VSK sklep Cp 330/96

Jedro

Zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja v pravdi zaradi motenja posesti, v primeru, ko so tožniki bili soposestniki stare gradnje iz kamna, toženka pa je to staro zgradbo podrla, s tem, da je stari hlev že v celoti podrt in zidovi na novo pozidani, pri hiši pa so sicer še vidni ostanki starih zunanjih zidov, ki pa so deloma že na novo ometani, ostalo pa se v celoti obnavlja, nima podlage v 79. čl. ZTLR, ker vzpostavitev prejšnjega stanja ni več mogoča.

 

Izrek

Pritožba tožeče stranke se kot neutemeljena zavrne in se p o t r d i sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna v roku 8 dni vzpostaviti v prvotno stanje stanovanjsko hišo stoječo na parc. št. 140 k.o. R. in hlev stoječ na isti parcelni številki ter odstraniti z dvorišča ves gradbeni material ter B. O. omogočiti dostop do njegove počitniške prikolice, tožeči stranki pa omogočiti nemoteno uporabo objekta.

Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženki prepoveduje, da v bodoče s takimi ali podobnimi motitvenimi dejanji ne posega v posest tožnikov hiše in hleva stoječih na parceli št. 140 k.o. R. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v znesku 110.133,00 SIT v 15 dneh.

Zoper ta sklep so se tožniki pritožili po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi najprej drugi tožnik napada ugotovitev, da ni aktivno legitimiran v tej zadevi. Pri tem opozarja, da so po smrti matere v avgustu 1993 vsi trije tožniki postali posestniki sporne nepremičnine oz. premičnega premoženja last matere na podlagi 73. čl. ZTLR. Vsi trije tožniki so tudi neposredno dejansko oblast nad spornimi nepremičninami izvajali. Drugi tožnik je zaslišan kot stranka izpovedal, da je imel pri tožnici ključ hleva in hiše, v hiši pa je imel tudi svoje stvari. Nedvomno je s tem podana aktivna legitimacija tudi drugega tožnika. Tožnica pa je imela tako kot hišo v posesti tudi hlev. Povedala je, da je redno prihajala v hišo zaradi čiščenja, v zvezi s tem pa je seveda uporabljala tudi vodo, ki je bila napeljana do hleva. Neutemeljena je še ugotovitev sodišča, da tožniki niso imeli v posesti dvorišča pred hišo in hlevom ter prost dostop do prikolice, kar zlasti velja za prvega tožnika.

Pri tem je potrebno upoštevati, da dvorišče tvori celoto s hišo in hlevom, zaradi česar so bili tožniki z odvzemom posesti nad hišo in hlevom onemogočeni tudi pri uporabi dvorišča. Zaradi tega je napačen zaključek, da pred motilnim dejanjem po razširjeni tožbi niso imeli v posesti dvorišča, posebej upoštevaje 2. odst. 74. čl. ZTLR. V postopku je bilo navedeno, da je prvi tožnik do jeseni 1995 nemoteno uporabljal dvorišče, ko je prihajal v prikolico, do katere je dostop direktno z dvorišča. Ta dejstva bi lahko potrdila žena prvega tožnika I. O. ter F. P. iz C., ki je poleti večkrat prespal v prikolici. Žena tožnika bi tudi vedela povedati, da je do konflikta med prvim tožnikom in možem toženke prišlo septembra 1995. Zakaj je policija posredovala 17.3.1995 pa tožnikom ni znano. Prvi tožnik je imel možnost dvorišče uporabljati, kar pa mu je bilo preprečeno z motilnim dejanjem toženke, ki je konec decembra 1995 na dvorišče navozila gradbeni material. Zato je tudi zahtevek prvega tožnika v tem delu bil v celoti utemeljen. Tožniki vztrajajo še pri ugoditvi celotnega zahtevka. Ugotovitev sodišča, da vrnitev v prvotno stanje ni mogoča, ni pravilna. Tožniki so s svoje strani uporabili vse razpoložljive pravne poti, da bi zavarovali svoje nesporne pravice v zvezi s posestjo nad nepremičninami. Sodišče je izdalo tudi začasno odredbo, s katero je toženki prepovedalo kakršenkoli poseg v sporno nepremičnino. V zvezi z izvršitvijo začasne odredbe so predlagali posredovanje policije. Toženka pa se na vse to ni ozirala, ampak je še z večjim zagonom nadaljevala s posegi. Toženka si je s tem svoj položaj dejansko izboljšala, saj je prav zaradi njenih nadaljnjih posegov sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek. Imela je le odobreno priglasitev del, čeprav bi za taka dela potrebovala gradbeno dovoljenje. Zato v eventuelno ponovljenem postopku tožniki predlagajo, da se pribavi tudi mnenje urbanistične inšpekcije pri Upravni enoti Koper. Iz vseh teh razlogov predlagajo spremembo izpodbijane odločbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno razveljavitev odločbe in ponovno obravnavanje zadeve.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožniki, ki sicer v pritožbi uveljavljajo vse pritožbene razloge iz čl. 353 ZPP, pritožbenega razloga bistvene kršitve postopka niso niti obrazložili, zato je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je sodišče prve stopnje v postopku zagrešilo kakšno bistveno kršitev postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP. Ker ugotavlja, da takšne kršitve ni, je ta pritožbeni razlog neutemeljen.

