VSK sklep Cp 432/95

Jedro

Pri fizični delitvi zgradbe v solastnini mora sodišče določiti tudi obseg funkcionalnega zemljišča (1. odst. 9. čl. SZ) in solastniške deleže, ki pripadajo vsakemu od udeležencev (kot solastnikov) na skupnih prostorih, delih, objektih, napravah in funkcionalnem zemljišču (3. odst. 12. čl. SZ).

 

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, pobijani sklep v celoti r a z v e l j a v i in zadeva vrača sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s pobijanim sklepom ugotovilo, da v skupno (pravilno solastno) premoženje nepravnih udeležencev spada parcela št... , vpisana v vl. št... k.o... s solastninskima deležema predlagateljice do 1/5-tine in nasprotnega udeleženca do 4/5-tin, pri čemer je ta nepremičnina obremenjena s trajno služnostjo prehoda v dolžini okrog 50 m in širini do 3 m ter odločilo, da to solastno premoženje razdeli po drugi varianti izvedeniškega mnenja, ki je sestavni del sklepa, tako da preidejo v izključno last in posest predlagateljice prostori na SV delu pritličja stanovanjske hiše, ki obsegajo sobo, predsobo, kuhinjo, pomivalnico v prizidku, shrambo ob stopnišču, hodnik vzhodno od stopnišča ter klet, pri čemer predlagateljici pripada tudi dostop do prostorov z dvoriščne strani po skupnem delu dvorišča za hišo širine 3 m in dolžine okrog 12,50 m in ki ostaja v skupni lasti v razmerju solastninskih deležev 4/5-tine proti 1/5-tini, v izključno last in posest nasprotnega udeleženca pa preidejo ostali prostori v stanovanjski hiši ter gospodarsko poslopje. Hkrati je odločilo, da predlagateljica izplača nasprotnemu udeležencu razliko vrednosti v znesku 44.201,00 SIT v roku enega meseca z ustreznimi obrestmi. Glede skupnih stroškov je sodišče prve stopnje odločilo, da znašajo 91.200,00 SIT ter jih trpita soudeleženca sorazmerno z velikostjo njunih solastninskih deležev, to je predlagateljica 18.240,00 SIT, nasprotni udeleženec pa 72.960,00 SIT, hkrati pa napsprotnemu udeležencu še naložilo, da plača predlagateljici stroške v višini 35.760,00 SIT. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje nasprotni udeleženec s predlogom, da pritožbeno sodišče pobijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča tako pravno kot tudi tehnično in življenjsko sporna, zato nevzdržna. Ne le, da ima pritožnik večji solastninski delež, temveč je tekom delitvenega postopka tudi dokazal, da ima upravičeno večji interes do stanovanjske zgradbe ter dodelitev po varianti št. 3 najbolj ustrezen načelu delitve po deležih in interesom strank. Nasprotno predlagateljica ni z ničemer dokazala svojega interesa do stanovanjske hiše. Predlagateljica se je izselila leta 1945. Glede na njeno starost (preko 80 let) in slabo zdravstveno stanje je iluzorno pričakovati, da bi se še kdaj vrnila, sicer pa je predlagateljica svojo nezainteresiranot za stavbo pokazala s tem, da se ni hotela pridružiti popravilu strehe, niti iskanju morebitnih najemnikov za kritje stroškov vzdrževanja. Predlagateljičin namen je zgolj finančno izkoriščati stavbo, zaradi česar ji finančna sredstva lahko zagotovi tudi prodaja nepremičnine po 3. varianti. Na drugi strani je nasprotni udeleženec vseskozi skrbel za stavbo, obnovil streho in zamenjal okna. Poleg tega ima dva polnoletna otroka in si s stanovanjsko stavbo želi reševati stanovanjski in zaposlitveni problem. Odločitev sodišča temelji zgolj na željah predlagateljice ter njeni nedokazani nesposobnosti za plačilo denarne razlike. Sodišče se ob predloženih listinah nasprotnega udeleženca, s katerimi dokazuje interes po stanovanjski hiši sploh ni izreklo. Kar se nasprotnega udeleženca tiče je lahko rok, v katerem naj bi se izvršilo izplačilo deležev lahko poljubno dolg, sicer pa se je nasprotni udeleženec pripravljen tudi odpovedati denarnemu izplačilu, v kolikor se hiša deli po varianti št. 3. Delitev, kot jo določa sklep sodišča, pa predstavlja zgolj delitev stanovanjske hiše z ustanovitvijo etažne lastnine, pri čemer je pravno vprašljiva tudi odločitev o "dostopu do prostorov". "Odločitev o skupni lastnini" in "solastninskih deležih" je pravno nevzdržna, ker ne more predstavljati odločitve o služnosti dostopa, o kateri bi sodišče moralo odločiti po uradni dolžnosti, niti ni jasno, ali je na dostopu, katerega trasa ni