VSK sodba Kp 233/95

Jedro

Dejstvo da je obdolženi kaznivo dejanje storil dobra dva tedna po prihodu v Republiko Slovenijo ni moč šteti kot obteževalno okoliščino, pač pa to pomembno le pri izreku stranske kazni izgona tujca iz države.

 

Izrek

Pritožbama obtoženega D.M. in njegove zagovornice se deloma ugodi in izpodbijana sodba s p r e m e n i tako, da se: - po 50. členu KZ obtožencu izreče pogojna obsodba, v kateri se mu po 1. odstavku 212. člena KZ določi kazen 5 (pet) mesecev zapora, ki se ne bo izvršila, če obtoženec v preizkusni dobi 2 (dveh) let po pravnomočnosti sodbe ne stori novega kaznivega dejanja.

- po 1. odstavku 49. člena KZ obtožencu v določeno kazen všteje čas prebit v priporu od 11.4.1995 do 30.8.1995. V ostalem se pritožbi kot neutemeljeni zavrneta in v nespremenjenem a pobijanem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Okrožno sodišče v ... je obtoženega D.M. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena v zvezi s 1. odstavkom 211. člena KZ in mu na podlagi 1. odstavka 212. člena iste postave izreklo kazen pet mesecev zapora. Po 1. odstavku 49. člena KZ je obtožencu v izrečeno kazen vštelo čas prebit v priporu od 11.4.1995 od 20.00 ure dalje. Na podlagi 40. člena KZ je obtožencu izreklo stransko kazen izgona tujca iz države za dobo treh let. Odločilo je še, da je obtoženec dolžan J.R. plačati premoženjskopravni zahtevek v znesku 10.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.4.1995 do plačila, s presežkom pa je oškodovanca napotilo na pot pravde. Po 4. odstavku 95. člena ZKP je obtoženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Zoper sodbo se pritožujeta obtoženi D.M. in njegova zagovornica.

Obtoženec pritožbenih razlogov izrečno ne navaja. Pravi, da je sodišče prve stopnje ravnalo napak, ko ga je spoznalo za krivega kaznivega dejanja, ki ga ni storil. Tudi ni v zadostni meri upoštevalo njegovega priznanja ter mu prisodilo previsoko zaporno kazen. V sklepnem delu prosi za ugodno odločitev.

Obtoženčeva zagovornica glede kaznivega dejanja pod točko I sodbo napada zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, v celoti pa jo pobija zaradi odločbe o kazenski sankciji. Prizivnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v grajanem obsegu razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje ali pa obtožencu ob pravilnem vrednotenju vseh okoliščin pomembnih pri odločanju o kazenski sankciji izreče pogojno obsodbo.

Pritožbi sta deloma utemeljeni.

Obtoženi D.M. in njegova zagovornica nimata prav, ko izpostavljata, da je sodišče prve stopnje glede kaznivega dejanja pod točko I sodbe dejstveno stanje zmotno in nepopolno ugotovilo. Odločilna dejstva so zanesljivo in celovi dognana, prvostopenjsko sodišče pa je v podkrepitev svojih sklepov navedlo prepričljive razloge. Pritožnika pomotno mislita, da sloni odločitev sodišča glede kaznivega dejanja storjenega na škodo B.H. zgolj na izpovedbi priče D.M. O tem, da je bilo v navedenih časovnih in krajevnih okoliščinah v vozilo tega oškodovanca vlomljeno in odnešeni predmeti, ki so našteti v opisu kaznivega dejanja, ni nobenega dvoma. Po gledanju pritožnikov ni dokazano, da je to kaznivo dejanje zagrešil ravno obtoženi D. M. Tako naziranje pa je na sila majavih nogah in resnega preizkusa ne more vzdržati. Po presoji pritožbenega sodišča je sklep sodišča prve stopnje povsem na mestu. Dejstvo je, da je obtoženec priznal kaznivo dejanje na škodo M.P. Takrat sta bila skupaj z D. M., ki pa pri storitvi kaznivega dejanja v kraju P., to izhaja tudi iz obtoženčevega zagovora, sploh ni sodeloval. Priča D.M. je pojasnil, kako je naneslo, da sta se po vrnitvi iz P.v G. 38, kjer sta stanovala, z obtožencem odločila oditi še do lokala Orient express v Divači in kaj je botrovalo njuni odločitvi, da to zamisel nista uspela udejaniti. Prepričljivo je razodel, kaj se je dogajalo, ko se je sam napotil proti avtomobilu, s katerim sta se z obtožencem pripeljala v Divačo, tako da sodišče druge stopnje ne vidi prav nobenega razloga, zakaj mu ne bi poklonilo vere. Pomembno je, da D.M. ne bi mogel natančno opisati vseh okoliščin nanašajočih se na vlom v vozilo B.H., če tega ne bi zaznal na tak način kot je to pojasnil.

