VSK sodba Cp 37/96

Jedro

Pravica do odkupa stanovanja po 117. čl. SZ preneha, če se stanovanje tekom sodnega postopka poruši. V tem primeru tudi ne pride v poštev določba 129. čl. SZ, ki nalaga lastniku stanovanja, da je dolžan prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice zagotoviti nakup drugega primernega stanovanja, saj samodejno porušenje objekta ni eden izmed primerov, ki jih navedeni člen taksativno našteva.

 

Izrek

Pritožbi tožene stranke se zavrneta kot neutemeljeni ter se p o t r d i t a sodba in sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

S sodbo z dne 28.11.1995 je prvostopno sodišče zavrnilo tako primarni kot podrejeni tožbeni zahtevek. S primarnim tožbenim zahtevkom je tožeča stranka terjala, naj ji tožena stranka proda stanovanje, ki se nahaja v 1. nadstropju zgradbe v K, v izmeri 40,10 m2 in sicer skladno z določili 8. poglavja Stanovanjskega zakona, s podrejenim tožbenim zahtevkom pa je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka omogoči nakup drugega primernega stanovanja po enakih pogojih. Sodišče je ugotovilo, da stanovanja v ..., v katerem je živela tožeča stranka s svojo družino, ni več, ker se je tekom postopka porušilo. Primarni tožbeni zahtevek je že zaradi tega zavrnilo. Podrejeni toženi zahtevek pa po mnenju prvostopnega sodišča ni utemeljen zaradi tega, ker tožnica oz. njen mož ni pridobil stanovanjske pravice na stanovanjskih prostorih, ki so bili porušeni, saj navedenih prostorov ni bilo mogoče šteti za stanovanje, kot je bilo opredeljeno v 4. členu Zakona o stanovanjskih razmerjih iz leta 1982 in kot stanovanje sedaj opredeljuje 2. člen Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS št. 18/91). S sklepom z dne 16.11.1995 pa je sodišče zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi toženi stranki naložilo obveznost, naj tožnici in njeni družini takoj dodeli primerno stanovanje ali ustrezne hotelske sobe pod zagroženo kaznijo 800.000,00 SIT. Ugotovilo je, da bi predlagana začasna odredba presegala primarni tožbeni zahtevek in da ni v nikakršni zvezi s podrejenim tožbenim zahtevkom.

Zoper obe odločbi se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu. V pritožbi zoper sodbo povdarja, da se pritožuje predvsem zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zato sodišču predlaga, naj spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi podrejenemu tožbenemu zahtevku, ali pa sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču.

V pritožbi navaja, da se je s svojo družino že leta 1987 nezakonito vselila v prostore v hiši ..., ne da bi jo tožena stranka kdajkoli tožila na izpraznitev. Z nezakonitim bivanjem v prostorih več kot dve leti pred uveljavitvijo Stanovanjskega zakona pa je pridobil njen mož stanovanjsko zaščito nad temi prostori. Že zato je povsem nepomembno, kaj so obsegali prostori, ki jih je uporabljala kot stanovanje in ali jih je bilo šteti kot stanovanje v smislu 2. člena SZ oz. 4. člena ZSR ali ne. Za odločitev naj bi bila pomembna le dejanska uporaba navedenih prostorov v stanovanjske namene.

Predvsem pa naj bi bilo zmotno stališče sodišča prve stopnje, da sporni stanovanjski prostori nimajo statusa stanovanja. Pri presoji, ali so določeni prostori stanovanje, je potrebno upoštevati stanovanjske razmere kraja, kjer se prostori nahajajo, gradbeno zasnovo stavbe, starost stavbe ter način razpolaganja s prostorom.

Stanovanje mora biti le praviloma gradbena celota, ni pa to nujno v vsakem primeru. Sodišča so nudila stanovanjsko zaščito celo na podstrešnih prostorih ali personalnih sobah, kjer je bil tudi WC skupen. V kolikor se stanovanje tekom postopka ne bi porušilo, bi pač moralo sodišče odločati o prodaji prostorov, sanitarije pa bi bile v solastnini, kar naj ne bi bilo ničesar neobičajnega. Glede na nedvomno pridobljeno stanovanjsko pravico po možu, naj bi bila tožnica zato upravičena do vseh upravičenj, ki gredo bivšim imetnikom stanovanjske pravice, to pa je tudi do nakupa drugega primernega stanovanja. Tudi v pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe tožeča stranka povdarja nezakonito vselitev v stanovanje, ki je imelo za posledico njeno stanovanjsko zaščito in pridobitev vseh upravičenj, ki gredo imetnikom stanovanjske prvice po ZSR, meddrugim torej tudi pravico do drugega primernega stanovanja (3. odst. 67. čl. ZSR). Njej in članom njene družine naj bi grozila škoda na zdravju, kar je ob verjetno izkazanem obstoju terjatve dovolj velik razlog, da bi sodišče izdalo začasno odredbo. Ker je bila tožena stranka v zamudi z izpolnitvijo svoje obveznosti, nosi sama riziko nastale škode.

