<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sodba Kp 170/95

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:1995:KP.170.95
Evidenčna številka:VSK00351
Datum odločbe:07.06.1995
Področje:kazensko materialno pravo
Institut:dejanje majhnega pomena

Jedro

Uporabi instituta dejanja majhnega pomena ni mesta, ko je obdolženec storil kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po 1. odst. 224.čl.KZ v takih okoliščinah v katerih je predvideval, da bo tako njegovo ravnanje povzročilo zbiranje in razburjanje večjega števila ljudi ter nevarnost izgredov, ki je preprečilo le takojšne učinkovito posredovanje policije.

 

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega Z.P. se kot neutemeljena zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Po 1. odstavku 98. člena ZKP je obdolženec dolžan plačati stroške nastale pred pritožbenim sodiščem odmerjene v obliki povprečnine v znesku 30.000,00 SIT.

 

Obrazložitev

Okrajno sodišče v ... je obdolženega Z.P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ. Na podlagi 50. člena istega zakona je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 224. člena KZ določilo kazen petnajstih dni zapora, izvršitev pa odložilo za preizkusno dobo enega leta. Po 1. odstavku 69. člena KZ je obdolžencu izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, tako da mu je vzelo kovinsko palico, uporabljeno pri storitvi kaznivega dejanja. Odločilo je še, da je obdolženec dolžan oškodovancu G.P. plačati premoženjskopravni zahtevek v znesku 6.719,00 SIT, s presežkom pa je oškodovanca napotilo na pravdo. Po 1. odstavku 95. člena ZKP je obdolžencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP in povprečnino v znesku 30.000,00 SIT.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje obdolženčev zagovornik. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in pobijano sodbo spremeni ter obdolženega Z.P. obtožbe oprosti, podrejeno pa, da spodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Zagovornik obdolženega Z.P nima prav, ko izpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo. Odločilna dejstva so pravilno in celovito dognana, v podkrepitev svojih sklepov pa je prvostopenjsko sodišče navedlo prepričljive razloge. Obdolženi Z.P. je storitev kaznivega dejanja zanikal, vendar pa je sodišče na podlagi presoje izvedenih dokazov njegovo različico poteka za presojo zadeve pomembnega dogajanja zanesljivo ovrglo. Seveda je obdolžencu moč verjeti, da ga je ravnanje mopedistov, ki se niso zmenili za številna opozorila, naj ne vozijo po površini, na kateri to ni dovoljeno, in da ga je še posebej ujezilo, ker so s tako vožnjo ogrožali njegovo mater in sina, vendar ti okoliščini nista take narave, da bi utegnili obdolženca razbremeniti kazenske odgovornosti, pač pa sta pomembni le pri odmeri kazenske sankcije. Pritožnika je potrebno spomniti, da je obdolženi Z.P. v svojem zagovoru povedal, da je svoja sorodnika že odpeljal v lokal ter se nato vrnil na kraj, kjer so se nahajali vozniki koles z motorjem. Zatorej ne drži, da bi bila obdolženčeva mati in sin takrat še ogrožena in da je zato ukrepal na v sodbi ugotovljeni način. Številne poškodbe na mopedu G.P.kažejo, da niso resnične tiste obdolženčeve navedbe, ko je zatrjeval, da po kolesu z motorjem ni udarjal, pač pa, da je hotel vozniku Ž.V. z vstavitvijo kovinske palice med žbice prednjega kolesa preprečiti nadaljnjo vožnjo. Pritožnik se sicer sklicuje na pričo K.D., ki naj bi povedal, da je videl le en obdolženčev zamah, vendar pa je ta trditev protispisna, kajti navedena priča je povedala, da je obdolženec trikrat udaril po kolesu z motorjem. Drži, da je priča Ž.V. pojasnil, da je moral roki sunkovito odmakniti, da ga obdolženec s prvim udarcem ne bi zadel, toda to še nikakor ne pomeni, da ni dokazano, da obdolženi ni hotel poškodovati kolesa z motorjem.

