VSK sodba Cp 817/94

Jedro

Pogoj za nastanek zunajzakonske skupnosti po 12. členu ZZZDR (in za možnost nastanka skupnega premoženja v njej) je, da je ta po času obstoja dolgotrajnejša (praviloma več let), po notranjih razmerjih partnerjev pa vsebinsko taka, kot je to običajno za zakonsko skupnost (medsebojna čustvena navezanost, želja in volja obeh, da naj bo to takšna skupnost, da sta tudi ekonomsko povezana v skupnost in podobno).

 

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi pobijana sodba sodišča prve stopnje.

O b r a z l o ž i t e v

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s pobijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da naj se ugotovi, da sta v zunajzakonski skupnosti s toženko pridobila določeno premoženje in da znaša njegov delež na njem polovico. Tožnikov tožbeni zahtevek je bil zavrnjen, ker je sodišče menilo, da je toženka pretežni del spornega premoženja pridobila pred začetkom skupnosti s tožnikom, predvsem pa z nakupom iz lastnih sredstev, pridobljenih v pomembnem obsegu od očeta.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da naj se sodba spremeni ali razveljavi. Sodišče je ugotovilo, da sta stranki živeli v zunajzakonski skupnosti, pri tem pa je pozabilo na lastnoročno napisano toženkino izjavo po razpadu njene skupnosti, s katero priznava bistvene stvari za rešitev spora, saj pravi, da bo tožniku povrnila del stroškov opreme in dela v zvezi s selitvijo ter vrnila denar na sodišču. Ta izjava je toženkina edino resnična, medtem ko je na sodišču izpovedovala drugače. Pobija zaključek, da bi bilo stanovanje kupljeno z očetovim denarjem od italijanske penzije, trdi, da sta ga plačevala skupaj in tudi glede ostalih stvari zatrjuje, da so bile pridobljene skupaj. Če bi res pil, potem toženka ne bi mogla imeti toliko njegovega denarja (2 milijona lir in 2.000 DEM) ter je očitno, da je toženka izkoristila njegovo dobroto in ko si je vse nakupila, ga je postavila na cesto.

Dopolnitve tožnikove pritožbe z dne 12.7.1994 pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati, ker je bila vložena po preteku pritožbenega roka.

Toženka je odgovorila na tožnikovo pritožbo in predlagala, da se naj le-ta zavrne. Zanikala je, da bi sploh živela v zunajzakonski skupnosti s tožnikom ter vztraja na trditvi, da je vse sporno premoženje kupila iz lastnih sredstev.

Pritožba ni utemeljena.

Dokazno podlago spora je sodišče prve stopnje izčrpalo, na kar kaže tudi pritožba tožnika, ki ne vsebuje nobenega novega dokaznega predloga. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik priselil k toženki šele avgusta 1989. Na podlagi te zanesljive ugotovitve je zanesljiv zaključek, da do tega datuma pribavljeno sporno premoženje ne more biti skupno. Po tem datumu je bilo kupljeno le kuhinjsko pohištvo, oprema kopalnice s talno oblogo in hladilna skrinja ter kupljeno tudi toženkino stanovanje. Sodišče prve stopnje je menilo, da sta pravdni stranki živeli v času od avgusta 1989 do februarja 1992 v zunajzakonski skupnosti. Toženka se s takim zaključevanjem ni strinjala in tako stališče ponavlja tudi v odgovoru na tožnikovo pritožbo (medtem ko s pritožbo takega zaključka ni mogla pobijati, ker zaradi zavrnitve tožnikovega tožbenega zahtevka ni imela pravnega interesa za pritožbo). Po oceni pritožbenega sodišča življenje dveh v enem stanovanju ne pomeni avtomatično zunajzakonske skupnosti, če takega razmerja ni mogoče oceniti za trajnejše in če mimo teh časovnih zahtev ne izpolnjuje tudi ostalih pogojev, ki so vsebinskega pomena za vsako zakonsko skupnost kot: medsebojna čustvena navezanost, volja živeti skupaj kot zakonca, živeti v ekonomski skupnosti (v kateri se za to pridobljena sredstva uporabljajo skupno za zadovoljevanje skupnih potreb obeh in podobno). Če naj bo taka skupnost dolgotrajna, pa mora trajati tako dobo, da dobi značaj trajnejšega razmerja in ustrezne intenzivnosti, ki ne puščajo dvoma o tem, ali gre za poskus vzpostavitve skupnosti ali pa je to tudi že skupnost. O zunajzakonski skupnosti pa ni mogoče govoriti, če en zakonec postavlja drugega iz stanovanja, če stalno postavlja pod vprašaj obstoj le-te (zaradi njegovih navad ali razvad - npr. pitje alkohola), če tega npr. odjavi iz naslova stalnega bivanja in podobno. Kot rečeno, ta vprašanja so se postavljala v tem primeru že med postopkom, ki pa se zaradi načina zakjučka spora niso aktualizirala v pritožbenem postopku.

