VSK sklep KP 8/95

Jedro

Obdolženec, ki je vedel, da kosi na tuji parceli in, da do trave s te parcele ni upravičen je storil kaznivo dejanje tatvine in se v tem primeru ne more sklicevati na kaznivo dejanje samovoljnosti, saj se na to kaznivo dejanje lahko sklicuje le tisti, ki samovoljno jemlje svojo pravico ali pravico za katero misli da mu gre.

 

Izrek

Pritožbi obdolženčeve zagovornice se deloma ugodi in izpodbijana sodba tudi po uradni dolžnosti s p r e - m e n i tako, da se: - izrek o krivdi odpravi; - v zakonskem opisu kaznivega dejanja doda besedilo "vrednost ukradene stvari pa je bila majhna in je storilcu šlo za to, da si prilasti stvar take vrednosti"; - kaznivo dejanje pravno opredeli kot tatvina po 2. v zvezi s 1. odstavkom 211. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije; - obdolžencu po 61. členu Kazenskega zakonika Republike Slovenije izreče s o d n i o p o m i n; V ostalem se pritožba obdolženčeve zagovornice kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenem a pobijanem delu potrdi odločba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obdolženega spoznalo za krivega kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 165. člena KZ RS. Na podlagi 52. člena KZ SFRJ je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 165. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije določilo kazen en mesec zapora, izvršitev pa odložilo za preizkusno dobo enega leta in šestih mesecev. Obdolžencu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka v znesku 27.500,00 SIT, od česar odpade na povprečnino 20.000,00 SIT.

Zoper sodbo se zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, odločb o kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka, pritožuje zagovornica obdolženega. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo spremeni ter obdolženca obtožbe oprosti ali pa spodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je deloma utemeljena, sodbo pa je bilo potrebno spremeniti tudi po uradni dolžnosti.

Ni se moč strinjati s pritožnico, ko zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 364. člena ZKP. O vseh odločilnih dejstvih je prvostopenjsko sodišče navedlo razloge, med temi pa ni najti prav nobenih nasprotij. Povedati je še, dasi to glede na odločitev, ki jo je sprejelo pritožbeno sodišče ni več pomembno, da je preizkusno dobo v okviru z zakonom predpisanega razpona moč določati tudi na mesece in ne zgolj na cela leta, kot očitno pomotno misli obdolženčeva zagovornica.

Sodišče prve stopnje je odločilna dejstva zanesljivo in celovito dognalo, ter v podkrepitev svojih sklepov navedlo prepričljive razloge. S ponavljanjem obdolženčevega zagovora, zato pritožnica utemeljenosti ugotovitev v prvostopni sodbi spodnesti ne more.

Nobenega spora ni o tem, da sta bili parceli, na katerih je obdolženec travo pokosil last oškodovanke . Obdolženi je v svojem zagovoru povedal, da je vedel, da je bil postopek razdružitve premoženja v letu 1992 končan in da sta bili navedeni parceli prisojeni oškodovanki. Zatorej mu je bilo tudi znano, da je trava, ki jo je kosil in si jo prilastil, tuja. Zgolj to, da je obdolženčeva žena izid razdružitve premoženja odklanjala, pa seveda na pravno opredelitev obdolženčevega ravnanja vplivati ne more. Pritožnica sicer tega izrecno ne pove, se pa da razumeti, da namiguje na morebitno danost kaznivega dejanja samovoljnosti. Vendar pa o tem kaznivem dejanju ne more biti govora, saj ni podlage za sklep, da bi si obdolženec jemal svojo pravico ali pravico, za katero je mislil, da mu gre, kajti vedel je, da kosi na tuji parceli in da do trave ni upravičen. Akoravno je res, da je v letu 1992 obe parceli pognojil, pa si je bil obdolženec na jasnem po končanem razdružitvenem postopku, da mu to ne daje pravice, da bi na tuji parceli kosil in si travo prilastil. Odtod je ugotoviti, da so dejstva pomembna za pravilno presojo zadeve v napadeni sodbi pravilno in tudi popolno ugotovljena.