Pritožbi nista utemeljeni.

Za presojo pravice do odkupa stanovanja so bistvene okoliščine, ki so obstajale ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona (SZ). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je stanovanje v 1. nadstropju v K, v katerem je prebivala tožnica s svojo družino v času vložitve tožbe, porušeno. To je zatrdila tožeča stranka že v pripravljalni vlogi z dne 20.11.1995, v kateri prav zaradi navedene okoliščine zahteva, naj se ji omogoči nakup drugega primernega stanovanja. Ker je ob uveljavitvi novega Stanovanjskega zakona, to je 19.10.1991, ob vložitvi zahtevka tožeče stranke toženi stranki, naj z njo sklene kupoprodajno pogodbo in ob vložitvi tožbe dne 21.9.1993 stanovanje, za katerega tožnica zatrjuje, da je njen mož na njem pridobil stanovanjsko pravico, obstajalo, v času sodnega odločanja pa ga ni bilo več, ker se je tekom postopka porušilo, je prvostopno sodišče povsem pravilno primarni tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zahevek tožeče stranke za odprodajo drugega primernega stanovanja pa nima nikakršne pravne podlage, ne glede na to, ali je bila ocena prvostopnega sodišča glede narave stanovanjskih prostorov pravilna.

Primeri, v katerih je lastnik stanovanja dolžan zagotoviti imetniku stanovanjske pravice drugo primerno stanovanje, so izrecno našteti v 129. členu SZ, vendar v tožničinem primeru ne gre za nobeno od situacij, predvidenih v tem določilu. Prav tako tudi ne pride v poštev uporaba določila 3. odst. 67. člena bivšega ZSR, (na katero se tožeča stranka sklicuje le v pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe). Po navedenem določilu je namreč stanovanjsko razmerje prenehalo, če je bilo potrebno hišo ali del hiše, v kateri je bilo stanovanje, po odločbi pristojnega organa podreti in na podlagi take odločbe izseliti stanovalce iz stanovanj.

Izselitev se je v takem primeru lahko izvršila šele, ko je bilo stanovalcem zagotovljeno drugo primerno stanovanje. Ne le, da v obravnavanem primeru ne gre za enako dejansko stanje, temveč so za presojo pravice do odkupa stanovanja bistvene okoliščine ob uveljavitvi zakona, kot je bilo to že navedeno, zato tožnici drugo primerno stanovanje ne more iti. Nenazadnje pa se Zakon o stanovanjskih razmerjih po izrecnem določilu 2. odst. 159. člena ZS uporablja le do sklenitve najemne pogodbe. Tako najemno pogodbo pa je tožnica s toženo stranko na podlagi 147. člena ZS tudi že sklenila.

Tudi iz tega razloga se določila ZSR zanjo več ne morejo uporabljati (razen v obsegu, kolikor se nanašajo na pravico do odkupa stanovanja po 117 čl. ZPP).

Ker je že iz navedenih razlogov tožničin podrejeni tožbeni zahtevek neutemeljen, se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo z oceno sodišča prve stopnje, ali je stanovanjske prostore, za katere tožnica zatrjuje, da je njen mož na njih pridobil stanovanjsko pravico, sploh šteti kot stanovanje v smislu 4. člena ZSR, ali ne.

Sodišče je zato zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, čeprav na podlagi drugih materialnopravnih razlogov (2.tč. 380 čl. ZPP).

Pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve je predvsem, da upnik izkaže za verjeten obstoj terjatve (267 čl. ZIP).

Ker je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnjen, navedeni pogoj za izdajo začasne odredbe ni izkazan. Že iz tega razloga je sodišče moralo pritožbo tožeče stranke zoper sklep, s katerim je prvostopno sodišče zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, zavrniti, ne da bi se spuščalo v utemeljenost ostalih pritožbenih navedb.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba Cp 278/93
• VSL sodba II Cp 1364/94
• VSL sklep III Cp 369/97