Ne glede na pravno presojo sodišča prve stopnje o značaju dobri dve leti življenja pravdnih strank v istem stanovanju, je vendar povedano pomembno za oceno siceršnjih razmerij pravdnih strank, ki kaže, da za zakonsko skupnost običajne ekonomske skupnosti med pravdnima strankama ni bilo (in kar potrjuje tudi toženkina izjava, na katero se tožnik sklicuje in ki pojasnjuje, da je toženka le hranila določena devizna sredstva tožnika ter da ji je ta nekaj pomagal v zvezi s preselitvijo v novo stanovanje). Ta zaključek potrjujejo tudi računi o nakupu stvari, ki so bile pribavljene po avgustu 1989 in ki povezani z ostalimi dokazi utemeljujejo sklep sodišča prve stopnje, da je toženka tudi te stvari nabavila s svojimi (zasluženimi, prihranjenimi ali darovanimi) sredstvi in ne s sredstvi tožnika (ki razen skromne plače ni dokazal drugih dohodkov, imel pa je nesporno večje obveznosti od toženke - tudi zaradi plačevanja preživnine za v razvezani zakonski zvezi rojenega otroka).

V kakšnih razmerjih sta stranki živeli kaže že izpoved tožnika na list. št. 25 (iz katere izhaja, da je tožnik izročil toženki le občasno kakšen manjši znesek za gospodinjstvo). Okolnost, da je toženka dvignila devize iz hranilne knjižice že decembra 1990 (splošno znano je, da v tedanjih razmerah ni bilo nobenega zaupanja v bančno varčevanje), pa stvari nič ne spremeni, ker se ne trdi, da je sredstva tedaj tudi porabila. Izjava, lastnoročna, pa prav tako ne more vplivati na drugačno dejansko stanje, kot je to že pojasnjeno.

Sodišče prve stopnje je glede stvari oz. premoženja, ki je bilo pridobljeno po avgustu 1989 ugotovilo na podlagi zaslišanja pravdnih strank in predloženih računov ter ostalih podatkov, da je toženka tudi ta del premoženja kupila in plačala s svojimi sredstvi in da zato to premoženje ni skupno in zaradi tega je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Tako odločitev pritožbeno sodišče sprejema, ker v dejanskem pogledu temelji na življenjsko in dokazno sprejemljivih ugotovitvah, v pravnem pogledu pa je prepričljiva ter drugačen v tožbi postavljen tožnikov zahtevek nima podlage v 12. in 51. ter naslednjih členih ZZZDR. Ker pritožba tožnika ni utemeljena, pritožbeno sodišče samo pa ni ugotovilo kakšnih uradoma upoštevnih kršitev, je njegovo neutemeljeno pritožbo zavrnilo in pobijano sodbo potrdilo (člen 368 ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Kp 190/2005
• VSL sodba IV Cp 1510/2005
• VSL sodba I Cp 869/98