VSK sodba Cp 879/95

Jedro

Zakonita dedna pravica na podlagi izvenzakonske skupnosti po 2. odst.

10. čl. ZD gre osebi, ki je z zapustnikom živela v dalj časa trajajoči življenski skupnosti, ta pa mora imeti ali navzven vidne posebnosti zakonske skupnosti ali mora biti intenzivnejša kot katera koli druga skupnost (npr. gospodinjska skupnost).

 

Izrek

Pritožba tožeče stranke se kot neutemeljena zavrne in p o t r d i pobijana sodba sodišča prve stopnje.

Predlog toženih strank za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s pobijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je tožnica dedinja po pokojnem I. H. zaradi dalj časa trajajoče življenjske skupnosti od leta 1979 do njegove smrti. Hkrati je tožeči stranki naložilo, da toženima strankama povrne pravdne stroške v znesku 84.480,00 SIT. Ugotovilo je, da je med tožnico in pok. I. H. obstajala le gospodinjska skupnost zaradi izpolnjevanja dogovora o pomoči, skrbi in negi proti prepustitvi premoženja, nikakor pa ne izvenzakonska skupnost. Sicer pa tudi v kolikor bi taka izvenzakonska skupnost obstajala, je po oceni sodišča le-ta v letu 1989 prenehala, kar jasno izhaja tako iz oporoke z dne 14.6.1989, kot tudi tožbe na izselitev tožnice, ki jo je vložil I. H.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica s predlogom, da pritožbeno sodišče pobijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Po mnenju tožeče stranke preklic oporoke in tožba na izselitev nujno še ne pomeni, da absolutnega konca trajanja izvenzakonske življenske skupnosti.

Pešanje življenjskih funkcij še ne pomeni tudi prenehanje te skupnosti, če se navzven s konkludentnimi dejanji ta še vedno manifestira. Pobijana sodba je zato enostranska, neživljenjska in pod vplivom instančnega sodišča. Če bi sodišče prve stopnje izčrpalo vse dokazne predloge, bi se lahko prvotno stališče o obstoju izvenzakonske skupnosti le podkrepilo. Več kot očitno je, da se je tožena stranka vmešala med razmerje tožnice in pokojnika. Pokojnik je bil ob preklicu prve oporoke, kot je pravilno ocenil dr. P., v stanju močne sugestibilnosti in po naravi ga ni bilo težko pripraviti k podpisu pooblastila za tožbo na izselitev. Sama vsebina oporoke z dne 4.6.1980 ne dovoljuje razlage, da sta stranki ustvarili ekonomsko skupnost. Tožnica je zaslišana kot stranka prepričljivo izpovedala tudi, da sta z I. H. spolno redno in intenzivno živela do zadnjega, ne glede na preklic oporoke in tožbo. Ker ni vedela za preklic oporoke do njegove smrti, je tožnica zanj tudi redno skrbela, mu kuhala in prala, kolikor je seveda glede na njegovo naravo dovoljeval. Vsebina oporoke z dne 14.6.1989 pa je sestavljena tako, da ustreza predpostavki tožene stranke. Tožnica je zaslišana kot stranka tudi potrdila, da sta bila dogovorjena, da ji bo vse zapustil, če bo zanj lepo skrbela. Pokojnik je tedaj govoril o zapuščini in ne o nekakšni odmeni za tožničino delo. Zadnje zaslišane priče so bile tudi več kot očitno pripravljene na pričanje. Notranje razmerje tožnice in pokojnika se je odvijalo med štirimi stenami in o tem ve le tožnica. Pokojnikove zunanje manifestacije pa niso bile nujno pristne glede ne dvojen značaj pokojnika ter tudi tendencioznost prič.

