VSK sklep Cpg 191/96

Jedro

Zastaranje se pretrga z vložitvijo tožbe in vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali v upravnem postopku pred organi, da bi se ugotovila, zavarovala ali iztirjala terjatev ( čl. 388 ), razen če upnik nato tožbo umakne ali pa odstopi od takega dejanja ( čl. 389/1 ZOR ). V primeru, ko pride do umika pobotnega ugovora, ki je nato nadomeščen z vložitvijo nasprotne tožbe, se šteje da je zastaranje pretrgano že z vložitvijo prvega dejanja, saj ni šlo za umik pobotnega ugovora z namenom odreči se sodnega varstva, temveč je šlo za spremembo oblike sodnega varstva in zato ne nastopijo posledice iz čl. 389 ZOR.

 

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, zato se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjnih pravdnih stroškov.

OBRAZLOŽITEV Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi plačila 130.477,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1991 dalje do plačila.Toženo stranko pa je obvezalo, da mora tožeči stranki povrniti 96.546,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.3.1996 dalje do plačila.

Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Zatrjuje, da se sodišče prve stopnje zmotno sklicuje na določilo 389. čl. ZOR. Res je, da je tožeča stranka v tej zadevi najprej vložila procesni pobotni ugovor, vendar ga je nato preoblikovala vdajatveni zahtevek. Ni šlo za umik procesnega pobotnega ugovora z namenom odreči se sodnega varstva, temveč je šlo za spremembo oblike sodnega varstva. Vse ravnanje tožeče stranke je bilo ves čas naperjeno na izterjavo spornega zneska in sicer vedno istega zneska iz iste pravne in dejanske podlage.

Uveljavljanje sodnega varstva torej ni bilo pretrgano.

Pritožba je utemeljena.

Zastaranje se pretrga, ko dolžnik pripozna dolg, ali če ga upnik sodno uveljavlja bodisi z vložitvijo tožbe, bodisi z vsakim drugim dejanjem, da bi se ugotovila, zavarovala ali iztirjala terjatev (čl.387 in 388 ZOR ).V določenem primeru je tožeča stranka vložila pobotni ugovor v pravdi, kateri je pretrgal zastaranje. Torej nastopila je situacija iz 388 čl. ZOR. Pobotni ugovor je tožeča stranka nato umaknila in za sporno terjatev vložila nasprotno tožbo.

Sodišče prve stopnje meni, da so za to nastopile posledice iz 389. čl. ZOR, po katerem se šteje, da zastaranje ni bilo pretrgano. Po mnenju pritožbenega sodišča je stališče sodišča prve stopnje zmotno, kajti pri presoji pretrganja zastaranja ni mogoče šteti, da je prišlo do umika dejanja upnika, s katerim uveljavlja terjatev nasproti dolžniku, če je eno dejanje nadomestil z drugim. Umik pobotnega ugovora, ki je sicer obrambno sredstvo z nadomestilom vložitve nasprotne tožbe, ki je napadalno sredstvo, vendar oboje naperjeno proti dolžniku za uveljavitev upnikove terjatve, pomeni tisto dejanje upnika, s katerim uveljavlja terjatev nasproti dolžniku in je zastaranje pretrgano že z vložitvijo prvega dejanja. Ker je sodišče prve stopnje zaradi napačnega pravnega zaključka štelo, da ni prišlo do pretrganja zastaranja in ni ugotavljalo ostalih dejanskih okoliščin pomembnih za odločitev o zahtevku, je pritožbeno sodišče moralo sodbo razveljaviti v skladu s 1.odst. 370. čl. ZPP in zadevo vrniti v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljevanju postopka ugotoviti tako temelj zahtevka kot njegovo višino ter šele nato odločiti.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnih pravdnih stroškov (čl 166/3 ZPP ).

 

Obrazložitev

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, zato se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjnih pravdnih stroškov.

OBRAZLOŽITEV Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi plačila 130.477,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1991 dalje do plačila.Toženo stranko pa je obvezalo, da mora tožeči stranki povrniti 96.546,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.3.1996 dalje do plačila.

Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Zatrjuje, da se sodišče prve stopnje zmotno sklicuje na določilo 389. čl. ZOR. Res je, da je tožeča stranka v tej zadevi najprej vložila procesni pobotni ugovor, vendar ga je nato preoblikovala vdajatveni zahtevek. Ni šlo za umik procesnega pobotnega ugovora z namenom odreči se sodnega varstva, temveč je šlo za spremembo oblike sodnega varstva. Vse ravnanje tožeče stranke je bilo ves čas naperjeno na izterjavo spornega zneska in sicer vedno istega zneska iz iste pravne in dejanske podlage.

Uveljavljanje sodnega varstva torej ni bilo pretrgano.

Pritožba je utemeljena.

Zastaranje se pretrga, ko dolžnik pripozna dolg, ali če ga upnik sodno uveljavlja bodisi z vložitvijo tožbe, bodisi z vsakim drugim dejanjem, da bi se ugotovila, zavarovala ali iztirjala terjatev (čl.387 in 388 ZOR ).V določenem primeru je tožeča stranka vložila pobotni ugovor v pravdi, kateri je pretrgal zastaranje. Torej nastopila je situacija iz 388 čl. ZOR. Pobotni ugovor je tožeča stranka nato umaknila in za sporno terjatev vložila nasprotno tožbo.

Sodišče prve stopnje meni, da so za to nastopile posledice iz 389. čl. ZOR, po katerem se šteje, da zastaranje ni bilo pretrgano. Po mnenju pritožbenega sodišča je stališče sodišča prve stopnje zmotno, kajti pri presoji pretrganja zastaranja ni mogoče šteti, da je prišlo do umika dejanja upnika, s katerim uveljavlja terjatev nasproti dolžniku, če je eno dejanje nadomestil z drugim. Umik pobotnega ugovora, ki je sicer obrambno sredstvo z nadomestilom vložitve nasprotne tožbe, ki je napadalno sredstvo, vendar oboje naperjeno proti dolžniku za uveljavitev upnikove terjatve, pomeni tisto dejanje upnika, s katerim uveljavlja terjatev nasproti dolžniku in je zastaranje pretrgano že z vložitvijo prvega dejanja. Ker je sodišče prve stopnje zaradi napačnega pravnega zaključka štelo, da ni prišlo do pretrganja zastaranja in ni ugotavljalo ostalih dejanskih okoliščin pomembnih za odločitev o zahtevku, je pritožbeno sodišče moralo sodbo razveljaviti v skladu s 1.odst. 370. čl. ZPP in zadevo vrniti v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljevanju postopka ugotoviti tako temelj zahtevka kot njegovo višino ter šele nato odločiti.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnih pravdnih stroškov (čl 166/3 ZPP ).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 178/2000
• VSL sodba in sklep II Cp 1687/2000
• VSC sodba Cp 472/2014