VSK sodba Kp 304/95

Jedro

Dejavnike kot so alkoholiziranost, razburjenost in skromnejše umske sposobnosti je potrebno upoštevati v njihovi medsebojni povezanosti, saj je prepletenost navedenih dejavnikov in njihovo hkratno učinkovanje povzročilo obdolženčevo zmanjšano zmožnost razumeti pomen svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje

 

Izrek

Pritožba državnega tožilca se kot neutemeljena zavrne in v izpodbijanem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Okrožno sodišče je obtoženega A.M. spoznalo za krivega kaznivega dejanja umora po I. odst. 127. člena v zvezi z II. odst. 16. člena KZ. Na podlagi I. odst. 127. člena KZ je obtožencu izreklo kazen petih let zapora, v katero mu je po I. odst. 49. člena iste postave vštelo čas prebit v priporu od 17.5.1995 od O,3 ure dalje. Po II. odst. 69. člena KZ je obtožencu izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, tako da mu je vzelo nož, ki ga je uporabljal pri kaznivem dejanju. Sklicujoč se na IV. odst. 95. člena ZKP je obtoženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 7. točke II. odst. 92. člena ZKP.

Zoper sodbo se zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, tedaj pritožbenega razloga po 11. točki I. odst. 371. člena v zvezi s 1. točko 370. člena ZKP ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej tudi po I. odst. 373. člena v zvezi s 3. točko 370. člena ZKP, pritožuje državni tožilec. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Ni se moč strinjati z državnim tožilcem, ko zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki I. odstavka 371. člena ZKP. Drži sicer, da se v razlogih sodbe, ki se nanašajo na zavrnitev dokaznega predloga državnega tožilca za dopolnitev izvedenskega mnenja psihiatra na strani 7 sodbe, sodišče sklicuje na skladnost psihiatrovega izvedenskega mnenja s psihologovim glede "osebnostne motenosti" obtoženca, ki naj se imenuje tako ali drugače. Ne kaže odrekati, da je formulacija, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje nekoliko nespretna, vendar pa je na drugi strani potrebno izpostaviti, da je pritožnik povzel le zadnji del stavka, kar vsebine povedanega ne zajame celovito. Stavek pa se v celoti glasi tako, da je sodišče pri odločanju o stopnji obtoženčeve prištevnosti v času storitve kaznivega dejanja upoštevalo ugotovitve v izvedenskem mnenju dr.J.L., ki so skladne, zlasti glede osebnostnih lastnosti oziroma osebnostne motenosti obtoženca, ki naj se imenuje tako ali drugače, z mnenjem specialista klinične psihologije I.K. Iz take formulacije pa ne izhaja ugotovitev, da bi bile pri obtožencu podane osebnostne motnje (deviacije), kot to trdi pritožnik. Sodišče namreč govori o osebnostnih lastnostih obtoženca in očitno zgolj zaradi premajhne natančnosti to enači z obtoženčevo osebnostno motenostjo. Iz sicer obširne obrazložitve sodbe ni razbrati, da bi sodišče ugotovilo, da bi bila pri obtožencu podana kakšna motnja osebnosti, ki bi segala v patološko sfero. Tudi kolikor pritožnik v sklepnem delu pritožbe bolj mimogrede namiguje, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki I. odstavka 371. člena ZKP, ker je sodbo oprlo tudi na izvedensko mnenje psihologa I.K., ki da je prekoračil v odredbi sodišča določene naloge, nima prav. Iz odredbe izhaja, da je temu izvedencu sodišče dalo nalogo, da poda mnenje o obtoženčevi osebnosti, zrelosti, morebitnih nagnjenjih, kot tudi, da navede druga opažanja o obtoženčevi osebnosti. Iz odredbe torej izhaja, da gre za strokovna vprašanja, ki segajo na področje psihologije osebnosti, katere cilj je spoznavanje celostnega delovanja osebnosti s psiholoških vidikov. Izvedenec psiholog je z obtožencem opravil sihodiagnostični razgovor, ga temeljito testiral in psihodiagnostično preizkusil ter svoje izsledke povzel v mnenju. Drži sicer, da je v tistem delu, kjer je govoril o obtoženčevi zoženi zavesti v trenutku storitve kaznivega dejanja prekoračil odrejeno nalogo. Vendar pa sodišče prve stopnje na ta del izvedenskega mnenja svoje odločbe ni oprlo. Zgolj zaradi te pomanjkljivosti, pa še nikakor ni mogoče sprejeti stališča, pritožnik namreč omenja ekskluzijo tega dokaza, da gre za dokaz, ki bi bil s procesnega stališča tolikanj hiben, da nanj ne bi bilo mogoče opreti sodne odločbe in bi ga bilo potrebno iz spisov izločiti. Upoštevaje povedano se izkaže, da zatrjevani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka nista izkazani.

