<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sodba Kp 224/95

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:1995:KP.224.95
Evidenčna številka:VSK00341
Datum odločbe:23.08.1995
Področje:kazensko materialno pravo
Institut:žaljiva obdolžitev - razžalitev

Jedro

Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po 1. odst. 171.čl. KZ je moč storiti z očitkom neresničnega žaljivega dejstva z eventualnim naklepom, očitkom objektivno neresničnega dejstva, o katerem misli storilec,da je resnično, oziroma očitkom žaljivega dejstva, katerega resničnost storilec dokazati ne more.V primeru, ko pa iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da ne gre za očitke žaljivih dejstev, pač pa za izrazito negativno vrednostno oceno, niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja žaljive obdolžitve temveč je podano kaznivo dejanje razžalitve po 1. odst. 169.čl. KZ.

 

Izrek

Pritožbi obdolženkinega zagovornika se deloma ugodi in izpodbijana sodba tudi po uradni dolžnosti s p r e m e n i tako, da se: - v zakonskem opisu kaznivega dejanja besedilo "ker je o drugem trdila nekaj, kar lahko škoduje njegovi časti in dobremu imenu" nadomesti z besedilom "drugega razžalila"; - kaznivo dejanje v zakonski označbi pravno opredeli kot razžalitev po 1. odstavku 169. člena KZ; - obdolženi A.Č. v pogojni obsodbi po 1. odstavku 169. člena KZ določi kazen 2 (dva) meseca zapora, izvršitev kazni pa odloži za preizkusno dobo 2 (dveh) let po pravnomočnosti sodbe; - kazen, določena v pogojni obsodbi izrečeni obdolženki s pravnomočno sodbo Temeljnega sodišča v ..., enote v ... opr. št. ... z dne 5.6.1992 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v ... opr. št. ... z dne 4.8.1992, ne upošteva in enotna kazen ne določi; - po 2. odstavku 105. člena ZKP oškodovanka J.Š. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

