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Kp 1347/99
• VSC sodba Kp 97/2000
• VSC sklep Kp 30/2000