Toženi stranki sta v odgovoru na pritožbo menili, da pritožba ne more omajati pravilnih dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov v pobijani sodbi, da v razmerju med pok. I. H. in toženo stranko nikoli ni šlo za izvenzakonsko življenjsko skupnost ter, da tudi tiste ekonomske pomoči, ki je nekdaj morda bila, ob trenutku smrti pok. I. H. že zdavnaj ni bilo več. Zato sta toženi stranki predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbo, kot neutemeljeno zavrne in potrdi pobijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je z vlogo z dne 9.1.1996 dopolnila pritožbo, vendar pritožbeno sodišče dopolnitve pritožbe ni moglo upoštevati, kajti vložena je bila po izteku 15-dnevnega prekluzivnega roka za pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Prepričljiv, zanesljiv in dokazno podprt je zaključek sodišča prve stopnje, da je v letu 1989, četudi bi med tožnico in pok. I. H. morebiti obstajala izvenzakonska skupnost, taka skupnost prenehala.

Ne le, da to jasno izhaja iz oporoke z dne 14.6.1989 in tožbe, s katero je pokojnik zahteval izselitev tožnice, temveč to izhaja tudi iz izpovedb večine zaslišanih prič, ki so izpovedale, da se je v tistem času odnos pok. I. H. do tožnice spremenil in je tožnico podil stran od hiše. Razlogi za tako stališče in ravnanje pokojnega I. H.

pa niso pomembni, podobno kot pri razvezi zakonske zveze, ki se je po 65. čl. ZZZDR razveže, če je za kateregakoli od zakoncev iz kateregakoli vzroka skupnost nevzdržna. Zadošča subjektivna nevzdržnost, ta pa je v obravnavani zadevi na strani pok. I. H. brez dvoma podana. Povsem neutemeljena so zato vsa pritožbena izvajanja tožeče stranke glede razlogov za tako stanje v letu 1989. Sicer pa je prepričljiv tudi zaključek sodišča prve stopnje, da med tožnico in pok. I. H. izvezakonske skupnosti ni bilo. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da mora, da bi se lahko priznala zakonita dedna pravica izvenzakonskemu partnerju, taka skupnost imeti ali navzven vidne posebnosti zakonske skupnosti ali mora biti intenzivnejša kot katerakoli druga skupnost, npr. gospodinjska skupnost. Zaključek sodišča prve stopnje, da je med tožnico in pok. I. H. obstajala le gospodinjska skupnost zaradi izpolnjevanja dogovora o pomoči, skrbi in negi proti prepustitvi premoženja sledi že iz samih navedb tožeče stranke, še posebej pa iz izpovedi neprizadetih prič (npr. dr. F. V.) ter celo izpovedbe tožničinega sina. Da bi šlo med tožnico in pok. I. H. za kaj več kot gospodinjsko skupnost zaradi izpolnjevanja dogovora o pomoči, skrbi in negi proti prepustitvi premoženja pa, kot pravilno zaključuje že sodišče prve stopnje, tožnica ni izkazala. Takega zaključka pa ne morejo omajati tudi pritožbene trditve tožeče stranke. To velja še posebej glede posameznih pritožbenih trditev in fragmentov iztrganih iz celovitega in skladnega obravnavanja zadeve, kot npr. trditev o zapisu v oporoki z dne 4.6.1980, o intenzivnem in rednem spolnem življenju do zadnjega in podobno. Sicer pa tožnica sama priznava, da pokojnikove zunanje manifestacije niso bile nujno pristne. Pritožbeno sodišče, ki kakšnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev pravdnega postopka iz 2. odst.

354. čl. ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava ni ugotovilo, je zato na podlagi 368. čl. ZPP pritožbo tožeče stranke, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo pobijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je predlog toženih strank za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo zavrnilo kot neutemeljen, kajti odgovor na tožbo ni v ničemer doprinesel k razjasnitvi zadeve, zaradi česar ti stroški za pravdo niso bili potrebni (1. odst. 155. čl. ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Psp 257/2001
• VSL sodba I Cp 566/05
• VSL sodba I Cp 969/99