VSK sodba Kp 274/95

Jedro

Ko pri kaznivem dejanju tatvine sodelujeta dva storilca in vsak od njiju dejanje šteje za svoje, ni moč vrednost ukradenih stvari deliti na pol temveč oba odgovarjata za celotno kriminalno količino.

Institut dejanja majhnega pomena ni moč uporabiti pri kaznivem dejanju tatvine ne glede na majhno vrednost ukradenih stvari v primeru, ko je obtoženec doslej že bil obsojen zaradi kaznivih dejanj z elementi koristoljubnosti, pa ga to ni odvrnilo, da v času, ko pogojni odpust še ni iztekel, zagreši novo kaznivo dejanje.

 

Izrek

Pritožbi zagovornice obtoženega G.Đ. se deloma ugodi in sodba sodišča prve stopnje s p r e m e n i tako, da se obtožencu znižajo: - za kaznivo dejanje prikrivanja po 1. odstavku 221. člena KZ pod točko A/2 določena kazen na 2 (dva) meseca zapora; - za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ pod točko A/4 določena kazen na 5 (pet) mesecev zapora; - na obravnavana kazniva dejanja nanašajoča se enotna kazen na 10 (deset) mesecev zapora; nato pa tudi upoštevaje preklicani pogojni odpust izrečena enotna kazen, na 11 (enajst) mesecev zapora.

V ostalem se pritožba obtoženčeve zagovornice kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obtoženega G.Đ. spoznalo za krivega, pod točko A/1 kaznivega dejanja tatvine po 2. v zvezi s 1. odstavkom 211. člena KZ, pod točko A/2 kaznivega dejanja prikrivanja po 1. odstavku 221. člena KZ, pod točko A/3 nadaljevanega kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po 1. odstavku 152. člena KZ in pod točko A/4 nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ. Nato mu je določilo kazni, za kaznivo dejanje pod točko A/1 po 2. odstavku 211. člena KZ tri mesece zapora, za kaznivo dejanje pod točko A/2 po 1. odstavku 221. člena KZ tri mesece zapora, za kaznivo dejanje pod točko A/3 po 1. odstavku 152. člena KZ dva meseca zapora in za kaznivo dejanje pod točko A/4 po 1. odstavku 196. člena KZ v zvezi z 2. točko 42. člena in 2. točko 43. člena istega zakona osem mesecev zapora ter mu nato po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ za obravnavana kazniva dejanja določilo enotno kazen eno leto in dva meseca zapora. Na podlagi 110. člena KZ je obtožencu preklicalo pogojni odpust s prestajanja kazni po sodbi, ki jo je izreklo Temeljno sodišče v ..., enota v ... opr. št. z dne ... v zvezi s sodbo Višjega sodišča v ... opr. št. Kp ... z dne ... izrečen na podlagi odločbe Ministrstva za pravosodje Republike Slovenije št. ... z dne ... ter nato obtožencu upoštevaje kazen dveh mesecev in petindvajsetih dni zapora kot del prej izrečene ne pa tudi prestane kazni in kazni enega leta in dveh mesecev zapora določene za obravnavana kazniva dejanja, na podlagi 2. točke 2. odstavka 47. člena in 2. odstavka 48. člena izreklo enotno kazen eno leto in tri mesece zapora. Po 49. členu KZ je obtožencu v izrečeno enotno zaporno kazen vštelo čas, ki ga je prebil v priporu od 14.3.1995 od 14. ure do 11.7.1995 do 14. ure. Sklicujoč se na 4. odstavek 196. člena KZ je obtožencu vzelo 31 pivnikov LSD. Po 4. odstavku 95. člena ZKP je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 2. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP. Pod točko B pa je obtoženega G. Đ. po 3. točki 358. člena ZKP, tedaj zaradi pomanjkanja dokazov, oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje odvzema motornega vozila po 1. odstavku 116. člena v zvezi s 25. členom KZ. Po 1. odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da bremenijo stroški iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP nanašajoči se na ta del postopka, proračun.

Zoper obsodilni del sodbe se zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazni, pritožuje obtoženčeva zagovornica. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo spremeni ter njenemu varovancu izreče milejšo kazensko sankcijo.

Pritožba je deloma utemeljena.

