VSK sodba Cp 434/96

Jedro

1. Čeprav je sodišče štelo operacijski zapisnik kot temeljni dokaz, je še vedno možen nasprotni dokaz zoper domnevo o resničnosti tega, kar je v njem zapisano, podobno kot pri vsaki javni listini, kot tudi dokaz, da obstoji določeno dejstvo, čeprav v zapisniku ni zapisano.

2. V odškodninski pravdi zaradi škode, ki naj bi jo povzročili zdravniki tožene stranke, je tožničino dokazno breme glede vzročne zveze le v tem, da dokaže, da ji je škoda dejansko nastala pri operaciji. Tožena stranka pa bi se odškodninske odgovornosti lahko razbremenila, če bi dokazala, da so njeni zdravniki ravnali tako, kot je bilo treba in da poškodba ni posledica strokovne napake, ampak komplikacije ali bolezni (170. čl. ZOR).

 

Izrek

Pritožbi tožeče in tožene stranke se kot neutemeljeni zavrneta in se p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožnici odškodnino v znesku 8.775.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.4.1996 dalje do plačila in ji povrniti 87.500,00 SIT pravdnih stroškov, vse v 15 dneh.

Zoper to sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, s tem, da se je tožeča stranka pritožila le zoper stroškovno odločbo.

Tožena stranka je vložila dve pritožbi in sicer prvo po pooblaščenki odvetnici in drugo, ki jo je sama napisala. V pritožbi, vloženi po odvetnici, tožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz čl. 353 ZPP. Tožena stranka v obrazložitvi najprej kronološko povzema izvedeniška mnenja, ki so bila v tej zadevi podana, pri tem pa se posebej opre na zadnje dopolnjeno mnenje Univerzitetne ortopedske klinike, v katerem je jasno zapisano, da toženi stranki ni moč očitati malomarnosti, ker iz operativnega zapisnika ni mogoče razbrati, da bi prišlo pri samem posegu oziroma pri operaciji do nepravilnosti. Izvedenec je še posebej opozoril, da je operacijski zapisnik temeljni dokument operacije in da je iz tega dokumenta razviden ves potek operacije, vključno z zapleti. Če bi pri operaciji prišlo do kakršnihkoli zapletov, bi operaterji to v zapisnik gotovo zapisali. Sodišče pa v tem delu ni sledilo izvedeniškemu mnenju, kar je po mnenju tožene stranke nedopustno in nevzdržno, saj sodišče nima strokovnega znanja, da odvzame verodostojnost konziliju, ki je pojasnil, da ne more ocenjevati poteka operacije, samo pa si, čeprav povsem laično jemlje pravico, da trdi, da je v tej operaciji prišlo do komplikacij. Takšna trditev sodišča je povsem v nasprotju z ugotovitvijo konzilija. Tožena stranka vztraja, da ni kriva za nastalo škodo. Sicer pa meni, da tudi po višini ni o odškodnini prav odločeno, saj je bila s prejšnjo sodbo prisojena odškodinina 7.000.000,00 SIT in je v pritožbenem postopku bilo zapisano, da je to vsekakor več kot dovolj visoka odškodnina. Zatem še navaja, da tudi po metodi izločevanja ni mogoče zaključevati o vzroku škode. S posledic ni mogoče vedno sklepati na vzrok, zlasti ne v medicini.

Različni ljudje različno reagirajo na zdravila, na šoke in na različne zdravniške posege. Vse možne komplikacije nikoli ne morejo biti predvidljive in zajete. Za ta primer bi zato bilo potrebno vsaj zaslišati še operaterje, o tem kako je operacija potekala. V danem primeru vztraja, da je ravnala povsem v skladu s pravili stroke. Med operacijo ni prišlo ne do kakšnega prerezanja, ne nategnjenja ali pritiska krvnih žil, saj do tega tudi priti ni moglo, ker je bila operacija narejena na mestu, kjer takšnih žil ni. Z metodo izključevanja ni mogoče z gotovostjo zatrditi, da je tožena stranka pri operaciji ravnala nestrokovno. Mimo pravil stroke obstaja še cela vrsta možnosti, zlasti možnosti, da je operacija predstavljala sprožili element za samostojni razvoj bolezenske aseptične nekroze.

