VSK sodba Kp 25/96

Jedro

Ilegalni prehod čez državno mejo ne pomeni kaznivega dejanja temveč le prekršek. Brž ko pa je mogoče govoriti o organizirani skupini in ko gre za enega od organizatorjev te skupine katerega vloga je pri prehodu meje ključnega pomena, pa lahko govorimo le o kaznivem dejanju in ne več samo o prekršku.

 

Izrek

Pritožbi zagovornikov obdolženih J.A. in A.M. se kot neutemeljeni zavrneta in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Po 3. v zvezi s 1. odst. 95. člena ZKP sta obdolženca dolžna plačati stroške pritožbenega postopka, odmerjene vsakemu v obliki povprečnine v znesku 30.000,00 SIT.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obdolžene J.A., A.M. in R.R. spoznalo za krive kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odst. 311. člena KZ. Vsem trem obdolžencem je sodišče izreklo pogojno obsodbo, odločitev o tem pa oprlo na določbo 51. člena KZ.

Obdolženemu J.A. je v okviru pogojne obsodbe na podlagi 2. odst. 311. člena KZ določilo kazen desetih mesecev zapora, ob upoštevanju kazni dveh mesecev zapora, določene za kaznivo dejanje napada na uradno osebo po 1. odst. 224. člena KZ Republike Slovenije v pogojni obsodbi izrečeni s pravnomočno sodbo Temeljnega sodišča v ..., Enote v ... z dne 9.9.1994 opr. štev. K 230/91, ki je postala pravnomočna dne 23.11.1994 in v kateri je bila določena preizkusna doba enega leta, pa mu je na podlagi 2. in 3. točke 2. odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen enajstih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. V tako določeno enotno kazen mu je na podlagi 1. odst. 49. člena KZ vštelo čas pridržanja v Zaporih ... od 29.9.1995 od 20.30 ure do 30.9.1995 do 10.05 ure. Obdolžencu je na podlagi 1. odst. 95. člena ZKP naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. člena ZKP ter povprečnino, ki jo je odmerilo na 40.000,00 SIT. Pogojno obsodbi je sodišče izreklo tudi obdolženima A.M. in R.R., ter jima na podlagi 2. odst. 311. člena KZ določilo kazen vsakemu sedmih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Obema obdolžencema je na podlagi 1. odst. 49. člena KZ v tako določeno kazen zapora vštelo čas, prebit v priporu od 28.9.1995 od 19.00 ure do 24.10.1995, na podlagi 40. člena KZ pa obema izreklo še stransko kazen izgona tujca iz ozemlja Republike Slovenije za dobo treh let.

Na podlagi 1. odst. 95. člena ZKP je sodišče obdolženima A.M. in R.R. naložilo v plačilo še stroške kazenskega postopka, za katere je odločilo, da bodo odmerjeni s posebnim sklepom, vsakemu pa še na 40.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper sodbo se pritožuje najprej zagovornica obdolženega A.M. Navaja, da sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi, obtožbo zavrne ter obdolženega M. oprosti obtožbe, podrejeno pa, da vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija tudi zagovornik obdolženega J.A.

Navaja, da vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb Zakona o kazenskem postopku ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi tako, da obdolženega A. v celoti oprosti vsake krivde in kazni, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Pritožbi zagovornikov obdolženih A.M. in J.A. nista utemeljeni.

Ni se moč strinjati z zagovornico obdolženega A.M., ko negoduje glede dejanskega stanja, kakor ga je ugotovilo prvostopno sodišče.

Odločilna dejstva je le-to pravilno in celovito dognalo, v podkrepitev svojih sklepov pa navedlo prepričljive razloge.

Zagovornica v svoji pritožbi analizira dogajanje v celoti in med drugim navaja, da se njenemu varovancu očita le, da je v Makedoniji organiziral skupino ljudi in jih pripeljal do Buzeta na Hrvaškem, kar pa naj ne bi bilo kaznivo. S takim stališčem pritožnice pa se sodišče druge stopnje ne more strinjati. Obtožni predlog namreč vsem trem obdolžencem očita, da so spravili drugega čez mejo, v konkretnem primeru 21 oseb, v organizirani skupini. V kolikor te skupine, za katero ni dvoma, da sta jo organizirala obdolžena R. in M., ne bi bilo, bi tudi vloga soobdolženega J.A. in D.M. bila odveč.