Pomotno je pritožničino naziranje, da je v zadevi sodbo sprejelo stvarno nepristojno sodišče. Tudi sama ugotavlja, da glede kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena ZKP, to spada v pristojnost okrožnega sodišča. V 1. odstavku 32. člena ZKP pa je izrečno določeno, da je v tistih primerih, ko je ista oseba obdolžena več kaznivih dejanj in je za nekatera od njih pristojno okrajno sodišče, za druga pa okrožno sodišče, pristojno okrožno sodišče. Od tod se očitek obtoženčeve zagovornice v nakazani smeri pokaže kot neutemeljen.

Tudi kolikor pritožnica pobija sodbo glede kaznivega dejanja tatvine po 2.v zvezi s 1. odstavkom 211. člena KZ ne more biti uspešna.

Funkcija pregona spada v pristojnost državnega tožilca in je zato povsem razumljivo, da se sodišče ne more spuščati v ocenjevanje razlogov, ki so državnega tožilca vodili k temu, da v konkretnem primeru ml. D.N. ni obtožil storitve tega kaznivega dejanja. Tudi ni nobenih procesnih zadržkov, da bi bil ml. D.N. o tej tatvini nato zaslišan kot priča. S pritožnico se je sicer moč strinjati, ko opozarja, da bi bil lahko dejanski opis tega kaznivega dejanja natančnejši, vendar pa je ugotoviti, da je še vedno toliko sklepčen in ustreza inkriminiranemu dogajanju, kot se je v dejanskosti primerilo. Na mestu je ugotovitev, da je v trgovino ... na ulici ... v ... v navedenih časovnih okoliščinah vlomil ml. D.N., vendar pa ni moč prezreti, da je sodišče potem, ko je dognalo, da je vrednost stvari, ki sta si jih prilastila nižja od polovice povprečne mesečne iste plače v gospodarstvu RS v času storitve kaznivega dejanja in jima je tudi šlo, da si jih prilastita v taki vrednosti, kaznivo dejanje opredelilo kot tatvino po 2. v zvezi s 1. odstavkom 211. člena KZ. Obtoženec pa priznava, kar potrjuje tudi D.N., da sta nato oba iz trgovine v štirih vrečkah odnesla v sodbi naštete prehrambene artikle. Napačno je stališče pritožnice, da je potrebno pri kaznivih dejanjih tatvine, kjer sodelujeta dva storilca, vrednost vzetih stvari deliti na pol. Tako obtoženec kot ml. D.N. sta dejanje, seveda kolikor se nanaša na odvzem predmetov, štela za svoje in zato tudi oba odgovarjata za celotno količino. Pri presoji tega vprašanja pa ni pomembno, ali je bil tudi ml. D.N. zaradi tega kaznivega dejanja kazensko obravnavan ali ne. Povedati je še, da ni mesta uporabi določila 14. člena KZ, ker naj bi šlo za dejanje majhnega pomena.

Obtoženi G.Đ. v trgovino resda ni vlomil, vendar pa je videl in zato tudi vedel, kako je to storil ml. D.N., pa kljub temu stopil v trgovino in tam vzel ter si prilastil prehrambene proizvode. Dejstvo je tudi, da je bil obtoženec doslej že obsojen zaradi kaznivih dejanj z elementi koristoljubnosti, pa ga to ni odvrnilo, da bi v času, ko mu pogojni odpust še ni iztekel, zagrešil novo kaznivo dejanje. Ne glede na razmeroma majhno vrednost ukradenih stvari zato uporabi navedenega inštituta ni mesta.