Sodišče ne bi smelo nekritično sprejeti izjavo dr. S., da bi v primeru spontanega propada kosti dogodki potekali drugače, saj ni povedal, kako bi ti dogodki potekali. Tudi strokovna literatura pobija takšne trditve dr. S., zato tožena stranka meni, da bi bilo za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja nujno ponovno pritegniti kot izvedenca Univerzitetno kliniko v Ljubljani, zlasti tudi zaradi trditve sodišča, da je vzročna zveza in nedopustnost ravnanja tožene stranke ugotovljena z zadostno gotovostjo. Kakšna je stopnja zadostne gotovosti pa sodišče ne navaja in posebej ne obrazlaga, čeprav gre nedvomno za odločilno dejstvo in bi morala biti vzročna zveza in nedopustnost ravnanja dokazana z gotovostjo, ne pa le z določeno stopnjo zadostne gotovosti. Določen dvom gotovo o tem obstoji. Iz teh razlogov predlaga spremembo ali razveljavitev sodbe.

V pritožbi, ki jo je tožena stranka vložila sama, pa predvsem očita sodišču bistveno kršitev postopka, ker meni, da sodišče ni odpravilo neskladij med izpovedbo dr. R. S. in izvedeniškim mnenjem konzilija zdravnikov Univerzitetne ortopedske klinike v Ljubljani. Zato meni, da bi bilo potrebno ponovno zaslišati dr. R. S. Sodišče je tudi zmotno dalo dr. R. S. status izvedene priče. Razen tega tožena stranka predlaga nov dokaz in to je, da se postavi novega zdravnika poročevalca, ki naj izdela dodatno mnenje in se naj zatem tega dodatno zasliši. Predlaga pa še, da se imenuje inštitut za sodno medicino za novega izvedenca kot podrejeno, če prvotnemu predlogu ne bi bilo ugodeno. Ker so bile po mnenju te pritožnice kršene določbe ZPP, je tudi dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Sodišče napačno ni oprlo svoje odločbe na dokaz, ki ga je predlagala tožena stranka, to je operacijski zapisnik, ki je po mnenju tožene stranke najbolj verodostojen dokaz, kajti iz njega izhaja celoten potek operacije. Sodišče v razlogih sodbe meni, da zapisnik ne odraža, kako je v resnici potekala operacija. To stališče je napačno, saj je zapisnik verodostojna listina in zato tožena stranka predlaga, da se zaslišijo operaterji in vse osebe, ki so bile neposredno navzoče na operaciji in katerih imena in naslove tožena stranka v pritožbi izčrpno navaja. Šele ko bo dokazni postopek v tej smeri dopolnjen, bo po mnenju tožene stranke dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Iz teh razlogov pritožnica predlaga razveljavitev sodbe in ponovno obravnavanje zadeve.

Tožnica je vložila pritožbo zoper stroškovno odločbo. V pritožbi zatrjuje, da je podpisala pooblastilo za zastopanje odv. I. J., ki je državljan Republike Slovenije in zato sodišče ne smelo odkloniti tožeči stranki stroške zastopanja po odvetniški tarifi. V ta namen prilaga dokaz o državljanstvu ter predlaga pritožbenemu sodišču, da spremeni sklep o stroških tako, da prisodi tožeči stranki vse stroške, tudi stroške te pritožbe po odvetniški tarifi.

Pritožbe niso utemeljene.

K pritožbama tožene stranke: Pritožbeno sodišče kakšne bistvene kršitve postopka ni ugotovilo.

Najprej je preizkusilo, ali je bila v postopku zagrešena kakšna bistvena kršitev v zvezi z vodenjem dokaznega postopka z izvedenci, saj je tako razumeti pritožbeni očitek. Kakšne bistvene kršitve postopka v tej smeri ni ugotovilo. Pritrditi je sicer pritožbenim navedbam, da dr. R. S. ni bil zaslišan na obravnavi kot izvedena priča, ampak je v postopku ves čas sodeloval kot izvedenec, to tudi iz zapisnikov povsem jasno izhaja. S sklepom je sicer za izvedenca sodišče prve stopnje imenovalo Ortopedsko kliniko v Ljubljani, vendar je iz pismenega izvedeniškega mnenja razvidno, da je kot poročevalec v zadevi bil s strani te klinike določen prav izvedenec dr. R. S.

