<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sodba Kp 103/95

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:1995:KP.103.95
Evidenčna številka:VSK00337
Datum odločbe:31.05.1995
Področje:kazensko procesno pravo
Institut:enotna uporaba materialnega prava

Jedro

Materialni zakon se uporablja v celoti in se ni dopustno deloma sklicevati na določila prejšnjega, deloma pa na določila novega zakona. Sodišče je zato zagrešilo kršitev kazenskega zakona po 4.tč.

372.čl. ZKP, ko je kaznivo dejanje opredelilo po starem zakonu, pogojno obsodbo pa je izreklo sklicujoč se na določila novega zakona.

 

Izrek

Pritožbi okrožnega državnega tožilca se ugodi in izpodbijana sodba s p r e m e n i tako, da se obdolžencema namesto po 50. členu KZ pogojni obsodbi izrečeta na podlagi 52. člena KZ SFRJ.

Pritožbi obdolženih se kot neutemeljeni zavrneta in v nespremenjenem a izpodbijanem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Po 1. odstavku 98. člena ZKP sta obdolženca dolžna plačati stroške pritožbenega postopka odmerjene vsakemu v obliki povprečnine v znesku 25.000,00 SIT.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obdolžena S.B. in B.T. spoznalo za kriva nadaljevanega kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po 1. odstavku 71. člena KZ RS. Na podlagi 50. člena KZ je obdolžencema izreklo pogojni obsodbi, v katerih jima je po 1. odstavku 71. člena KZ RS določilo kazni, obdolženemu S.B. tri mesece zapora, obdolženemu B.T. pa dva meseca zapora, izvršitev kazni pa obema odložilo za preizkusno dobo enega leta. Po 1. odstavku 95. člena ZKP je obdolžencema naložilo v nerazdelno plačilo stroške kazenskega postopka, ki jih ni pobliže opredelilo, vsakemu od njiju pa odmerilo še povprečnino v znesku 23.000,00 SIT.

Zoper sodbo se pritožujeta oba obdolženca in okrožni državni tožilec.

Obdolženca pritožbenega razloga ne navajata, se pa da razumeti, da izpodbijata ugotovljeno dejansko stanje. Navajata, da bi bilo nujno zaslišati pričo B.B., prvi obdolženec pa predlaga tudi zaslišanje priče M.P. Obdolženi B.T. pričevanje oškodovanca M.R. doživlja kot navadno farso. Oškodovanec naj bi se takega načina poslužil zgolj zato, da bi se ju z S.B. znebil in na ta način izognil plačilu, ki jima ga dolguje za opravljeno delo. Zavzemata se, da višje sodišče njunima pritožbama ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V nadaljnjem postopku naj izvede tudi predlagana dokaza.

Okrožni državni tožilec sodbo izpodbija zaradi kršitve kazenskega zakona, tedaj pritožbenega razloga po 4. točki 372. člena v zvezi z 2. točko 370. člena ZKP. Prizivnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo spremeni, tako da v izreku uporabi ustrezno materialno pravo.

Pritožba okrožnega državnega tožilca je utemeljena, pritožbi obdolženih pa ne.

Obdolžena S.B. in B.T. nimata prav, ko zatrjujeta, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo. Odločilna dejstva so zanesljivo in celovito dognana, v podkrepitev svojih sklepov pa je prvostopenjsko sodišče navedlo prepričljive razloge.

Pri tem se je pravilno oprlo na izpovedbi oškodovanca M.R. in priče V. B.A. ter prepričljivo ovrglo zagovora obeh obdolžencev. Nobenega spora ni o tem, da so bili že pred obravnavanima dejanjima med obdolžencema in oškodovancem M.R. odnosi popolnoma skaljeni.

Oškodovanec naj bi obdolžencema za opravljeno delo dolgoval po njunem prepričanju večjo vsoto denarja, plačilo pa zavračal z razlago, ki jo obdolženca nista sprejemala. Kako daleč so segale te napetosti, najbolj zgovorno priča dejstvo, da se obdolženi S.B. pred oškodovančevo hišo v ... v časovnih okoliščinah opisanih pod točko b sodbe, ni mogel krotiti, saj je zagrabil cvetlični lonček in ga zalučal ter tudi zadel oškodovanca. Tako stanje medsebojnih odnosov je zagotovo potrebno imeti pred očmi pri presoji komu pokloniti vero.

