VSK sklep Cp 1/96

Jedro

Posestno varstvo stvarne služnosti poti (3. odst. 70. čl. ZTLR) lahko s tožbo uveljavi le lastnik oz. posestnik gospodujočega zemljišča in ne kdo drug, ki je vozil po tej poti.

 

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijani sklep se zato s p r e m e n i tako, da se tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka na prvi stopnji v znesku 49.800,00 SIT v 15-ih dneh in stroške pritožbenega postopka v znesku 28.750,00 SIT, prav tako v 15-ih dneh.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec motil tožnico v njeni posesti služnostne pravice vožnje preko severovzhodnega dela parcele štev... k.o... s tem, da je na služnostno pot samovoljno postavil kamenje in rampo ter tako preprečil tožnici prost dostop do stanovanjske hiše. Zavrnilo je zato tudi zahtevek na vzpostavitev prejšnjega stanja s tem, da se tožencu naloži, da v 8 dneh odstrani s služnostne poti kamenje in rampo in omogoči tožnici nemoten prehod ter da se mu prepove s takimi ali podobnimi dejanji posegati v posest varne služnosti tožnice, da ne bo izvršbe. Glede na takšno odločitev je tožnici naložilo, da je dolžna povrniti tožencu pravdne stroške v znesku 32.125,00 SIT v 15-ih dneh. Do takšne odločitve je prišlo, ker je zavzelo stališče, da tožnica ni aktivno legitimirana za postavljeni zahtevek, saj je po poti vozila hčerka in ne ona.

Zoper ta sklep se pritožuje tožnica po pooblaščencu. V pritožbi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje sicer dejansko stanje pravilno ugotovilo, da pa je zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnica je v tem sporu bila aktivno legitimirana, saj ima posest služnosti lahko le lastnik gospodujoče stvari. Gre namreč za stvarno in ne osebno služnost. Stvarna služnost opravičuje uporabo stvari ne le lastniku gospodujoče stvari, ampak tudi drugim osebam, konkretno v tem primeru hčerki. Odločitev je zgrešena tudi z vidika nasledstva posesti. Če lastnik ni imel posesti, je tudi dediči ne bi mogli imeti. Sodišče ni upoštevalo, da je pomembna samo dejanska uporaba služeče stvari v obsegu, ki ustreza vsebini te služnosti. Taka uporaba pa je v konkretnem primeru bila ugotovljena. Tožnica zato predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se njenemu zahtevku v celoti ugodi.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer vse odločilne okoliščine v tem sporu pravilno in popolno ugotovilo, da pa je zmotno uporabilo materialno pravo, to je določbo 3. odst. 70. člena ZTLR. Po tej določbi ima posest stvarne služnosti, kdor dejansko uporablja nepremičnino drugega v obsegu, ki ustreza vsebini te služnosti. Aktivno legitimirana v konkretnem sporu je zato tožnica, ki je posestnica gospodujočega zemljišča do katerega se je po poti na toženčevi parceli do postavitve kamenja in rampe vozilo.

Kot pravilno opozarja pritožba je v posesti pravice stvarne služnosti lahko le lastnik oz. v konkretnem posestnem sporu posestnik gospodujočega zemljišča, ne pa tisti, ki je eventuelno vozil po tej poti. Stvarna služnost je namreč vezana na nepremičnino in ne na osebo, kot prav tako pravilno opozarja pritožba. Tožba zaradi motenja posesti se sicer razlikuje od konfesorne tožbe, vendar le po tem, da v posestni pravdi tožnik dokazuje zgolj posest stvarne služnosti in ne pravice. Ker v konkretnem sporu med strankama niti ni bilo sporno, da se je za dostop do tožničine parcele uporabljala pot preko sosedove parcele, bi sodišče prve stopnje moralo zahtevku tožnice, kot ga je v tej pravdi uveljavljala, ugoditi. Pritožbeno sodišče je iz tega razloga utemeljeni pritožbi tožnice ugodilo ter izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugodilo postavljenemu tožbenemu zahtevku na vzpostavitev prejšnjega stanja in na prepoved bodočih takih in podobnih motilnih dejanj. Samo dejstvo motenja namreč med strankama v postopku niti ni bilo sporno, saj je toženec osporaval le aktivno legitimacijo s trditvami, da je po poti vozila hčerka tožnice, ki je tožnico redno obiskovala.

Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo spremenilo, je po 2. odst. 166. člena ZPP spremenilo tudi stroškovno odločbo. Tožnica je v pravdi uspela, zato ji je toženec dolžan povrniti stroške tega postopka, to je takso za tožbo, začasno odredbo in sklep ter stroške po Odvetniški tarifi za sestavo tožbe, sestavo predloga za začasno odredbo in pristop na obravnavo. Po veljavni Taksni in Odvetniški tarifi znašajo skupno stroški postopka na prvi stopnji 49.800,00 SIT.

Toženec pa je dolžan povrniti tožnici tudi stroške pritožbenega postopka, saj je tožnica uspela s pritožbo in sicer stroške sestave pritožbe po Odvetniški tarifi in takso za pritožbo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 388/2000
• VSM sklep Cp 1831/2001
• VSL sodba I Cp 1206/2003