določena, skupna lastnina ali solastnina ali služnost. Odločitev je tako v nasprotju tudi z določbami ZTLR. Poleg tega bi sodišče moralo določiti funkcionalno zemljišče k stanovanjskim enotam, določiti skupne dele in naprave ter odločiti o medsebojnih razmerjih med etažnimi lastniki. Izpodbijani sklep tudi zemljiškoknjižno sploh ni izvedljiv, ker nima nobenih odredb o parcelaciji stavbišča s funkcionalnim zemljiščem vred. Pravnomočnost pobijanega sklepa bi predstavljala nadaljnje nepravdne postopka, zlasti pa določanje meje funkcionalnega zemljišča. Izvedenec zato pravilno opozarja, da je varianta št. 3 najbolj primerna za vzpostavitev dveh fizično in funkcionalno ločenih enot, ki imata skupno le pot. V prid taki delitvi govori tudi dejstvo, da je predlagateljica lastnica sosednjih nepremičnin. Navedene nepremičnine bi z delitvijo po varianti št. 3 tvorile vsekakor zaokroženo celoto v izmeri 2249 m2. Neupoštevanje izvedenčevega mnenja je v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem. Pri tem bi moralo ugotoviti, da je gospodarsko poslopje povsem ločen objekt, ki je v mejniku z navedenimi zemljišči predlagateljice, kar nasprotno isto velja za stanovanjsko hišo z drugim delom dvorišča, za katero si prizadeva nasprotni udeleženec. Na pritožbo je odgovorila predlagateljica, ki se z izvajanji nasprotnega udeleženca ne strinja ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. V odgovoru navaja, da nasprotni udeleženec ni izkazal zahtevanega upravičeno večjega interesa za stanovanjsko hišo. Opozarja tudi, da se določbe III. poglavja SZ ne uporabljajo v družinskih stanovanjskih hišah. Funkcionalno zemljišče stanovanjske hiše določa sam SZ. Sicer pa določen dostop do prostorov z dvoriščne strani predstavlja dejansko funkcionalno zemljišče. Pravilna je zato odločitev sodišča prve stopnje, da je dvorišče v skupni lasti. Ker skupne lastnine na skupnih delih hiše po naravi stvari ni mogoče razdreti, delitev ni možna. Zato je odločitev sodišča pravilna. Nasprotni udeleženec tudi izkazuje svoj večji interes zgolj preko svojega sina. Nasprotni udeleženec sam pa ima novo stanovanjsko hišo. V kolikor bi bila sprejeta 3. varianta izvedeniškega mnenja, bi bila predlagateljica prisiljena vse prodati in potem ni več razloga za razdružitev. Predlagateljica ima drugačen odnos do hiše, več kot zgolj finančni. Neprimerna in neutemeljena so tudi izvajanja pritožnika glede oddaje prostorov v najem ter glede prikaza nekakšne konfliktne situacije med nepravdnima udeležencema. Pritožba je utemeljena. Po členu 122 ZNP si mora sodišče v postopku za delitev stvari prizadevati, da se praviloma opravi fizična delitev stvari in da solastniki dobijo tisti del stvari, za katerega izkažejo upravičen interes (1. odstavek). Ob dejstvu, da fizično delitev predstavlja tudi ustanovitev etažne lastnine v skladu z določbami SZ ter da po oceni pritožbenega sodišča nasprotni udeleženec ni izkazal, še posebej glede na velikost stanovanjske hiše, upravičenega interesa za pridobitev izključne lastnine na stanovanjski hiši s pripadajočim zemljiščem v okvirih po izvedencu ugotovljene možne delitve solastnih nepremičnin, še posebej ob upoštevanju dejstva, da je nasprotni udeleženec zavračal izplačilo predlagateljice glede na vrednost njenega deleža, do katerega bi prišlo v primeru delitve po varianti št. 3 izvedenca, ki je sestavni del pobijanega sklepa, pri čemer sicer res v pritožbi to svojo odločitev spreminja, nasprotni udeleženec v pritožbi neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje glede na "dokazani" večji interes nasprotnega udeleženca. Nasprotni udeleženec svoj interes do stanovanjske zgradbe uveljavlja zgolj s trditvijo, da želi s tem rešiti stanovanjski in zaposlitveni problem svojih otrok, kar po oceni pritožbenega sodišča ne predstavlja izkazanega upravičenega interesa, zaradi česar so te pritožbene trditve nasprotnega udeleženca, kot tudi pritožbene trditve glede vzdrževanja zgradbe in oddajanja v najem glede upravičenega interesa pravno neutemeljene in neupoštevne. Prav tako tudi niso upoštevne in utemeljene pritožbene trditve nasprotnega udeleženca glede plačilne nesposobnosti predlagateljice glede na temeljno načelo fizične delitve stvari ter po izvedencu ugotovljeno možnost fizične delitve z