VSK sodba Kp 333/95

Jedro

Materialno pravo se uporablja enotno in se pri odločitvi o istem kaznivem dejanju ni dopustno hkrati sklicevati na določbe prej veljavnega zakona in sedaj veljavni zakonik.Sodišče je zagrešilo kršitev kazenskega zakona po 4.tč. 372.čl. ZKP s tem, ko je kaznivo dejanje pravno opredelilo po KZ RS in tudi v pogojni obsodbi določilo kazen sklicujoč se na določilo tega zakona, po drugi strani pa je samo pogojno obsodbo izreklo na podlagi določbe sedaj veljavnega kazenskega zakonika.

 

Izrek

Pritožbi zagovornice obtoženega E.K. se deloma ugodi in izpodbijana sodba tudi po uradni dolžnosti s p r e m e n i tako, da se : - obtožencu pogojna obsodba izreče na podlagi 52. člena Kazenskega zakona SFRJ in ne po 50. členu Kazenskega zakonika; - obtožencu za kaznivo dejanje določena kazen zniža na 10 (deset) mesecev zapora, preizkusna doba pa skrajša na 2 (dve) leti; v ostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Okrožno sodišče v ... je obtoženega E.K. spoznalo za krivega hudega kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa po 4. odstavku 255. člena v zvezi s 3. in 1. odstavkom 251. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije. Po 50. členu Kazenskega zakonika je obtožencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 4. odstavku 255. člena KZ RS določilo kazen eno leto in osem mesecev zapora, izvršitev pa odložilo za preizkusno dobo treh let. Na podlagi 1. odstavka 95. člena ZKP je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, ki jih razen zneskovno ni pobliže opredelilo, v višini 134.320,00 SIT in povprečnino odmerjeno na 35.000,00 SIT.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje obtoženčeva zagovornica. Iz obrazložitve pritožbe pa je razbrati, da uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni, kako, ne pove, podrejeno pa da napadeno sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je deloma utemeljena, sodbo pa je bilo potrebno spremeniti po uradni dolžnosti.

Pomotne so navedbe pritožnice, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo. Odločilna dejstva so zanesljivo in celovito dognana, prvostopno sodišče pa je v podkrepitev svojih sklepov navedlo prepričljive razloge. Ne drži, da je nevaren položaj na vozišču ustvaril zgolj pok. V.L., temveč tudi obtoženi E.K. s svojo prehitro in premalo pozorno vožnjo. Sodišče prve stopnje je opirajoč se na izsledke izvedenca cestnoprometne stroke M.K. ugotovilo, da bi obtoženec, v kolikor bi bil pozoren na dogajanje na vozišču pred seboj, oškodovanega pešca moral videti na razdalji 80 do 85 m. V takem primeru bi brez večjih težav lahko zmanjšal hitrost in pešca obvozil, tako da zanesljivo do prometne nesreče ne bi prišlo.

Obtoženec pa ni bil dovolj pazljiv in je zato pešca zagledal prepozno ter začel reagirati šele 46 m pred zadetjem. Pomembno je, da je bil pokojni V.L., ki je stal na obtoženčevem voznem pasu oddaljen 1 m in 15 cm od desnega roba cestišča, proti obtožencu obrnjen s hrbtom, zato prihoda obtoženčevega vozila ni pravočasno opazil. Pešec se je začel premikati šele takrat, ko je zaslišal za seboj cviljenje zavor obtožečevega avtomobila. Obtoženec je namreč povedal, da je oškodovani takrat stopil korak v eno, nato pa v drugo stran, se ozrl in nato odskočil v levo, naravnost pod njegov avtomobil, tako da ga je, kot je bilo ugotovljeno, po 18 m zaviranja s prednjim levim delom avtomobila zadel približno 50 cm od levega roba cestišča. Pritožnica sicer opozarja, da obtožencu ni moč šteti v slabo, da v nastalem položaju ni reagiral najbolje, izvedenec je namreč pojasnil, da bi lahko med zaviranjem še popustil zavoro in odvil krmilo v desno ter se na ta način izognil trčenju v pešca, vendar pa na drugi strani prezre obtoženčev prispevek k nastanku nevarnega položaja na vozišču.