Zato je, ko je bil na obravnavi zaslišan, izpovedoval kot izvedenec.

V postopku je sodišču zgolj strokovno pojasnil določena pomembna dejstva, ki so odločilna za razjasnitev zatrjevanega škodnega dogodka. Kot izvedena priča pa je v postopku zaslišan tisti, ki je tudi neposredno zaznal določena dejstva, pri tem pa še razpolagal s konkretnim znanjem, kot n.pr. lečeči zdravnik. Izvedenec dr. S., ki je pojasnjeval le strokovna vprašanja in ni izpovedoval v zadevi o kakšnih svojih zaznavah izven pravde, zato v smislu določb ZPP ni mogel biti zaslišan kot izvedena priča, kot pravilno opozarja pritožba. Vendar ta okoliščina kakšne bistvene kršitve postopka ne pomeni, saj gre zgolj za napačno poimenovanje izvedenega dokaza, na vsebino presoje tega dokaza pa to ni imelo nobenega vpliva.

V zvezi z očitkom, da sodišče prve stopnje ni odpravilo neskladja med izvedeniškim mnenjem Univerzitetne ortopedske klinike in izvedeniškim mnenjem dr. R. S. pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje to poskušalo, saj je prav zaradi tega Univerzitetni ortopedski kliniki postavilo po razveljavitvi prejšne sodbe določena vprašanja, na katere je ta klinika v dopolnilnem izvedeniškem mnenju odgovorila. Ostaja pa dejstvo, da Univerzitetna ortopedska klinika izhaja tudi v dopolnilnem izvedeniškem mnenju iz vsebine operacijskega zapisnika, iz katerega pa kot navaja, kakšna nepravilnost pri operaciji ni razvidna. Sodišče prve stopnje pa je prav zato, ker so trditve tožnice bile drugačne, moralo izhajati tudi iz hipoteze, da v operacijskem zapisniku ni vsega. Zato je na obravnavi natančno zaslišalo izvedenca-poročevalca še o drugih pomembnih dejstvih, ki sicer iz operacijskega zapisnika niso razvidna, so pa po oceni sodišča za razjasnitev dogodka kljub temu odločilna. Takšno postopanje je tudi povsem v skladu s procesnimi pravili o vodenju dokaznega postopka z izvedenci (čl. 259 ZPP). Ne drži namreč pritožbeno stališče, ki se ga je tudi Univerzitetna ortopedska klinika strogo držala, da se o poteku operacije vse razbere zgolj iz operacijskega zapisnika. Prevlada dejstvo, ki ga prav vsi strokovnjaki, ki so v tem postopku sodelovali, potrjujejo, da je namreč sedanje stanje tožničinega desnega kolka zelo verjetno v vzročni zvezi z operacijo, ki jo je tožena stranka opravila 11.3.1987. Ob takih okoliščinah je sodišče prve stopnje pravilno postopalo, ko je ne glede na dejstvo, da v operacijskem zapisniku ni zapisano, da je med operacijo prišlo do kakšne nepravilnosti, raziskovalo, zakaj je do te posledice pri tožnici sploh prišlo.

Izvedenec dr.S. je v zvezi s tem življensko prepričljivo izpovedal, potem ko je pojasnil, kateri možni vzroki so lahko povzročili prekinitev dotoka sveže krvi po žilah do glavice kolka, da lahko pride do takšne napake pri operaciji, pa operater tega niti ne opazi.

Sodišče prve stopnje je to življensko prepričljivo in logično izpoved izvedenca dr.S. utemeljeno sprejelo. Glede operacijskega zapisnika je treba pojasniti, da čeprav se ga šteje kot temeljni dokaz, je še vedno možen nasprotni dokaz zoper domnevo o resničnosti tega, kar je v njem zapisano, podobno kot pri vsaki javni listini. Prav tako se lahko dokazuje, da obstoji določeno dejstvo, čeprav v zapisniku ni zapisano. V konkretni zadevi ni sporno, da iz operacijskega zapisnika ne izhaja kakšna nepravilnost ob operativnem posegu. Tožnica pa je kljub takemu zapisniku v odškodninski pravdi imela kot razloženo, vso možnost dokazovati, da je prav zaradi operacijskega posega utrpela nedopustno škodo. Vzročna zveza med operacijo in tožničinim sedanjim stanjem desnega kolka je tako po izvedeniškem mnenju Univerzitetne ortopedske klinike, kot po izvedeniškem mnenju dr. R. S., ki ga je klinika, ko je bila imenovana za izvedenca, določila za poročevalca in kot je natančno obrazloženo v sodbi sodišča prve stopnje, podana.