Res je, da je dne 11.4.1995 prišlo do nesporazuma med obtoženim D.M. in G. K. na eni ter J.in G.S. na drugi strani, vendar pa ta okoliščina v ničemer ne meče kakršnegakoli dvoma na pričevanje D.M.

Očitno je, da želi obramba omajati verodostojnost izpovedbe D.M. z zatrjevanjem, da je bil ta tolikanj odvisen od J. S., pri katerem je bil zaposlen, da bi bilo kakršnokoli ravnanje, ki bi ne bilo po godu delodajalcu, za M. pogubno, saj bi izgubil delo in moral oditi iz naše države. Vendar pa, kot že povedano, govorijo proti obtožencu predvsem objektivno ugotovljena dejstva, pričevanje D. M.pa je samo še tisti dodatni dokaz, ki v celoti zaokroži ugotovljeno dejansko stanje in potrdi prepričljivost odločitve, ki jo je sprejelo prvostopenjsko sodišče. Zato morajo ostati napori obeh pritožnikov, kolikor pobijata dejansko stanje glede kaznivega dejanja pod točko I, zaman.

Pritrditi pa je treba obtoženemu D.M. in njegovi zagovornici, ko izpostavljata, da je sodišče prve stopnje obtožencu za storjeno kaznivo dejanje izreklo preostro kazensko sankcijo. Obtoženi D. M. je bil v času storitve nadaljevanega kaznivega dejanja še mlajši polnoletnik, doslej še ni bil obsojen. Zanesljivo je moč sklepati, da je k storitvi kaznivega dejanja botrovalo tudi dejstvo, da je bil obtoženec rahlo opit. Prav ima pritožnica, ko pripominja, da obtoženemu D.M. tega, da je kaznivo dejanje storil dobra dva tedna po prihodu v našo državo, ni moč šteti kot obteževalno okoliščino, pač pa je ta pomembna le pri izreku stranske kazni izgona tujca iz države. Z obema dejanjema si je obtoženec pridobil razmeroma majhno premoženjsko korist, oškodovanki M.P. pa so bili predmeti, izvzemši nekaj popite pijače, vrnjeni. Skrbna presoja vseh navedenih okoliščin, predvsem pa tega, da gre še za mladega človeka, ki doslej še ni bil obsojen, pokaže, da je tudi ob izreku pogojne obsodbe mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Sodišče druge stopnje mu je zato določilo kazen petih mesecev zapora, ki je primerna teži kaznivega dejanja in obtoženčevi krivdi, izvršitev le-te pa odložilo za preizkusno dobo dveh let po pravnomočnosti sodbe. V tem delu je pritožbama ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo v obsegu razvidnem iz izreka.

Pritožbeno sodišče je v skladu s s 386. členom ZKP preizkusilo sodbo tudi glede izrečene stranske kazni izgona tujca iz države po 40. členu KZ. Pri tem je ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče ravnalo prav, ko je obtožencu, ki je v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja storil dve izvršitveni dejanji zoper tuje premoženje in to komaj dva tedna po tem, ko je prišel v našo državo, izreklo tako stransko kazen v trajanju treh let.

Upoštevaje navedene razloge je bilo potrebno pritožbama obtoženega D.M. in njegove zagovornice deloma ugoditi in izpodbijano sodbo po 1. odstavku 394. člena ZKP spremeniti v obsegu razvidnem iz izreka, v ostalem pa pritožbi kot neutemeljeni zavrniti in v nespremenjenem a napadenem delu po 391. členu ZKP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnika sta s pritožbo deloma uspela, zato izrek o stroških nastalih pred prizivnim sodiščem po 2. odstavku 98. člena ZKP kot nepotreben odpade.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Kp 861/2000
• VSL sodba I Kp 389/2000
• VSL sodba I Kp 707/2000