VSK sodba Kp 56/96

Jedro

Kršitev pravice do obrambe ni podana v primeru, ko je sodnik sprejel izvedeniško mnenje s katerim se zagovornik ne strinja, saj obramba ni predlagala neposrednega zaslišanja izvedenca oz. se je strinjala z branjem izvedenčevega pisanja.

 

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega N.K. se kot neutemeljena zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Po 1. odst. 95. člena ZKP je dolžan obdolženec plačati stroške pritožbenega postopka, odmerjene v obliki povprečnine v znesku 25.000,00 SIT.

 

Obrazložitev

S sodbo sodišča prve stopnje je bil obdolženi N.K. spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po 3. v zvezi s 1. odst.

251. člena KZ Republike Slovenije. Izrečena mu je bila denarna kazen v znesku 30.000,00 SIT, ob tem ko je bilo obdolžencu naloženo, da je kazen dolžan plačati v roku 15 dni, sicer se bo v primeru neizterljivosti izvršila tako, da se bo za vsakih začetih 3.000,00 SIT določil en dan zapora. S to sodbo je sodišče obdolžencu naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka v višini 17.161,30 SIT in povprečnino, odmerjeno v znesku 25.000,00 SIT.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje obdolženčev zagovornik, k pritožbi pa je priložena tudi obdolženčeva vloga, ki jo je ta opredelil kot dopolnitev zagovornikove pritožbe. Obdolženčev zagovornik sodbo pobija iz vseh pritožbenih razlogov in prizivnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje in odločanje sodišču prve stopnje, podrejeno pa, da sodbo spremeni tako, da obdolženca zaradi pomanjkanja dokazov oprosti obtožbe.

Pritožba obdolženčevega zagovornika ni utemeljena.

Pritožnik sodišču prve stopnje najprej očita, da je svojo sodbo oprlo samo na mnenje izvedenca cestno-prometne stroke, ki po njegovem temelji zgolj na domnevah in da je s tem, ko je sodnik tako mnenje sprejel, onemogočil obrambi postavljati izvedencu dodatna vprašanja.

Zagovornik tedaj posredno meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odst. 371. člena ZKP oz. na kršitev pravic do obrambe.

Kršitev pa ni podana. Iz zapisnika o glavni obravnavi je namreč razvidno, da je bil izvedenec cestno-prometne stroke prof. dr. M.Š.

na glavno obravnavo dne 19.9.1994 povabljen, vendar je svojo odsotnost zaradi vremenskih nevšečnosti opravičil. Tako je po podanem zagovoru obdolženca prvostopno sodišče prebralo med drugimi listinskimi dokazi tudi izvedensko mnenje zgoraj navedenega izvedenca, kar pa je storilo v soglasju z navzočimi strankami, tudi pritožnika samega. V kolikor je zagovornik obdolženca ocenil, da je mnenje izvedenca res tolikanj nejasno, da bi ga bilo potrebno z vprašanji dodatno razčiščevati, je imel na sami glavni obravnavi možnost, da soglasja za branje izvedenskega mnenja ne da in zahteva neposredno zaslišanje izvedenca. Tega pa ni storil in je odločitev o tem prepustil sodišču. S tem, ko je sodnik izvedensko mnenje, s katerim se zagovornik ne strinja sprejel in ob tem, ko obramba neposrednega zaslišanja izvedenca ni predlagala oz. se je strinjala z branjem izvedenčevega pisanja, sodišču pač ni mogoče očitati, da je prekršilo pravico do obrambe in s tem tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odst. 371. člena ZKP ni podana.