Zagotovo bi obdolženi Z.P. lahko udaril Ž.V., ako bi njegov naklep šel v tej smeri, udrihal pa je po kolesu z motorjem. Glede na uporabljeno sredstvo in moč udarcev, je zanesljivo vedel, da bo s takim ravnanjem poškodoval kolo z motorjem in tudi hotel tako posledico. Nasprotna pritožnikova zatrjevanja zato izzvenijo kot neprepričljiva. Obdolženčev zagovornik navaja, da dejstvenega stanja ni moč dovolj zanesljivo ugotoviti brez zaslišanja obdolženčeve matere V.P. Temu pa ni tako. Omenjena priča, to izhaja tudi iz obdolženčevega zagovora, je bila v času storitve kaznivega dejanja v lokalu in torej dogajanja pomembnega pri presoji zadeve ni videla.

Spričo tega je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je zavrnilo tak dokazni predlog obdolženčevega zagovornika, saj je dejansko stanje v zadostni meri razjasnjeno.

Pritožnik mora ostati neuspešen tudi v tistem delu, ko pravi, da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti določbe 14. člena KZ, ker naj bi šlo za dejanje majhnega pomena. Obdolženec je v naelektrenih razmerah segel po kovinski palici in vpričo Ž.V.večkrat udaril po mopedu in ga poškodoval. Tako njegovo ravnanje je povzročilo, kar je bilo v danih razmerah tudi predvidljivo, da se je okrog obdolženčevega lokala zbralo večje število ljudi in obstajala je nevarnost, da bi lahko prišlo do večjih izgredov. K sreči je učinkovito posredovanje policistov kaj takega preprečilo. Zategadelj uporabi omenjenega inštituta ni mesta.

Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona, podana v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji. Presoja v tej smeri pa je pritožbeno sodišče privedla do ugotovitve, da je prvostopenjsko sodišče obdolžencu za storjeno kaznivo dejanje izreklo ustrezno kazensko sankcijo. V zadostni meri je prišla obdolžencu v prid do izraza njegova nekaznovanost, pa tudi, da je dejanje storil v razburjenosti, k nastanku katere so gotovo s svojo izzivalno in ogrožujočo vožnjo prispevali tudi v dogajanje vpleteni mopedisti.

Povedati pa je treba, da so konfliktni položaji v družbi nekaj vsakdanjega in terjajo od ljudi, da tudi takrat, ko se čutijo prizadete, ravnajo v skladu s civilizacijskimi normami. Obdolženec, ki je zrelih letih in bistveno starejši od oškodovancev, pa se je spozabil in odreagiral na nedopusten način s storitvijo kaznivega dejanja, zato ga mora doleteti tudi primerna kazenska sankcija. V pogojni obsodbi določena kazen zapora in preizkusna doba sta po oceni sodišča druge stopnje primerna teži storjenega kaznivega dejanja in stopnji obdolženčeve krivde.

Upoštevaje povedano je bilo potrebno pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrniti in po 391. členu ZKP potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Obdolženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, zato je njegov varnovanec po 1. odstavku 98. člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške nastale pred pritožbenim sodiščem odmerjene v obliki povprečnine v znesku 30.000,00 SIT. Po 3. odstavku 92. člena ZKP se povprečnina določi v znesku, ki znaša najmanj eno tretjino zadnje uradno objavljene povprečne mesečne čiste plače v gospodarstvu v Republiki Sloveniji in največ desetkratni znesek te plače. Zadnja taka plača pa je znašala 64.981,00 SIT. Upoštevaje obdolženčeve razmere in dejstvo, da je šlo za razmeroma nezahtevno zadevo, gledano z zornega kota odločanja pred pritožbenim sodiščem, se določena povprečnina pokaže kot ustrezna.

 


Zveza:

KZ člen 14, 224/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00NjIzOQ==