V ostalem se pritožba obdolženkinega zagovornika kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Okrajno sodišče v ... je obdolženo A.Č. spoznalo za krivo kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po 1. odstavku 171. člena KZ. Na podlagi 50. člena iste postave je obdolženki izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je po 1. odstavku 171. člena KZ določilo kazen dveh mesecev zapora. Po 4. odstavku 52. člena KZ je nato obdolženki, upoštevaje enotno kazen dveh mesecev in petnajstih dni zapora, določeno za kaznivi dejanji razžalitve po 1. odstavku 106. člena KZ RS in grdega ravnanja po 1. odstavku 65. člena KZ RS v pogojni obsodbi izrečeni s pravnomočno sodbo Temeljnega sodišča v ..., enote v ... opr. št. ... z dne 5.6.1992, ki je postala pravnomočna dne 4.8.1992, v kateri je bila določena preizkusna doba dveh let, po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen štiri mesece zapora, izvršitev le-te pa odložilo za preizkusno dobo štirih let po pravnomočnosti sodbe. Odločilo je še, da je obdolžena dolžna plačati oškodovanki J.Š. premoženjskopravni zahtevek v znesku 50.000,00 SIT, s presežkom v višini 150.000,00 SIT pa je oškodovanko sodišče napotilo na pot pravde. Na podlagi 1. odstavka 95. člena ZKP je obdolženki naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke ter 7. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, k temu še povprečnino v znesku 40.000,00 SIT. Zoper sodbo se, kot uvodoma navaja, iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje obdolženkin zagovornik. Iz obrazložitve pa je razvidno, da sodbo spodbija zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, odločb o kazenski sankciji in premoženjskopravnem zahtevku. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in pobijano sodbo spremeni ter obdolženo A.Č. oprosti obtožbe, oškodovankin premoženjskopravni zahtevek pa v celoti zavrne ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, skrajno podrejeno pa, da obdolženki izreče milejšo kazensko sankcijo. Pritožba je deloma utemeljena, sodbo pa je bilo potrebno spremeniti tudi po uradni dolžnosti. Zagovorniku obdolžene A.Č., izvzemši v delu, v katerem graja odločbo o premoženjskopravnem zahtevku, ni moč slediti, ko zatrjuje, da je sodišče prve stopnje dejstveno stanje zmotno in nepopolno ugotovilo. Odločilna dejstva je zanesljivo in celovito dognalo ter v podkrepitev svojih sklepov navedlo prepričljive razloge. Ravnalo je prav, ko je na podlagi izpovedb zakoncev B. in M., ki sta zasebno tožilko J. Š. takoj po pogovoru z obdolženko A. Č. seznanila s tem, kar jima je ta povedala ter pričevanja oškodovanke, ocenilo, da je dokazano, da je obdolženka omenjenima zakoncema dejala, da je zasebna tožilka lenuh, kurba in da je njen mož ubogi, ker da ima za ženo tako prasico ter izrazila začudenje zakaj jo, taka kot je, sploh še obiskujeta. Pritožbeno sodišče ne vidi nobenega razloga, zakaj bi si zakonca A., ki sta resda prijatelja zasebne tožilke, izmislila, da je obdolženka izrekla navedene žaljivke na rovaš J.Š. Nesporno je bilo ugotovljeno, da sta se omenjena zakonca pogovarjala z obdolženko, ta tudi sama priznava, da jima je razburjena razlagala, kakšne tegobe so jo po tridesetih letih zakona doletele, tako da je izkustveno gledano potrebno pokloniti vero pričama, ko sta opisovali vsebino tega pogovora. Resda se na glavni obravnavi nista mogli natančno spomniti izrečenih žaljivk, vendar pa sta potem, ko ju je sodišče seznanilo z vsebino očitkov v zasebni tožbi, potrdila, da so bile izrečene ravno te besede. Ne kaže prezreti, da je zasebna tožilka ravno na podlagi tistega, kar sta ji povedala A., zoper obdolženko vložila zasebno tožbo. Sodišče druge stopnje zato nima prav nobenih pomislekov glede pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Sprejema tudi razloge, ki jih je prvostopenjsko sodišče navedlo v tistem delu, kjer je pojasnilo, zakaj ni sledilo navedbam obdolženkinih otrok D. Č. in K. V. Dejansko stanje je torej pravilno in popolno ugotovljeno in je bilo zato pritožbene navedbe v tem delu kot neutemeljene zavrniti. Pritrditi pa je treba zagovorniku, ko izpostavlja, da v obdolženkinem ravnanju ni najti zakonskih znakov kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, pač pa, da gre za kaznivo dejanje razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ. Izvršitveno dejanje po 1. odstavku 171. člena KZ je moč storiti z očitkom neresničnega žaljivega dejstva z eventualnim naklepom, očitkom objektivno neresničnega dejstva, o katerem misli storilec, da je resnično, oziroma očitkom žaljivega dejstva, katerega resničnost storilec dokazati ne more. V obravnavanem primeru, pomemben je dejanski opis kaznivega dejanja, pa ne gre za očitke žaljivih dejstev, pač pa za izrazito negativno vrednostno oceno, ki jo je obdolženka v omenjenem pogovoru izrekla o zasebni tožilki J.Š. Nobenega dvoma ni o tem, da označevanje zasebne tožilke za lenuha(injo), kurbo in prasico globoko žaljivo in je zato verjeti J.Š., da se je počutila prizadeta v svoji časti in dobrem imenu. Obdolženkin zagovornik sicer opozarja, da v ravnanju A.