VSK sodba Cp 405/96

Jedro

Sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju po 2. odst. 137. čl. ZD je dvostranski pravni posel (posel med potomcem in prednikom), torej pogodba dednopravnega značaja, za veljavnost katere morajo biti izpolnjene tako splošne kot tudi posebne predpostavke, torej tako tiste iz člena 137 ZD kot tudi tiste, ki jih na splošno za veljavnost pravnih poslov določa ZOR, med drugim tudi določbe o pogoju in njihovem učinku (74. čl. ZOR).

 

Izrek

Pritožba tožeče stranke se kot neutemeljena zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Predlog tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s pobijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da je izjava o odpovedi neuvedenemu dedovanju, dana na zapisnik pri Občinskem sodišču v Sežani pod opr. št. Ri 59/69 v točki 4 in se nanaša na tožnico in s katero naj bi se tožnica odpovedala dedovanju po pokojnemu očetu J., s tem, da ji ta izplača v roku dveh let znesek 10.000,00 takratnih din, nična in ne ustvarja nobenih pravnih posledic, tožbeni zahtevek na ugotovitev, da tožnici pripada 1/3 celotne zapuščine po pokojnem očetu J. M. ter tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta pogodba o daritvi za primer smrti, sklenjena dne 22. 12. 1972 med M. J. od A. in M. A. pri Občinskem sodišču v Sežani pod opr. št. Ri 155/72 in sprememba te pogodbe pod opr. št. N 109/83 z dne 3. 6. 1983 nični in ne ustvarjata pravnih posledic. Nadalje je tožeči stranki naložilo, da je dolžna prvo in drugotoženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 130.248,00 SIT.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka.

V pritožbi meni, da je pravno naziranje sodišča o dopustnosti in veljavnosti sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju sklenjenem pod pogojem, napačno. Iz določbe 67. člena Ustave RS izhaja, da mora zakon izrecno določiti in urediti vsako materijo tako, da je določna in nedvoumna. Zakon o dedovanju pa v 136. členu vsebuje prepoved odpovedi dediščini pod pogojem ali delno. Zato je zakonsko in ustavno povsem nesprejemljivo, da ne bi veljalo vsaj enako strogo načelo tudi za odpoved dediščini pri neuvedenem dedovanju po 137. čl. ZD. Po 2. odst. 137. čl. ZD je le izjemoma dopustna odpoved dediščini, tožnica pa je podpisala sporazum o odpovedi dedovanju, zaradi česar je sporazum ničen. Prvostopenjsko sodišče je v pobijani sodbi posebej poudarilo, da tožnica ni predložila dokaza o tem, da ni prejela 10.000,00 takratnih din. Takšno stališče pa je pravno nesprejemljivo, saj tožnica ne more dokazati nekaj, česar ni, negativni dokaz pa niti ni dopusten. Prvo in drugotožena stranka v odgovoru na tožbo nista niti omenili, da je bil tožnici denar izplačan. To sta začeli trditi šele po sklepu višjega sodišča. Priče, ki sta jih prvo in drugotoženi stranki predlagali, so, razen priče S., njuni najožji sorodniki in za spor zelo zainteresirane. Priča S. se presenetljivo natančno spominja dogodka izpred 25 let in je očitno, da je bil k takšni izpovedi nagovorjen, tako kot ostale priče. Pritožnica nadalje navaja, da bi tožene stranke lahko dokazale, da je bila tožnica dedno izplačana, le s predložitvijo potrdila o prejemu zneska 10.000,00 din v roku dveh let po podpisu sporazuma. Takega potrdila tožene stranke sodišču niso predložile, zato ni mogoč zaključek, da je bil izpolnjen pogoj za veljavnost sporazuma iz leta 1969. Pritožnica ponovno zatrjuje, da ni bila prisotna pri overitvi sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju in dvomi v resničnost ugotovitev izvedenca grafološke stroke. Meni, da bi bilo potrebno izvesti dokaz z zaslišanjem sodnika, ki je overil navedeni sporazum. Kolikor bi sporazum veljal, pa ne bi bilo potrebno skleniti še darilne pogodbe za primer smrti in njene spremembe. Do sklenitve te pogodbe je prišlo, ker nekdo ni bil prepričan v veljavnost sporazuma iz leta 1969 in je zato izsilil sklenitev darilne pogodbe in nato še njene spremebe, v kateri je bil v korist M. I. in A. ugotovljen solastninski delež v višini 90 %. Očitno je, da se je z darilno pogodbo poskušalo izigrati tožnico in jo prikrajšati za dedovanje po očetu. Gre za nemoralno ravnanje, ki ima za posledico ničnost takega posla. Zato tožnica predlaga pritožbenemu sodišču spremembo pobijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

V času podpisa sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju je bil sicer v veljavi Zakon o dedovanju, ki je bil v prečiščenem besedilu objavljen v Uradnem listu SFRJ št. 42/65. Določbe tega zakona se glede tistega, kar je v obravnavani zadevi sporno, v ničemer ne razlikujejo od sedaj veljavnega Zakona o dedovaju - ZD (Ur. l. SRS št. 15/76 in 23/78). Zato bodo v nadaljevanju citirani členi ZD, ki so v veljavi v času odločanja.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju po določbi 2. odst. 137. čl. ZD, sklenjen pod odložnim pogojem, veljaven.