Obtoženi G.Đ. je priznal, da mu je ml. D.N. izročil avtoradio kasetofon znamke Fisher tip AX 963, za katerega je vedel, da je slednji bil ukraden iz avtomobila Opel Kadet reg. št. ..., z namenom, da ga proda. Da je temu tako je v preiskovalnem postopku potrdil tudi omenjeni mladoletnik. Dasi iz potrdila o zasegu predmetov to ni razvidno, pritožnica soglaša z ugotovitvijo, da se je avtoradio kasetofon nahajal v sobi v hotelu ..., kjer je obtoženi G.Đ. ta čas prenočeval. S tem, da je obtoženec z namenom prodaje sprejel omenjeni tehnični predmet, za katerega je vedel, da je ukraden, ter ga nato hranil pri sebi, je udejanil vse zakonske znake kaznivega dejanja prikrivanja po 1. odstavku 221. člena KZ. Res pa je, kar pravi pritožnica, da je v tako ravnanje obtoženca napeljal že navedeni mladoletnik, vendar pa to ni okoliščina, ki bi obtoženca utegnila razbremeniti kazenske odgovornosti, pač pa jo je potrebno upoštevati pri odmeri kazni. Obtoženec je resda še mlad človek, ne gre zanikati, da se je kot begunec iz Bosne in Hercegovine znašel v sila nezavidljivem položaju, vendar pa ostaja dejstvo, da je praktično od prihoda v našo državo storil številna kazniva dejanja, čeprav zagotovo to ni bila njegova edina izbira. Ob okoliščinah, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje se zato izkaže, da tudi pri kaznivem dejanju prikrivanja ne bi bilo utemeljeno uporabiti določilo 14. člena KZ.

Enako neuspešna mora ostati pritožnica, ko si prizadeva izpodbiti sklepe, ki jih je sodišče prve stopnje sprejelo glede kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po 1. odstavku 152. člena KZ. Prispevek oškodovanca namreč zagotovo ni bil tak, da bi bil upošteven pri presoji obtoženčeve kazenske odgovornosti, pa tudi ne pri določanju kazni za to kaznivo dejanje. Soba, v katero je obtoženec prišel, je bila zaprt prostor, pri čemer je seveda potrebno upoštevati običajen način vstopa vanjo. Namreč v sobo pridemo skozi vrata in ne na tak način kot je storil obtoženec, ko se je prvo povzpel na streho fitness kluba, nato preplezal ograjo balkona hotelske sobe ter vanjo vstopil. Da pa to ni bilo tako nedolžno, kot pravi pritožnica, se da sklepati na podlagi poškodb na balkonskih vratih sobe razvidnih na fotografiji št. 16. Res je, da obtoženec v sobi ni napravil nobenega razdejanja, za storilce tovrstnih kaznivih dejanj je bil naravnost redoljuben, vendar pa je ta okoliščina dovolj prišla do izraza pri odmeri kazni, nikakor pa ni take narave, da bi kazala, da gre za dejanje majhnega pomena.

Sodišče prve stopnje je zanesljivo in celovito ugotovilo dejansko stanje tudi kolikor se nanaša na kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 196. členu KZ. V dvomu je namreč štelo, da je obtožencu dokazano, da je ml. D.M., B.D. in G.L. v noči z 10. na 11.3.1995 prodal skupaj dva in pol pivnika LSD (ne tri in pol kot v pritožbi navaja pritožnica). Na mestu je tudi sklep, da so pri obtožencu v zaporih našli 31 pivnikov LSD in da je del teh nameraval prodati. To je v zagovoru povedal tudi sam. Sklep sodišča prve stopnje v nakazani smeri ne temelji zgolj na priznanju obtoženca, saj so mu vendarle te pivnike zasegli, kar je gotovo še kako upošteven dokaz v kazenskem postopku. Pomembno je tudi, da obtoženec teh pivnikov ni plačal, rednih virov dohodka ni imel, sredstva za preživljanje pa si je praviloma pridobival s storitvijo kaznivih dejanj. Zato ni razloga, da mu sodišče ne bi verjelo, da je nameraval prodati del pivnikov in na ta način poravnati dolg. Da bi mu 620 DEM, toliko bi moral pivnike plačati, dala mati, ne da bi ga sploh vprašala, za kakšne namene ta denar rabi, pa je popolnoma neživljenjsko. Izkaže se, da so pritožničine navedbe, kolikor izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje, neutemeljene.

Pritrditi pa je treba obtoženčevi zagovornici, ko zatrjuje, da je sodišče prve stopnje obtoženemu G.Đ. za kaznivo dejanje prikrivanja po 1. odstavku 221. člena KZ pod točko A/2 in neupravičene proizvodnje in prometa z mamili pod točko A/4 določilo previsoki zaporni kazni. To pa se posledično odraža tudi v enotni kazni, ki je je bil deležen za obravnavana kazniva dejanja in tudi enotni kazni, ki jo je obtožencu izreklo potem, ko mu je preklicalo pogojni odpust.