Enako neuspešen mora biti državni tožilec tudi, ko dejansko stanje pobija kot zmotno in nepopolno dognano v tistem delu, kjer je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obtoženec kaznivo dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Pritožnik prereka utemeljenost mnenja izvedenca psihiatrične stroke dr. J.L. predvsem s strokovnimi argumenti, izpodbija pa tudi pravilnost nekaterih, po presoji sodišča druge stopnje postranskih, torej ne odločilnih dejstev, ki jih je ta izvedenec pri izdelavi izvida in mnenja upošteval. Ravno zato, ker sodišče nima strokovnega znanja s področja psihiatrije, se je zaradi ugotavljanja obtoženčeve prištevnosti v času storitve kaznivega dejanja odločilo v postopek pritegniti izvedenca psihiatra. Navedbe pritožnika, da so nekateri izvedenčevi izsledki v nasprotju z zdravorazumskim videnjem stvari, seveda še nikakor ne pomenijo, da je temu tudi res tako. Drži, da je izvedenec psihiater, ki je bil na glavni obravnavi zaslišan na vztrajanje državnega tožilca, pojasnil, da je v sklepnem delu izvedenskega mnenja po pomoti v sedmi točki (stran 8) pred delom, kjer teče beseda o tem, da je bila obtoženčeva zmožnost razumske presoje in obvladovanja čustvenih vzgibov ter posledičnih dejanj oslabljena, izpadla beseda bistveno. Ni pa moč slediti pritožniku, ko trdi, da je vsebina izvedenskega mnenja podanega v pisni obliki taka, da iz nje izhaja, da je bil obtoženec v času storitve kaznivega dejanja enostavno znižano prišteven, torej da naj ne bi šlo za bistveno zmanjšano prištevnost. Povedati je treba, da se je izvedenec dr. J.L. pri podaji izvedenskega mnenja oprl na spisovne podatke, sam pa je obtoženca tudi pregledal. Resnici na ljubo je napačno povzel navedbe priče N.T. o izpadih, ki jih je storil R. J. in te pripisal pokojnemu A.M. Drži tudi, da je govoreč o razlogih obtoženčeve enureze spregledal pojasnilo obtoženčevih staršev, ki sta povedala, da so zdravniški pregledi pokazali, da je ta pogojena predvsem s telesno okvaro. Na podlagi tega pa še nikakor ni moč sprejeti sklepa, da se je izvedenec dr. J.L., ki je ostale dokaj obširne spisovne podatke korektno povzel in seveda tudi upošteval, podcenjujoče vedel do spisovnega gradiva in da je njegovo mnenje neprepričljivo, zaključki sodišča prve stopnje, ki glede ocene obtoženčeve prištevnosti temeljijo tudi na tem mnenju, pa zmotni ali vsaj nepopolni. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je bila obtoženčeva zmožnost razumeti pomen svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje zaradi alkoholiziranosti, razburjetnosti in skromnejših umskih sposobnosti, bistveno zmanjšana. Gre za hkratno učinkovanje in prepletenost vseh navedenih dejavnikov, ki jih je potrebno upoštevati v njihovi medsebojni povezanosti in ne iztrgane iz celote, kot to napačno izhaja iz pritožbe državnega tožilca. Ugotoviti je, da državni tožilec ne prereka, da je bil obtoženec v času storitve kaznivega dejanja alkoholiziran in da je to okoliščino izvedenec psihiater upošteval. Seveda standard, ki ga je uporabil pritožnik, da obtoženčeva alkoholiziranost ni bila kdovekolikšna, ne pove ničesar.