Organizacija skupine za ilegalni prehod državne meje je le ena od faz celotnega dogajanja, v okviru katerega je bilo potrebno to skupino prepeljati kar preko nekaj državnih meja do Buzeta. Obdolženi A. M. je tudi v svojem zagovoru povedal, da sta bila on in R. tista, ki sta organizirala skupine za prevoz do Buzeta, pri čemer se je obdolženi M. za prevoz najprej dogovarjal z R., ker pa ta v svojem vozilu ni imel več prostora, se je skupaj s sinom pridružil nekemu K. Iz Makedonije so tako odpotovali v treh kombijih, saj se jim je pridružil tudi M. s svojim vozilom, v katerem je imel 11 ljudi.

Obdolženi M. je tudi bil tisti, ki je pozneje s soobdolženim R. R. odpotoval preko mejnega prehoda Rupa v Izolo, pri sebi pa je imel 2.500 DEM, to je denar vseh ljudi iz skupine. V kolikor bi naj obdolženi M. res pri vsem početju imel le stransko vlogo, potem za to res ni bilo nikakršnega razloga, prav tako pa ni jasno, zakaj je potemtakem skupaj z R.R. sploh odpotoval v Izolo, kamor je pozneje soobdolženi J.A. tudi pripeljal ljudi. Prav tako je iz spisovnega gradiva razvidno, da je bil obdolženemu A.M. ob prijetju zasežen tudi listek s telefonsko številko soobdolženega J.A., kar obdolženčevo izpovedbo, da je s soobdolženim A. kontaktiral le D.M., kaže v povsem drugi luči.

Z zagovornico obdolženega A.M. se ni mogoče strinjati tudi v tistem delu, ko navaja, da zakon šteje za kaznivo dejanje le ukvarjanje z ilegalnim spravljanjem preko državne meje ali spravljanje drugega čez mejo iz koristoljubnosti. Očitno je pritožnica prezrla še tretje izvršitveno dejanje, ki ga predvideva določba 2. odst. 311. člena KZ.

Gre za spravljanje drugega čez mejo v organizirani skupini, pri čemer pa sploh ni potrebno, da je kakršnakoli koristoljubnost podana, čeprav je v konkretnem primeru drugače. Ravno s tem, da je skupaj z ostalima dvema soobdolžencema pritožničin varovanec spravil nekoga čez državno mejo v organizirani skupini je uresničil vse elemente očitanega mu kaznivega dejanja. Trditev tedaj, da ob ugotovljeni vlogi obdolženca, ne gre za kaznivo dejanje, ne drži. Napačno je tudi naziranje pritožnice, da ilegalni prehod državne meje, če obdolženec odide iz svoje države, ne pomeni kaznivega dejanja. Strinjati se je z njo, da tako ravnanje pomeni le prekršek, vendar pa to velja le za prehod sam in za tistega, ki mejo ilegalno preide. Brž, ko pa je mogoče govoriti o organizirani skupini in ko gre za enega organizatorjev te skupine, kar je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo in ko je tedaj njegova vloga pri prehodu meje ključnega pomena, pa lahko govorimo le o kaznivem dejanju in ne več samo o prekršku.