Tudi dr. G. iz Švice, ki je opravil tožnici operacijo z zamenjavo kolka za umetni kolk, je to v svojem pismu tožničinemu pooblaščencu zapisal. Ob takih dokazih je sodišče prve stopnje zato utemeljeno zaključilo, da je tožnica vzročno zvezo dokazala. V tej odškodninski pravdi je tožničino dokazno breme glede vzročne zveze bilo le v tem, da dokaže, da ji je škoda dejansko nastala pri operaciji. Tožena stranka pa bi po določbi 170. čl. ZOR, ki materialno-pravno ureja temelj odškodninske odgovornosti za takšen primer, kot je konkreten, morala dokazati, da so njeni zdravniki v danih okoliščinah ravnali tako, kot je bilo treba in da poškodba ni posledica strokovne napake, ampak komplikacije ali bolezni. Tega pa ji tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni uspelo dokazati. Pri tem ne drži pritožbeni očitek, da si je sodišče, čeprav je laično vzelo pravico, da samo presoja potek operacije v nasprotju z mnenjem konzilija. Iz razlogov izpodbijane sodbe povsem jasno izhaja, da je glede gornjih pomembnih dejstev sprejelo prepričljivo mnenje izvedenca dr. R. S., ki ga je na obravnavi zaslišalo o vseh relevantnih okoliščinah in ker ga je po analizi vseh izvedenih dokazov ocenilo kot prepričljivega, ga je sprejelo ter zato s pomočjo tega izvida in mnenja prišlo tudi po mnenju pritožbenega sodišča do prepričljivega zaključka, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da bi tožničina škoda izvirala iz kakšnega drugega vzroka, za katerega ne bi bila odškodninsko odgovorna. V tem delu tudi kakšnega bistvenega nasprotja med izvedeniškima mnenjema pritožbeno sodišče ne ugotavlja. Univerzitetna ortopedska klinika se glede odgovora na konkretna vprašanja v zvezi z možnimi vzroki za nastanek aseptične nekroze glavice stegnenice, ni določno izjavila, ker je izhajala izključno iz vsebine operacijskega zapisnika. Nasprotno pa je izvedenec dr. R. S. pojasnil vse možne vzroke za nastanek takšne škode. Prepričljivo je povedal, da je do nekroze lahko prišlo le zaradi prekinitve dotoka sveže krvi po žilah, zaradi česar je prišlo do počasnega odmiranja glavice desne stegnenice. Pojasnil je tudi, da je do zamašitve krvne žile prišlo zaradi mehanskega pritiska nanjo, lahko je bila žila prerezana, kar je po mnenju pritožbenega sodišča v konkretnem primeru manj verjetno, saj bi to bilo zelo verjetno vpisano v operacijski zapisnik, vendar pa izvedenec navaja še, da je lahko bila žila tudi le nategnjena ali pritisnjena. Iz teh pojasnil pa je sodišče prve stopnje prepričljivo zaključilo, da je možno, da operaterji te poškodbe niso niti opazili.

Tudi pismo dr. G. podpira te zaključke. Zato pritožbeno sodišče te ugotovitve v izpodbijani sodbi, ki imajo vso dokazno podlago v prepričljivem izvedeniškem mnenju dr. R. S. sprejema. Toženi stranki ni uspelo vzbuditi dvom v te ugotovitve s trditvami, da je delovanje človeškega telesa komplicirano in neraziskano ter, da je prav v tožničinem primeru lahko prišlo do takšne reakcije organizma. Sodišče prve stopnje je namreč tudi v tej smeri raziskovalo okoliščine in ni našlo nobenega indica, ki bi potrjeval te navedbe tožene stranke.