Kolikor pa pritožnik pobija ugotovljeno dejansko stanje tudi ne more uspeti. Prvostopno sodišče je vsa odločilna dejstva celovito in pravilno dognalo, v podkrepitev svojih sklepov pa navedlo tudi prepričljive razloge. Glede hitrosti, s katero je v kritičnem času pred pričetkom zaviranja vozil obdolženec - izvedenec je na podlagi dolžine zavornih sledi, upoštevaje zavorni pojemek pnevmatike po suhem asfaltu in nevidno sled med prijemanjem zavor ugotovil, da je znašala 38 km/h - se prizivno sodišče povsem strinja z ugotovitvami prvostopnega sodišča, da je bila neprimerna. Povsem prav ima zagovornik, ko ugotavlja, da avtomobilsko parkirišče pač ne more biti igrišče. V konkretnem primeru pa je temu vendarle bilo tako. Priča M.

je povedal, da sta takoj, ko sta zapeljala na parkirišče, zagledala obe deklici, kako sta se žogali. Kot policist je obdolženec prav gotovo vedel, da utegnejo biti reakcije desetletnih otrok, kolikor sta bili v času obravnavanega kaznivega dejanja T.B. in E. P. stari, nepredvidljive, še posebej upoštevaje dejstvo, da je bila oškodovanka s hrbtom obrnjena proti obdolženčevemu vozilu. To se je tudi izkazalo kot resnično, ko je oškodovanka stekla na levo stran parkirišča, gledano v smeri obdolženčeve vožnje in se zaletela v policijski avtomobil. Obdolženec je obe deklici sicer skušal obvoziti, vendar pa je to storil tako, da hitrosti ni zmanjšal in ravno to je očitek, ki ga je sodišče prve stopnje nanj povsem utemeljeno naslovilo, ko je ugotovilo, da je bila obdolženčeva hitrost ob danih okoliščinah neprimerna. Kljub temu, da parkirišče res ne more biti otroško igrišče, pa ni mogoče govoriti o tem, da sta deklici predstavljali oviro, ki jo na parkirišču ni bilo mogoče pričakovati, pač glede na to, da ju je obdolženec opazil takoj, ko je nanj zapeljal. Glede na to bi pač moral, upoštevaje tudi nepredvidene otroške reakcije, hitrost prilagoditi tako, da bi ob kakršnikoli takšni reakciji vozilo lahko pravočasno ustavil. Te dolžnosti pa ga ne more odvezati tudi dejstvo, da sta s kolegom zasledovala voznika kolesa z motorjem s sopotnikom, ki sta bila brez varnostnih čelad. Vse navedeno pa je tudi vsebina kršitve, ki jo je sodišče prve stopnje oprlo na 1. odst.

2. člena Pravilnika o pravilih cestnega prometa. Ob navedenem se tudi kot povsem neutemeljena pokažejo tista namigovanja pritožnika, češ, da je bil obdolženec manipulacija visokega policijskega uradnika in spoznan za krivega le zategadelj, ker je oškodovanka njegova hči.

Pritožnik je v svoji pritožbi predlagal, naj ga prizivno sodišče skladno z določbo 445. člena ZKP obvesti o seji senata. Sodišče druge stopnje je opravilo pritožbeno sejo brez njegove navzočnosti, saj je ocenilo, da bi navzočnost strank na seji v ničemer ne prispevala k razjasnitvi stvari.

Sodišče je opravilo preizkus pobijane sodne odločbe tudi v smislu določbe 386. člena ZKP. Ob tem je ugotovilo, da je izrečena kazenska sankcija povsem primerna obdolženčevi osebnosti in teži obravnavanega dejanja ter da je sodišče prve stopnje vse okoliščine, relevantne za izbiro in odmero kazenske sankcije pravilno upoštevalo in ovrednotilo.

Ker preizkus pobijane sodne odločbe, ki ga je sodišče uradoma opravilo v mejah določbe 383. člena ZKP nepravilnosti ni pokazal, je bilo na podlagi 391. člena ZKP pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Ker obdolženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, je dolžan obdolženec na podlagi 1. odst. 95. člena v zvezi z 98. členom ZKP plačati stroške, nastale pred pritožbenim sodiščem in odmerjene v obliki povprečnine v znesku 25.000,00 SIT.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Kp 71/2000
• VSC sodba Kp 265/2000
• VSM sodba Kp 843/99