Č. ni elementa protipravnosti ter da bi bilo potrebno uporabiti določbo 3. odstavka 169. člena KZ. Temu pa ni tako. Zagotovo je obdolženki mogoče slediti v tistem delu, ko je povedala, da je bila zaradi ravnanja zasebne tožilke močno prizadeta, saj se ji je zamajal in nato tudi splaval po vodi tri desetletja trajajoči zakon. V obdolženkinih očeh pa je bila ravno zasebna tožilka tista, ki je v dobršni meri pripomogla k takemu razpletu dogodkov. Svoje odklonilno stališče in gledanje na to težavo pa bi lahko obdolženka, če se je že odločila potarnati o tem zakoncema A., z lahkoto izrazila tudi z dostojnim besednjakom, ne pa da se je poslužila skrajno žaljivega etiketiranja zasebne tožilke. Od tod tudi ne more biti mesta uporabi 3. odstavka 169. člena KZ. V skladu s povedanim je sodišče druge stopnje pritožbi obdolženkinega zagovornika deloma ugodilo in kaznivo dejanje v zakonski označbi pravno opredelilo kot kaznivo dejanje razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ. Na podlagi iste postave je obdolženki v pogojni obsodbi določilo kazen dveh mesecev zapora. Kot olajševalno ji je štelo, da je kaznivo dejanje storila v duševni stiski in iz prizadetosti, ko je na tak, sicer neprimeren način iskala izhod iz zagatnega položaja. Na drugi strani pa ji je v slabo šteti to, da je kaznivo dejanje storila medtem, ko ji preizkusna doba, določena za kaznivi dejanji, ki ju je zagrešila zoper isto oškodovanko, še ni potekla. Seveda je povsem jasno, da je storitvi obravnavanega kaznivega dejanja botroval nastali položaj v razmerjih med obdolženko in zasebno tožilko, kajti obdolženka zoper nikogar drugega ni nikoli storila ničesar takega, kar bi vsebovalo znake kaznivega dejanja. Akoravno je obdolžena A.Č. že v poznih srednjih letih in načetega zdravja, pa je glede na to, da je kaznivo dejanje ponovila zoper isto oškodovanko, ob vsem upoštevanju vira težav, ki so jo doletele, določena kazen dveh mesecev zapora povsem primerna. Glede na to, da se spori med obdolženko in zasebno tožilko umirjajo, pa zagotovo ni potrebno obdolženki določiti tako dolge preizkusne dobe, kot je to storilo prvostopenjsko sodišče. Po presoji prizivnega sodišča se preizkusna doba dveh let izkaže kot pravšnja. Od tod je v tem obsegu obdolženkinemu zagovorniku ugodilo in spremenilo pobijano sodbo. Preizkus, ki ga je sodišče druge stopnje opravilo po 2. točki 1. odstavka 383. člena ZKP po uradni dolžnosti, pa je pokazal, da je podana kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP na škodo obdolženke. V 4. odstavku 52. člena KZ je določeno, da sodišče v tistih primerih, ko ne prekliče pogojne obsodbe, sme za novo kaznivo dejanje izreči pogojno obsodbo ali kazen. Prvostopenjsko sodišče je upoštevaje tudi kazen, določeno obdolženki v pogojni obsodbi izrečeni s pravnomočno sodbo Temeljnega sodišča v ..., enote v ... opr. št. ... z dne 5.6.1992 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v ... opr. št. ... z dne 4.8.1992, sklicujoč se na 2. točko 2. odstavka 47. člena KZ, določilo enotno kazen štirih mesecev zapora, izvršitev te pa odložilo za preizkusno dobo štirih let. Vendar pa je na tak način mogoče določiti enotno kazen med preizkusno dobo oziroma najpozneje eno leto po njenem izteku. Med tem, ko je bila zadeva v reševanju pred pritožbenim sodiščem, pa je rok, v katerem je bilo mogoče določiti enotno kazen, dne 4.8.1995 potekel. Zato je sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo spremenilo v korist obdolženke tudi v tem delu, tako da je odločilo, da se pravnomočna sodba, na katero se je sklicevalo sodišče prve stopnje, ne upošteva in seveda enotna kazen ne določi. Obdolženkinemu zagovorniku se je potrebno pridružiti tudi ko prereka pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča, kolikor se ta nanaša na zasebni tožilki prisojeni del premoženjskopravnega zahtevka v znesku 50.000,00 SIT. Odločilna dejstva, pomembna pri oceni tega vprašanja namreč niso dognana. Po 200. členu ZOR, ki ureja povrnitev negmotne škode v takih primerih, je določeno, da za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti prisodi sodišče, če spozna, da okoliščine primera to opravičujejo, pravično denarno odškodnino. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev negmotne škode ter pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče opraviti presojo v nakazani smeri, ki so v pobijani sodbi popolnoma izostala, pa sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo. Ker je postopek odločanja o premoženjskopravnem zahtevku adhezijske narave, je bilo glede na to, da je kazenski postopek z drugostopno sodbo zaključen, potrebno zasebno tožilko tudi s tistim delom premoženjskopravnega zahtevka, ki ji ga je prisodilo prvostopenjsko sodišče, po 2. odstavku 105. člena ZKP napotiti na pravdo. Upoštevaje navedene razloge je bilo potrebno pritožbi zagovornika obdolžene A. Č. deloma ugoditi in izpodbijano sodbo tudi po uradni dolžnosti v skladu s 1. odstavkom 394. člena ZKP spremeniti kot je razvidno v izreku, v ostalem pa pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in po 391. členu ZKP v nespremenjenem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeni postopek se je iztekel v obdolženkino korist, zato izrek o stroških nastalih pred pritožbenim sodiščem v skladu z 2. odstavkom 98. člena ZKP kot nepotreben odpade.  


Zveza:

KZ člen 169, 169/1, 171, 171/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy00NjI4NQ==