Tožnica je namreč bila kasneje operirana tudi na levi nogi, pa do komplikacij po tej operaciji ni prišlo. Trditve pritožbe o tem, da je v tožničinem primeru prišlo do komplikacije, ki gre v riziko tožnice, pa se v dokaznem postopku tudi niso potrdile in v pritožbi tožena stranka v tej smeri ne predlaga kakšnega relevantnega dokaza.

Pritožbeno sodišče zato sprejema v izpodbijani sodbi ugotovljeno dejansko stanje ter meni, da dopolnjevanje dokaznega postopka z dokazi, ki jih predlaga pritožba, ni potrebno. Glede na vsebino operacijskega zapisnika in prepričljivo ugotovitev, da je lahko prišlo do poškodbe ne da bi operaterji to sploh opazili, se dejansko stanje o poteku operacije ne bi moglo zanesljiveje ugotoviti niti z zaslišanjem operaterjev in oseb, ki so sodelovale pri tej operaciji.

Po mnenju pritožbenega sodišča pa tudi ni potrebno dopolnjevanje postopka z imenovanjem novega izvedenca, saj se je v dosedanjem postopku v tej smeri izvedel že izčrpen dokazni postopek, v postopku sta sodelovala za konkretno strokovno področje najbolj pristojna izvedenca, to je Univerzitetna ortopedska klinika in zdravnik, zaposlen na tej kliniki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje glede temelja tudi materialno pravo pravilno uporabilo. Materialno-pravna določba, ki ureja to materijo sta določbi 170. čl. ZOR-a in 154. čl. ZOR, kot je pravilno navaja izpodbijana sodba. Pritožbeno sodišče, ki je preizkusilo po uradni dolžnosti tudi višino prisojene odškodnine, pa je ugotovilo, da so tudi zneski, ki jih je sodišče prve stopnje prisodilo tožnici za posamezne oblike negmotne škode, ustrezni in v skladu s kriteriji, ki jih določa člen 200 ZOR. Glede višine dosojene odškodnine je pritožba tožene stranke pavšalna, saj kakšnih konkretnih razlogov ne vsebuje. Ker ob uradnem preizkusu sodišče pazi le na pravilno uporabo materialnega prava, tudi v tem delu pritožbi ni moglo ugoditi. Kolikor je iz pritožbenih navedb razumeti, da očita tožena stranka sodišču prve stopnje bistveno kršitev postopka, ker naj bi bil nad višino 7.000.000,00 SIT tožbeni zahtevek že pravnomočno zavrnjen, pa je treba pojasniti, da temu ni tako. Tožnica je v ponovljenem postopku vse odškodninske postavke, ki so ji bile priznane s prejšno sodbo v razveljavljenem ugodilnem delu zvišala zaradi denarnih sprememb (pripravljalna vloga na l.št. 213 spisa) in sodišče je le v tem okviru priznalo s to sodbo odškodnino. Iz vseh teh razlogov je zato v celoti neutemeljeno pritožbo tožene stranke pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 368. ZPP).

K pritožbi tožnice: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi o stroških postopka pravilno odločilo. Tožnico je v postopku zastopal pooblaščenec, ki ni vpisan v imenik odvetnikov Republike Slovenije.

Po 2. čl. Zakona o odvetništvu sicer lahko odvetnik iz druge države proti plačilu zastopa stranko pred sodiščem in drugimi državnimi organi v R Sloveniji, vendar le ob pogoju vzajemnosti. Ker v R Hrvaški odvetnikom, ki so vpisani v imenik odvetnikov R Slovenije, ne priznavajo odvetniških stroškov, gornje določbe sodišče prve stopnje ni moglo uporabiti, zato je pravilno odločilo, ko je pooblaščencu tožnice priznalo le dejanske stroške, ne pa stroškov po odvetniški tarifi. Pri tem je povsem brez pomena še potrdilo, ki ga v dokaz o državljanstvu prilaga pooblaščenec tožnice, saj gre za potrdilo še iz časov Socialistična republike Slovenija, izdano dne 7.1.1988, zato se s takim potrdilom tudi sedanjega državljanstva ne izkazuje.

Pritožbeno sodišče je iz teh razlogov neutemeljeno pritožbo tožnice zoper stroškovno odločbo zavrnilo in potrdilo tudi to odločbo sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 43/2000
• VSL sodba I Cp 1643/2003
• VSK sodba I Cp 647/2004