Kolikor pritožnica oporeka sodišču prve stopnje kršitve določb kazenskega postopka, ji ne gre pritrditi. Predvsem zameri sodišču prve stopnje, da preiskovalna sodnica v okviru nujnih preiskovalnih dejanj o soočenju med obdolženima A.M. in R.R. ni izdala sklepa, tak sklep pa ni bil izdan tudi ne na glavni obravnavi, ko je šlo za opravo prepoznave med soobdolženima R. in A. Soočenje obdolžencev medseboj je predlagal okrožni državni tožilec že v predlogu za opravo posameznih preiskovalnih dejanj. Ker gre v konkretnem primeru za tako imenovani skrajšani postopek, v katerem se glede odločitve o posameznih predlaganih preiskovalnih dejanjih ne izdajo nikakršni sklepi, preiskovalna sodnica tudi o soočenju med obdolženim M. in R. tega ni bila dolžna storiti. Tudi v primeru, da se preiskovalna sodnica s predlaganim soočenjem ne bi strinjala, o tem sklepa ne bi bila dolžna izdajati, temveč le obvestiti državnega tožilca, tako, kakor to predvideva določba 2. odst. 431. člena ZKP. Prepoznava, opravljena na glavni obravnavi, pa je bila tako ali tako opravljena kot sestavni del zaslišanja obdolženega R.R. V primeru, če bi bila prepoznava predlagana s strani strank kot dokaz na glavni obravnavi, bi bilo o tem dokaznem predlogu sprejeti poseben sklep, sicer pa ne.

Tudi zagovornik obdolženega J.A. ne more biti uspešen. Uvodoma v svoji pritožbi navaja, da se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Iz vloge same se da razbrati, da ima pritožnik v mislih kršitev iz 11. točke 1. odst. 371. člena ZKP oz. nerazumljivost izreka v pobijani sodbi in nasprotje glede odločilnih dejstev med razlogi sodbe in izpovedbami v postopku. Nima prav, ko navaja, da krivdorek nima opore v izvedenih dokazih in da je obdolženi R. povedal, da skupina iz Hrvatske v Slovenijo ni spravil njegov varovanec, temveč D.M. To je sicer res, prav tako pa drži, da je soobdolženi A.M. povedal drugače in sicer, da je vse ljudi preko meje s Hrvatsko pripeljal obdolženi A., ki je tudi njega vprašal po soobdolženemu R., češ, da mu mora ta plačati za ilegalen prehod meje.

Očitno je tudi, da je soobdolženi J.A. bil povezovalni člen med skupino in nekim L., ki naj bi bil tudi vodič skupine preko slovensko-italijanske meje. V Italiji pa jih je ponovno čakal obdolženi J.A.in jih s svojim avtomobilom odpeljal do R. in M., ki sta čakala s kombijem na nekem parkirišču. Obdolženi R.R. je tudi dejal, da je videl, kako je obdolženi A. prejel denar za organizacijo in izpeljavo celotne zadeve. Trditev zagovornika obdolženega J.A., da razlogi o odločilnih dejstvih tedaj nimajo opore v izvedenem dokaznem postopku, ni pravilna in tako tudi ne drži trditev pritožnika, da je bil njegov varovanec spoznan za krivega le zato, ker se je vrnil v Slovenijo in da naj bi bil edini dokaz za sodelovanje v tem poslu listek z njegovo telefonsko številko, ki je bil zasežen obdolženemu A.M. Sklepno pritožnik meni, da gre za šolski primer, ko je povsem na mestu pritožbeni predlog po spremembi pobijane sodbe v smislu 394. člena ZKP. Velja mu povedati, da ima lahko ugotovljena bistvena kršitev določb po 11. točki 1. odst. 371. člena ZKP za posledico le razveljavitev sodbe, ne pa tudi spremembo, za kar se zavzema pritožnik.

Sodišče je po uradni dolžnisti preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah določbe iz 386. člena ZKP in ugotovilo, da so kazenske sankcije, izrečene vsem trem obdolžencem primerne teži obravnavanega kaznivega dejanja in njih osebnostim, enaka ugotovitev pa velja tudi za izrek strankih kazni.

Glede na vse zgoraj navedeno je bilo tedaj na podlagi določbe 391. člena ZKP pritožbi zagovornikov obdolženega R.M. in J.A. kot neutemeljeni zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnika s pritožbama nista uspela. Obdolženi A.M. in J.A. sta tako dolžna na podlagi 3. v zvezi s 1. odst. 95. člena, vse pa v zvezi z določbo 98. člena ZKP plačati stroške pritožbenega postopka, odmerjene vsakemu v obliki povprečnine v znesku 30.000,00 SIT.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sklep Kp 442/2005
• VSL sodba I Kp 1154/99
• VSM sodba Kp 758/99