Preizkus pobijane sodbe, ki ga je sodišče v skladu z 2. točko 1. odstavka 383. člena ZKP opravilo po uradni dolžnosti, je pokazal, da je podana kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP v škodo obdolženca. Kaznivo dejanje tatvine po 2. v zvezi s 1. odstavkom 211. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije stori tisti, ki si z namenom prilastitve vzame tujo premično stvar, vrednost te stvari pa je majhna in storilcu gre za to, da si prilasti stvar take vrednosti. V 1. točki 13. odstavka 126. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije pa je določeno, da se za majhno premoženjsko vrednost šteje znesek, ki ne presega polovico uradno objavljene povprečne mesečne čiste plače v Republiki Sloveniji v gospodarstvu v času storitve kaznivega dejanja. Povprečna čista plača v gospodarstvu pa je v maju mesecu 1993, ko je obdolženec storil kaznivo dejanje, znašala 40.830,00 SIT. Glede na to, da je vrednost pokošene trave, ki si jo je obdolženec prilastil 9.000,00 SIT, je torej jasno, da je omenjenemu pravnemu standardu zadoščeno. Glede na okoliščine pa je povsem evidentno tudi to, da je obdolžencu šlo, da si prilasti stvar v omenjeni vrednosti. Od tod je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 3. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije obdolženčevo ravnanje opredelilo kot kaznivo dejanje tatvine po 2. v zvezi s 1.odstavkom 211. člena iste postave, saj je ta določba za obdolženca milejša.

Po presoji vseh okoliščin pomembnih pri izbiri kazenske sankcije, je prizivno sodišče prišlo do spoznanja, da je potrebno obdolženemu izreči sodni opomin. Kaznivo dejanje je bilo storjeno v takih olajševalnih okoliščinah, da ga je oceniti kot posebno lahko.

Obdolženec je osebnostno urejen, je zaposlen in poročen, skrbeti pa mora tudi za enega majhnega otroka. Ugotovljeno je bilo, da je na omenjenih parcelah pred razdružitvijo premoženja kosil in skrbel zanju, nenazadnje je parceli tudi v letu 1992 pognojil, kar vendarle njegovo ravnanje kaže v milejši luči, kot pa če bi travo kosil na parceli, s katero dotlej ni imel nobenega opravka. V luči 103. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije je ugotoviti, da obdolženec velja za neobsojenega. Upoštevaje vse navedene okoliščine se po oceni sodišča druge stopnje izkaže, da obdolžencu ni potrebno izrekati kazni, pač pa da je sodni opomin tista pravšnja kazenska sankcija.

Obdolženčeva zagovornica se je pritožila tudi zaradi višine povprečnine, ki jo je bil njen varovanec deležen pred prvostopenjskim sodiščem. Tudi v tem delu mora ostati neuspešna. Po 3. odstavku 92. člena ZKP se povprečnina določi v znesku, ki znaša najmanj eno tretjino zadnje uradno objavljene povprečne mesečne čiste plače v gospodarstvu v Republiki Sloveniji in največ 10-kratni znesek te plače. Zadnji tovrstni podatek pa navaja znesek 60.207,00 SIT, v času sojenja na prvi stopnji pa je bil le neznatno nižji. Očitno je, da je odmerjena povprečnina na spodnji meji zakonsko še dovoljene in so zatorej očitki, da je previsoka, neutemeljeni.

Glede na navedene razloge je bilo po 2. odstavku 394. člena ZKP potrebno odločiti kot v izreku. Obdolženčeva zagovornica je s pritožbo deloma uspela, zato izrek o stroških nastalih pred pritožbenim sodiščem po 2. odstavku 98. člena ZKP kot nepotreben odpade.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Kp 214/2000
• VSK sodba Kp 260/93
• VSL sodba I Kp 831/99