Iz izvedenskega mnenja je razvidno, da je prof. dr. J.L. upošteval izračun naveden v izvedenskem mnenju(izdelala sta ga dipl. ing. farm. A.K.S. in dr. med. A.Š.) Inštituta za sodno medicino, Medicinske fakultete v Ljubljani, iz katerega izhaja, da je imel obtoženi A. M. v času storitve kaznivega dejanja v krvi 1,38 do 1,88 g/kg, najverjetneje 1,63 g/kg alkohola (izvedenec je govoril o vrednosti od 1,4 do 1,9 oziroma 1,6 g/kg). Dr. J.L. je resda dopustil, da je bila ta alkoholiziranost nekoliko višja (2,1g/kg) in se pri tem skliceval na način izračunavanja v nekaterih drugih državah. Vendar pa je na glavni obravnavi na postavljeno vprašanje državnega tožilca pojasnil, da osebno meni, da je potrebno uporabljati način, ki se ga je poslužil Inštitut za sodno medicino, s tem pa tudi jasno dal do znanja, da sprejema v izvedenskem mnenju inštituta ugotovljene vrednosti. Take koncentracije alkohola, kot je bila ugotovljena pri obtoženem A. M. pa so običajno povezane, tako inštitut za sodno medicino, s klinično sliko vinjenosti. Pri taki stopnji alkoholemije prihaja do zmanjšanja psihofizičnih sposobnosti, zaradi zaznavnih, senzomotoričnih in psihičnih motenj. Vidne so spremembe v obnašanju in temperamentu v obliki povečane agresivnosti, grobosti, brutalnosti, razdražljivosti, precenjevanja lastnih sposobnosti in zmanjšane samokritičnosti. Alkohol v taki koncentraciji negativno vpliva na presojo in povečuje možnosti tveganega vedenja. Pritožnik sprejema sklep izvedenca psihiatrične stroke, ko ta ugotavlja, da v času storitve kaznivega dejanja 19-letni obtoženec, v bolj zapletenih čustvenih stvareh ustreza 14-letnemu otroku ter da je obtoženčevo čustveno reagiranje tako, kot ga v petem odstavku na strani sedem mnenja opisuje ta izvedenec. Obtoženčevo slabše organizirano osebnostno strukturo, prilagoditvene težave v socialnih interakcijah, slabše mentalne sposobnosti in psihosomatske težave, je ugotovil že izvedenec psiholog, do enakih izsledkov pa je prišel tudi izvedenec psihiatrične stroke, ki se je pri izdelavi mnenja oprl tudi na psihološke meritve, ki jih je opravil izvedenec I.K. Zato je prepričljiv tudi tisti sklep prvostopnega sodišča, ki ga je sprejelo sklicujoč se na izsledke izvedenca psihiatrične stroke, da zaradi kompleksa umske bornosti in nezadovoljstva z videzom pri obtožencu prihaja do spodbujanja impulzivnosti, potlačene agresivnosti, preobčutljivosti in nekoliko slabšega prilagajanja konkretnim razmeram. Pritožnik tudi ni uspel ovreči ugotovitve, da v običajnih okoliščinah te burne čustvene reakcije obtoženec zadovoljivo obvladuje, v provokativnih okoliščinah in alkoholiziran, in temu je bilo tako v obravnavanem primeru, pa precej slabše. Nobenega dvoma ni o tem, da so bili odnosi med obtožencem in pokojnim A.M. tudi pred usodnim dejanjem napeti, zaradi oškodovančevega zamenjevanja obtoženca z nekim S.K., ki je v lokalnem okolju znan kot tat in ima izrazito negativen sloves. Zagotovo je tudi dogajanje v gostilni A., ko je obtoženec sprva zavračal, nato pa privolil v oškodovančeve zahteve, da si pomerita moč z lomljenjem rok, slednjega tudi premagal, nakar se je oškodovanec vanj zagnal, tako da ju je moral ločiti R.J., napetost med njima še stopnjevalo. Sodišče prve stopnje je sledilo obtožencu, ko je pojasnil, da se je oškodovanega A.M. bal, bil v strahu, da ga bo ta "razsul", napadel in pretepel ter zato odšel domov po nož. Pritožnik takega dejstvenega sklepa ne izpodbija.

Tudi tisti del dogajanja od gostilne A. do parkirnega prostora v bližini gostilne B., ki je razmeroma slabo razjasnjeno, je sodišče ugotovilo na podlagi obtoženčevega zagovora. Tako je sledilo tudi tisti navedbi obtoženega A.M., ko je ta povedal, da je na kraju storitve kaznivega dejanja oškodovanec začel mahati z rokami proti njemu in da je to doživel kot napad ter šele takrat izvlekel nož in oškodovanca trikrat zabodel. Pravilnosti teh ugotovitev državni tožilec ne prereka. Izvedenec psihiater je na glavni obravnavi pojasnil, pri čemer je upošteval te navedbe obtoženca, da je bil ta v času storitve kaznivega dejanja silovito razburjen in napet.Resnici na ljubo je ta izvedenec povedal tudi to, da ima vtis, da je obtoženec reagiral na neko oškodovančevo besedno izzivanje, kar v spisovnih podatkih nima podlage. Vendar pa to nikakor ne pomeni, kakor to zmotno zatrjuje pritožnik, da je na ta način izvedenec molče dal vedeti, da kakšni drugi momenti obnašanja žrtve, ki bi lahko obtoženega razburili ali razjezili, niso upoštevni. Nasprotno.