Kakor je bilo že povedano, je obtoženec k nam pribežal iz z vojno zajetih območij v Bosni in Hercegovini. Verjeti mu je, da se je znašel v težavnem položaju. Vendar pa ostaja dejstvo, da je nato v kratkem času storil več kaznivih dejanj. Sodišče prve stopnje mu je prvič, čeprav je šlo za precejšnjo kriminalno količino, glede na njegovo mladost, upoštevajoč tudi stisko in nezavidljiv položaj v katerem je bil, izreklo pogojno obsodbo, vendar pa je obtoženec s kaznivimi dejanji nadaljeval, nakar mu je bila izrečena zaporna kazen. Četudi je obtoženec še mlad človek, pa ga prestana kazen očitno ni izučila v tolikšni meri, da bi ne ponavljal kaznivih dejanj, saj jih je storil celo med pogojnim odpustom. Vse te okoliščine je sodišče prve stopnje pri določanju posameznih in izreku enotne kazni pravilno upoštevalo. Pri kaznivem dejanju prikrivanja pa je vendarle premajhno težo pripisalo vlogi ml. D.N., ki je avtoradio kasetofon iz avtomobila odmontiral in ga nato obtožencu, ki pri tem ni pokazal prav nobene pobude, izročil naj ga proda. Četudi je bilo kaznivo dejanje takrat, ko je obtoženec avtoradio kasetofon sprejel dokončano, pa je vendarle potrebno upoštevati, da dokazni postopek ni postregel z ugotovitvijo, da je ta tehnični predmet sploh skušal prodati. Kar pa zadeva kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili je sodišče upoštevaje obtoženčevo nekaznovanost za tovrstna kazniva dejanja in razmeroma majhno kriminalno količino, uporabilo omilitvena določila. Četudi je zloraba mamil zelo pereč in komajda še obvladljiv družbeni položaj, ki ga je potrebno preprečevati, tudi z represivnimi sredstvi, ako drugače ni mogoče, je sodišče prve stopnje ugotovljene olajševalne okoliščine pri tem kaznivem dejanju upoštevalo v nekoliko premajhni meri. Zato je pritožbeno sodišče pritožnici deloma ugodilo in obtožencu za kaznivo dejanje prikrivanja pod točko A/2 izpodbijane sodbe kazen znižalo na dva meseca zapora, za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili pod točko A/4 pa na pet mesecev zapora ter mu nato znižalo tudi za obravnavana kazniva dejanja izrečeno zaporno kazen na deset mesecev zapora. S tem pa je nastal položaj, ki ga obravnava 2. odstavek 110. člena KZ, ki pravi, da sodišče lahko prekliče pogojni odpust, če stori pogojno odpuščeni eno ali več kaznivih dejanj, za katera je izreklo kazen zapora do enega leta. Glede na to, da sta med storjenimi kaznivimi dejanji tudi dve zoper premoženje, za taka pa je bil že obsojen, dejstvo, da je obtoženec v kratkem času po prestani kazni storil kar štiri kazniva dejanja, je na mestu tudi odločitev o preklicu pogojnega odpusta. Sodišče druge stopnje je pritožbi obtoženčeve zagovornice deloma ugodilo in znižalo navedene kazni, kar se je seveda moralo na ustrezen način odraziti tudi v znižanju enotne kazni izrečene ob upoštevanju preklicanega pogojnega odpusta.

Preizkus, ki ga je sodišče druge stopnje na podlagi 383. člena ZKP opravilo po uradni dolžnosti ni pokazal nepravilnosti, zato je bilo v skladu s 1. odstavkom 394. člena ZKP potrebno pritožbi zagovornice obtoženega G.Đ. deloma ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti kot je razvidno iz izreka, v ostalem pa pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in v nespremenjenem a napadenem delu po 391. členu ZKP potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Zagovornica je bila s pritožbo uspešna, zato izrek o stroških, nastalih pred pritožbenim sodiščem v skladu z 2. odstavkom 98. člena ZKP kot nepotreben odpade.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba Kp 1542/93
• VSC sodba Kp 317/2000
• VSL sodba I Kp 885/2000