Nobenih razhajanj med obdolžencema in oškodovancem ni glede tega, da sta oba obdolženca v okoliščinah, navedenih v izreku sodbe, prišla do oškodovančevega stanovanja in hiše, sporno je le ali sta v oškodovančeve prostore vstopila in se od tod na zahtevo M.R. nista hotela odstraniti. Pritožbeno sodišče ne vidi razloga, zakaj ne verjeti oškodovancu, saj je ta le za obravnavana primera zatrjeval, četudi sta bila obdolženca v zvezi s plačilom pri njem večkrat, da sta na silo v časovnih in krajevnih okoliščinah navedenih v sodbi vstopila v njegove bivalne prostore in se od tod kljub njegovi zahtevi nista hotela umakniti. Neprizadeta priča V.B.A. pa je pojasnil, da je dne ... okrog 18.00 ure slišal neke povišane glasove, ki so prihajali iz smeri oškodovančeve hiše, in nato razbral še njemu namenjeno prošnjo oškodovanca, naj vendarle pokliče policijo. Zaznal je tudi, kako je eden od moških, na glavni obravnavi se je izkazalo, da gre za S.B., v oškodovanca vrgel cvetlični lonček. Oškodovanec zagotovo ne bi brez razloga pobegnil iz svoje hiše na plan. Razlaga, da je to storil bežeč pred obdolžencema, je glede na ugotovljene okoliščine izkustveno gledano povsem prepričljiva. Priči V.B.A. je pokloniti vero, saj je ta izpovedoval neprizadeto in tudi pojasnil, da ne ve povedati, ali sta obdolženca v oškodovančevo hišo vstopila ali ne, ker tega ni videl. Vendar pa iz dogajanja, ki ga je priča opazila in opisala, upoštevaje navedbe oškodovanca, dovolj zanesljivo izhaja sklep, da so dogodki v dejanskosti potekali tako kot je razvidno iz izpodbijane sodbe. Drži sicer, da sta se obdolženca zavzemala za zaslišanje priče B.B., vendar pa je sodišče prve stopnje tak predlog utemeljeno zavrnilo, ker je bilo dejansko stanje v zadostni meri razjasnjeno. Zaslišanje priče M.P. pa na glavni obravnavi obdolženca sploh predlagala nista in zatorej ne drži, da bi prvostopenjsko sodišče izvedbo tega dokaza zavrnilo. Upoštevaje navedene razloge in seveda tudi tiste, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje, se izkaže, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno in da dokaznega postopka s predlaganima dokazoma ni potrebno dopolnjevati, s tem pa tudi, da so nasprotna zatrjevanja obeh pritožnikov neutemeljena.

Pritrditi pa je treba okrožnemu državnemu tožilcu, ko opozarja na kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je ravnalo napak, ko je, ob sicer pravilni pravni opredelitvi kaznivega dejanja po 1. odstavku 71. člena KZ RS, obdolžencema pogojni obsodbi izreklo sklicujoč se na 50. člen KZ. Materialni zakon je namreč potrebno uporabiti v celoti in se ni dopustno deloma sklicevati na določila prejšnjega, deloma pa na določila novega zakona. Glede na to, da je pravna opredelitev kaznivega dejanja po 1. odstavku 71. člena KZ RS na mestu, je bilo pri izreku pogojne obsodbe potrebno uporabiti določilo 52. člena KZ SFRJ in ne 50. člena KZ.

Zato je višje sodišče sledeč pritožbi okrožnega državneta tožilca ugotovljeno hibo z v izreku sodbe razvidno spremembo odpravilo.

Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja podana v korist obdolženca, po 386. členu ZKP obsega tudi pritožbo zoper odločbo o kazenski sankciji. Ker sta obdolženca pritožbo podala v tej smeri, je pritožbeno sodišče preizkusilo tudi kazenski sankciji, ki sta ju bila deležna. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje okoliščine pomembne pri izbiri vrste in odmeri kazenske sankcije pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo ter obdolžencema v pogojnih obsodbah določilo primerni zaporni kazni in preizkusni dobi.

Upoštevaje povedano je bilo potrebno pritožbi okrožnega državnega tožilca ugoditi in napadeno sodbo po 1. odstavku 394. člena ZKP spremeniti v obsegu, razvidnem iz izreka, pritožbi obdolžencev pa zavrniti kot neutemeljeni in v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Zaradi sicer uspešne pritožbe okrožnega državnega tožilca, ki pa v bistvu ni pripeljala do odločitve, ki bi bila obdolžencema v škodo, še ne bi bilo potrebno obdolžencema izrekati povprečnine. Vendar pa ni moč spregledati, da obdolženca s pritožbama nista uspela in sta zato v skladu s 1. odstavkom 98. člena ZKP v zvezi s 1. in 3. odstavkom 95. člena ZKP dolžna plačati stroške pritožbenega postopka odmerjene vsakemu v obliki povprečnine v znesku 25.000,00 SIT. Po 3. odstavku 95. člena ZKP se povprečnina določi v znesku, ki znaša najmanj eno tretjino zadnje uradno objavljene povprečne mesečne čiste plače v gospodarstvu v Republiki Sloveniji in največ desetkratni znesek te plače. Zadnja taka plača pa je znašala 64.981,00 SIT, zato je sodišče, upoštevajoč razmeroma skromne premoženjske razmere obeh obdolžencev in dejstvo, da je šlo za nezahtevno zadevo, obdolžencema odmerilo povprečnini, ki sta komajda nekoliko višji od najnižjega zneska, v katerem ju je sploh še mogoče izreči.

 


Zveza:

ZKP člen 372, 372-4.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00NjIwNw==