Podal je le domnevo katero oškodovančevo ravnanje naj bi razburilo obtoženca neposredno preden je A.M. zabodel, pri tem jasno povedal ,da se je moralo zgoditi nekaj, kar je obtoženca močno razdražilo.

Sodišče prve stopnje pa je na podlagi obtoženčevega zagovora ugotovilo, da je ravno oškodovančevo mahanje z rokami proti obtožencu, in ne besedno izzivanje, bilo tisto, kar je obtoženca razburilo ali razjezilo. Od tod se izkaže, upoštevaje seveda tudi razloge, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, da je na mestu sklep, ki ga je sprejelo, da je bil obtoženec v času, ko je zabodel A. M., zaradi alkoholiziranosti, razburjenosti ali jeze zaradi oškodovančevega ravnanja ter skromnejših umskih sposobnosti v takem stanju, da je bila bistveno oslabljena njegova zmožnost razumske presoje in obvladovanja čustvenih vzgibov ter posledičnih dejanj.

Glede na pritožnikove navedbe je povedati še, da državni tožilec preveč poenostavlja stvari, ko govori o tem, da je izvedenec psihiater obtoženčevo nespretnost , ta pa po mnenju pritožnika ni podana, umestil med eno od tistih lastnosti, ki jih obtoženec doživlja z nelagodjem in ki verjetno pomembno spodbujajo njegovo impulzivnost, potlačeno agresivnost ter preobčutljivost in nekoliko slabše prilagajanje konkretnim razmeram. Pritožnk namreč meni, da obtoženec, ki je v vinjenem stanju, ne da bi si pomogal z drugo roko spravil iz desnega rokava nož obrnjen navzdol in ga postavil v držo pesti z rezilom od palca navzgor, nikakor ni tako nespreten in okoren, kot to zatrjuje izvedenec. Dejstvo pa je, da pritožnik nima ustreznega strokovnega znanja na področju merjenja spretnosti oziroma finih gibov in razen s sklicevanjem na zdrav razum ne pove zakaj bi bilo v tem delu izvedensko mnenje dr. J.L. napačno. Sicer pa iz izvedenskega mnenja tudi nikjer ne izhaja, da bi ravno ta lastnost bistveno vplivala na izvedenčev zaključek, ki ga s pobijanjem tega dejstva osporava pritožnik. Kot že povedano, je tudi res, da je izvedenec psihiater sprva prezrl pojasnilo obtoženčevih staršev, da so vzroki obtožečevega močenja v posteljo predvsem telesno pogojeni, pri podaji razlage mnenja na glavni obravnavi pa je to dejstvo upošteval. Ob povedanem tudi ni mogoče spregledati, da sta oba izvedenca, psiholog in psihiater, pri obtožencu ugotovila tudi druge psihosomatske motnje, od katerih navajata občasne želodčne težave in debelušnost (adipoznost), prvi pa še preobčutljivost (hipersenzibilnost). Tudi ni jasno, zakaj bi obtoženčeva dovzetnost do grozljivk, kakor jo v pritožbi opredeljuje državni tožilec, vplivala na presojo obtoženčeve prištevnosti v času storitve kaznivega dejanja. S pritožnikom se je sicer moč strinjati, da gre za kakovostno različni odločitvi, ko nekdo gleda televizijo, pri kateri na izbiro programa razen z menjavanjem kanalov ne more vplivati, od tiste, ko odide v videoteko in si tam izbira filme željene vsebine.

Vendar pa kot že omenjeno, pritožbeno sodišče ne vidi v čem bi razjasnitev dejanskega stanja tudi v tej smeri, pri čemer ni nepomembno, da je bil izvedenec o tem povprašan na glavni obravnavi, lahko spodnesla pravilnost ugotovitve, da je obtoženec kaznivo dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Ob upoštevanju navedenih razlogov se izkaže, da pritožnik pravilnosti izpodbijanih dejanskih sklepov ni uspel omajati ter da ni nobene potrebe, da bi sodišče dokazni postopek dopolnjevalo z zaslišanjem drugega izvedenca psihiatrične stroke.

Pritožba državnega tožilca je torej neutemeljena in jo je bilo zato potrebno, potem ko preizkus, kiga je višje sodišče opravilo po 383.členu ZKP po uradni dolžnosti ni pokazal nepravilnosti, zavrniti ter v skladu s 391. členom ZKP v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Okrožni državni tožilec s pritožbo ni uspel, zato izrek o stroških, nastalih pred pritožbenim sodiščem v skladu z 2. odstavkom 98. člena ZKP kot nepotreben odpade.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep III Kp 28517/2014
• VSRS Sodba I Kp 49477/2019
• VSC Sodba II Kp 34183/2019