Dogajanje je presenetilo tudi pešca in terjalo od njega takojšnj ukrepanje. Povsem jasno je, da je bil tudi pešec v strahu in da je nagonsko odskočil v levo, kajti v tako kratkem času zagotovo ni mogel oceniti gibanja vozila in nato ustrezno ukrepati. Res je, da bi obtoženec kljub hitrosti 87 km/h, ki je bila višja od dovoljene, še lahko preprečil nesrečo, če bi na pojavo pešca odreagiral takrat ko bi ga moral zaznati. Kakor že pojasnjeno, pa je bil nad dogajnje pred seboj na vozišču premalo pozoren. Ravno v zvezi s to premajhno pozornostjo, ki je življenjsko gledano tudi razumljiva, saj je odhajal iz vojske na vikend in bil že blizu domačega kraja, pa je bila hitrost vožnje previsoka. Od tod sta obe zatrjevani kršitvi v vzročni zvezi z nesrečo. Navedbe, s katerimi skuša pritožnica krivdo za nastali nevarni položaj na vozišču v celoti naprtiti pokojnemu pešcu, so zato neutemeljene. Dejansko stanje je torej pravilno ugotovljeno, nasprotne ugotovitve obtoženčeve zagovornice pa neupravičene, pritožnica, ki uveljavlja tudi nepopolno ugotovitev dejstvenega stanja, pa izvedbe novih dokazov ne predlaga.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu, opravljenem po 2. točki 1. odstavka 383. člena ZKP ugotovilo, da je podana kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP v škodo obtoženca. Sodišče prve stopnje je kaznivo dejanje opredelilo po prejšnjem kazenskem zakonu in tudi v pogojni obsodbi določilo kazen, sklicujoč se na določbo 4. odstavka 255. člena KZ RS, pogojno obsodbo pa izreklo na podlagi 50. člena KZ. Seveda pa je materialno pravo potrebno uporabiti enotno in se pri odločitvi o istem kaznivem dejanju ni dopustno sklicevati na nekatere določbe preje veljavnega zakona in sedaj veljavni zakonik.

Glede na to, da je pravna opredelitev obtoženčevega ravnanja kot hudega kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa po 4. odstavku 255. člena v zvezi s 3. in 1. odstavkom 251. člena KZ RS pravilna, je sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti besedilo 50. člena Kazenskega zakonika, na podlagi katerega je bila izrečena pogojna obsodba, nadomestilo z 52. členom KZ SFRJ.

Prav pa ima pritožnica, ko posredno (386. člen ZKP) izpodbija tudi obtožencu izrečeno kazensko sankcijo. Okoliščine, ki jih je potrebno ovrednotiti obtoženemu E.K. v prid, pri določanju kazni in preizkusne dobe niso prišle dovolj do izraza. Obtoženec je osebnostno urejen, doslej še ni bil obsojen, kaznivo dejanje je storil star komaj nekaj več kot 21 let, prometni nesreči pa so botrovale tudi obtoženčeve sorazmerno skromne vozniške izkušnje. Premalo je bil ovrednoten tudi oškodovančev prispevek k nesreči. Pokojni pešec V.L., ki je bil sicer cestni delavec, ni storil praktično ničesar, da bi se zavaroval oziroma prihajajoče voznike opozoril nase. Tako je za nepreglednim ovinkom s hrbtom obrnjen proti prihajajočim vozilom stal na vozišču.

Omenjena okoliščina pa je bila premalo ocenjena v obtoženčevo korist. Povedati je treba, da mora biti v pogojni obsodbi določena kazen enaka tisti, ki bi bila obtožencu izrečena, če ne bi bile podane okoliščine, ki utemeljujejo odložitev njene izvršitve.

Upoštevaje navedeno je sodišče druge stopnje obtožencu določeno kazen znižalo na deset mesecev zapora, preizkusno dobo pa skrajšalo na dve leti. Za skrajšanje preizkusne dobe se je sodišče odločilo tudi ob upoštevanju tega, da sta od nezgode pretekli že dve leti in pol, v spisu pa ni podatkov, da bi obtoženec med tem kršil cestnoprometne predpise. Po presoji višjega sodišča je taka kazenska sankcija primerna nevarnosti kaznivega dejanja in stopnji obtoženčeve krivde.

Izhajajoč iz omenjenih razlogov je bilo potrebno pritožbi obtoženčeve zagovornice deloma ugoditi in sodbo na podlagi 1. odststavka 394. člena ZKP spremeniti tudi po uradni dolžnosti, v ostalem pa pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Zagovornica obtoženega E. K. je s pritožbo deloma uspela, zato izrek o stroških nastalih pred pritožbenim sodiščem v skladu z 2. odstavkom 98. člena ZKP kot nepotreben odpade.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 259/97
• VSL sodba III Kp 6497/2010
• VSC sodba Kp 23/2000