ustanovitvijo etažne lastnine. Taka delitev načeloma, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, tudi, vsaj po ugotovitvah sodišča prve stopnje, predstavlja optimalno fizično delitev stvari z najmanjšimi možnimi odplačili,zato sodišče prve stopnje v tem smislu utemeljeno ni upoštevalo izvida in mnenja izvedenca in so pritožbena izvajanja pritožnika glede navedenih okoliščin docela neutemeljena. Utemeljeno pa nasprotni udeleženec v pritožbi opozarja na nejasno ter materialnopravno zmotno odločitev sodišča prve stopnje glede dostopa do stanovanja (opisanih stanovanjskih prostorov) predlagateljice po "skupnem delu dvorišča za hišo" v opisanih izmerah, ki ostaja v skupni lasti v razmerju solastninskih deležev 4/5-tine proti 1/5-tini. V tem delu je pobijani sklep materialnopravno zmoten in brez podlage, hkrati pa v tem delu in glede take odločitve v pobijanem sklepu niti ni ustreznih razlogov, hkrati pa ni odločeno o delitvi parcele št... k.o... (ki tako lahko ostaja edino v solasti) tudi izven okvirov funkcionalnega zemljišča (kot solastnega nedeljivega zemljišča), sklep zemljiškoknjižno ni izvedljiv, še to pa pomeni, da v bistvu fizične delitve ni, kar še posebej velja za zemljišče izven obsega funkcionalnega zemljišča v smislu 1. odstavka 9. člena v zvezi s 3. odstavkom 12. člena SZ. Hkrati pa sodišče prve stopnje v tem smislu tudi ni ugotavljalo (ter posredno tudi izvedenec ne) vrednosti deleža, ki pripada vsakemu od udeležencev glede skupnih prostorov, delov, objektov in naprav ter funkcionalnega zemljišča (kot nedeljive solastnine) upoštevajoč solastninski delež vsakega etažnega lastnika v sorazmerju z vrednostjo njegovega stanovanja glede na skupno vrednost etažne lastnine v celi hiši (3. odstavek 12.člena SZ). Izvedenec (in s tem sodišče, kajti izvid in mnenje izvedenca sta sestavni del pobijanega sklepa) pri ugotavljanju vrednosti deležev po varianti št. 2 namreč ni niti določil funkcionalnega zemljšča v smislu 1. odstavka 9. člena SZ, ki bi moralo ostati nedeljiva solastnina udeležencev glede na predlagano delitev na etažno lastnino, niti ni vrednosti solastniškega deleža udeležencev kot etažnih lastnikov upošteval v sorazmerju vrednosti njunih dodeljenih delov glede na skupno vrednost etažne lastnine v celi hiši. Gre brez dvoma za odločilna dejstva, ki jih sodišče pri odločanju ni upoštevalo. Vsi navedeni razlogi so pritožbenemu sodišču narekovali, da je moralo na podlagi 3. točke 380. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP pritožbi nasprotnega udeleženca ugoditi, pobijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljnjem teku postopka predvsem in najprej oceniti možnost fizične delitve stvari med udeležencema v okvirih predlagane delitve na etažno lastnino. V opisanem okviru bo sodišče moralo v okviru lastninskopravnih razmerij med solastniki stanovanj v etažni lastnini predvsem z izvedencem ugotoviti obseg potrebnega funkcionalnega zemljišča (v okvirih kriterijev 1. odstavka 9. člena SZ), nato z izvedencem ugotoviti vrednost solastniškega deleža udeležencev glede na določbe 3. odstavka 12. člena SZ, ugotovitev vrednost deležev, če bi prišlo do delitve po varianti št. 2 z ustrezno valorizacijo zneskov s pomočjo izvedenca glede na opisane materialnopravne okvire, upoštevajoč ustrezne ugotovitve ponovno oceniti vse predlagane variante ter nato o zadevi ponovno odločiti. V sklepu o delitvi bo sodišče moralo določiti tudi, če se bo odločilo za varianto št. 2, funkcionalno zemljišče (kot nedeljiva solastnina etažnih lastnikov) s solastniškimi deleži glede na skupno vrednost etažne lastnine v celi hiši sorazmerno vrednosti stanovanj udeležencev ter odločiti tudi o preostalem delu solastne nepremičnine vključno z delitvijo. Pri tem sodišču ne bo potrebno odločiti o upravljanju v smislu III. poglavja SZ, kot zmotno meni nasprotni udeleženec v pritožbi, saj to za obravnavano zadevo ni potrebno. Po dopolnitvi postopka naj nato o zadevi ponovno odloči ter pazi, da bo sklep zemljiškoknjižno izvršljiv ter da bodo v sklepu razlogi o vseh odločilnih dejstvih. Na podlagi 3. odstavka 166. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.  

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSC sklep Cp 1352/2003
• VSK sklep I Cp 898/2000
• VSL sklep II Cp 1824/99