Po mnenju pritožbenega sodišča so ugotovljene tudi vse odločilne dejanske okoliščine spora, pritožbeno sodišče se le z nekaterimi zaključki v izpodbijanem sklepu ne strinja, vendar tudi ob drugačnem sklepanju o določenih dejstvih, kot bo obrazloženo spodaj, bi bila končna odločitev enaka. Po mnenju pritožbenega sodišča namreč tožniki v pritožbi utemeljeno opozarjajo, da so bili vsi trije pred vloženo tožbo zaradi motenja soposestniki sporne nepremičnine. Dejstvo je, da so imeli vsi trije tožniki ključ tako stanovanjskega objekta kot tudi hlevov, zato so imeli možnost te nepremičnine kadarkoli so želeli uporabljati. Vsi trije so občasno tudi hodili na nepremičnino, prvi tožnik sicer bolj intenzivno, vendar je nesporno ključ imel tudi drugi tožnik in če je želel je na to nepremičnino lahko prišel. Zato je ob vložitvi tožbe zaradi motenja posesti (9.3.1995), ko je zahteval vzpostavitev prejšnjega stanja z namestitvijo stare ključavnice, bil ob takem stanju brez dvoma aktivno legitimiran.

Drugačen zaključek v izpodbijani odločbi je zmoten, ni pa bistven, saj ne glede na to, da je aktivno legitimiran, tožbeni zahtevek tudi glede tega tožnika ni utemeljen iz istih razlogov, ki jih vsebuje sklep za ostala dva tožnika. Ob dejstvu, da so tožniki bili soposestniki stare gradnje iz kamna, toženka pa je to staro zgradbo podrla s tem, da je stari hlev že v celoti podrt in zidovi na novo pozidani, pri hiši pa so sicer še vidni ostanki starih zunanjih zidov, ki pa so deloma že na novo ometani, ostalo pa se v celoti obnavlja, je zaključek, da vrnitev v prejšnje stanje ni mogoča, pravilen. Objektivno namreč ob ugotovljenih dejstvih vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča. Zato zahtevek na vzpostavitev prejšnjega stanja ne glede na vse okoliščine o spornosti toženkine gradnje nima podlage v 79. čl. ZTLR. Seveda pa bodo tožniki, če se bo dokazalo, da je toženka gradila v slabi veri, ker bi morala vedeti, da je lastništvo zemljišča, na katerem gradi, sporno, v ustrezni petitorni pravdi lahko zavarovali svoje pravice. Pri tem je v zvezi s stališčem izpodbijanega sklepa, da toženkina gradnja ni protipravna, ker ima potrebno upravno dovoljenje, treba še pojasniti, da je tudi to stališče zmotno, saj dejstvo, da je toženka izposlovala upravna dovoljenja, toženki še ne daje pooblastil za posege v civilnopravna razmerja. Vendar tudi to zmotno stališče ob gornjih ugotovitvah ni bistveno. Pritožbeno sodišče je v nadaljevanju moralo preizkusiti še utemeljenost prepovednega zahtevka v zvezi z gradnjo. Ob takem stanju, če vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča, je iluzorna in nerealna tudi prepoved bodočih takih in podobnih motenj. Torej je tudi v tem delu materialno pravo, to je določba 79. čl. ZTLR pravilno uporabljeno.

Po pritožbi je sporna še odločitev, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek na odstranitev gradbenega materiala na dvorišču.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi ta odločitev pravilna.

Sodišče prve stopnje je namreč v dokaznem postopku ugotovilo, da tožniki več mesecev pred razširitvijo motenjske tožbe na dvorišče niso prihajali, nasprotno pa se je toženka v tem obdobju na dvorišču razširila in torej prevzela to dvorišče v izključno posest. Predmet prve tožbe, ki je bila vložena 9.3.1995, je bila zgolj zamenjava ključavnice vhodnih vrat hiše in hleva. Po tej vloženi motenjski tožbi so se tožniki iz posesti umaknili, kot sami povedo zaradi sporov s toženko, vendar v smeri zaščite posesti na dvorišču niso ukrepali vse do vložitve razširjene tožbe 8.1.1996. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi ugotovljenih dejstev (pri tem pa niti ni bistveno ali so nazadnje tožniki bili na dvorišču marca 1995, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, ali septembra 1995, kot trdijo sami) utemeljeno zaključilo, da jim tudi v tem delu ne gre posestna zaščita, saj je toženka preden je na dvorišče pripeljala gradbeni materila in onemogočila tožnikom, predvsem prvemu tožniku dostop do prikolice, imela v izključni posesti to dvorišče že znatno več kot 30 dni. Tožniki zato napram toženki ne morejo več zahtevati posestne zaščite ( 2. odst. 78. čl. ZTLR). Neutemeljeno se namreč v tej posestni pravdi sklicujejo na določbo 2.odstavka 74.člena ZTLR. Po 1.odstavku 74.člena ZTLR je posest dejanska oblast nad stvarjo.

Tožniki pa po ugotovitvah sodišča več kot 30 dni pred motilnim dejanjem dvorišča v dejanski posesti niso imeli, zato jim sodišče posestnega varstva ni moglo dati, ne glede na določbo 2.odstavka 74.člena ZTLR, ki bi lahko prišla v poštev le pri razpravljanju o pravici do posesti. Odločitev sodišča prve stopnje se tako pokaže v celoti kot pravilna. Ker so vse odločilne okoliščine že pojasnjene, dopolnjevanje postopka v smeri kot predlaga pritožba ni potrebno.

Zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. odst. 380. čl. ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sklep I Cp 669/2005
• VSK sklep I Cp 1563/2005
• VSK sklep I Cp 1026/2006