Sporazum, ki ga potomec sklene s prednikom in se odpove dediščini, ki bi mu šla po prednikovi smrti, se namreč razlikuje od odpovedi dediščini po 133. čl. ZD. Odpoved dediščini je dedna izjava, ki jo dedič lahko poda sodišču do konca zapuščinske obravnave in gre za enostranski pravni posel, za katerega Zakon o dedovanju v 136. členu izrecno določa, da odpoved ne more biti delna niti pogojna. Pri sporazumu o odpovedi neuvedenemu dedovanju po 2. odst. 137. čl. ZD pa gre za dvostranski pravni posel (posel med potomcem in prednikom), torej za pogodbo dednopravnega značaja, za veljavnost katere morajo biti izpolnjenje tako splošne kot tudi posebne predpostavke, torej tako tiste iz čl. 137 ZD, kot tudi tiste, ki jih na splošno za veljavnost pravnih poslov določa ZOR, med drugim tudi določbe o pogoju in njihovem učinku (74. čl. ZOR). Sodišče prve stopnje je ugotovilo in zaključilo, da je bil v sporazumu določen pogoj (izplačilo 10.000,00 takratnih din v roku dveh let po podpisu sporazuma) izpolnjen in je sporazum veljaven od trenutka njegove sklenitve (2. odst. 74. čl. ZOR). Takšen zaključek sodišča je dokazno podprt tako z izpovedjo številnih prič kot drugimi dokazi. Pritožbene trditve, da so bile priče pristranske in nagovorjene k neresničnim izpovedim, so splošne, brez konkretnih navedb in dokazov, ki bi zbujali dvom v resničnost izpovedi. Izpovedi prič so medsebojno skladne in v skladu z drugimi izvedenimi dokazi. Dokazni postopek je bil izpeljan korektno, celovito in zato ni potrebe po zaslišanju sodnika, ki je sporazum overil, saj je sodišče dejansko stanje v tej smeri dovolj izčrpno ugotovilo. Tudi izvedensko mnenje izvedenca grafološke stroke je izčrpno, strokovno utemeljeno in njegov zaključek, da je sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju podpisala tožnica, prepričljiv.

Tožnica v pritožbi pravilno ugotavlja, da ji ni potrebno dokazati, da obljubljenega denarnega zneska ni prejela, kot je to zapisano v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje, vendar pa sodišče nadalje ugotavlja, da je toženim strankam uspelo dokazati, da je bila tožnica v določenem roku dedno odpravljena, zato predhodna ugotovitev prvostopenjskega sodišča ni vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Zmotno je stališče pritožnice, da bi tožene stranke lahko dokazale, da je tožnica bila dedno odpravljena, le, če bi sodišču predložile potrdilo o prejemu 10.000,00 takratnih din.

Navedeno dejstvo je namreč mogoče dokazati tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, v obravnavanem primeru sta prvo in drugotoženi stranki to dejstvo dokazali predvsem z jasno, prepričljivo in zanesljivo izpovedjo številnih prič. Neutemeljena in pravno nepomembna za rešitev te zadeve je tudi pritožbena navedba, da se je tožnica s sporazumom iz leta 1969 odpovedala dedovanju, po 2. odst. 137. čl. ZD pa se je mogoče odpovedati le dediščini. Po mnenju pritožbenega sodišča je sporazum med potomcem in prednikom mogoče imenovati kot sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju, iz vsebine takšnega sporazuma pa jasno izhaja, da gre za odpoved dediščini, ki bi šla potomcu po prednikovi smrti.

Povsem neutemeljene so tudi pritožbene trditve glede ničnosti darilne pogodbe iz leta 1972 in njene spremembe iz leta 1983. Ob zanesljivo ugotovljenem dejstvu, da so o vlaganjih A. M. v sporno stanovanjsko hišo izpovedale vse zaslišane priče ter da vprašanje vlaganj v stanovanjsko hišo povsem jasno izhaja tudi iz sporne darilne pogodbe in njene spremembe, je zaključek sodišča prve stopnje, da sporne darilne pogodbe in njene spremembe pogodbene stranke niso sklenile zaradi izključitve ostalih dedičev od dedovanja, zaradi česar naj bi bila pogodba nemoralna in s tem nična, zanesljiv, prepričljiv in dokazno podprt. Sklenitev darilne pogodbe potem, ko sta se tožnica in njen brat J. M. že odpovedala dedovanju, v praksi ni izjemen niti redek primer. Prav tako takšno ravnanje ne predstavlja razloga, zaradi katerega bi bila darilna pogodba nična. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je predlog tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka zavrnilo, saj tožnica s pritožbo ni uspela (154. čl. ZPP v zv. s 1. odst. 166. čl. ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 1694/93
• VSL sodba I Cpg 433/2004
• VSL sodba II Cp 3293/2005