VSK sklep Cp 725/94

Jedro

Status uporabnika stanovanja domnevnega partnerja imetnika stanovanjske pravice (po členu 5/1 ZSR) je odvisen od rešitve vprašanja, ali je ta res živel v dalj časa trajajoči zunajzakonski skupnosti z imetnikom stanovanjske pravice. Skupnosti dveh oseb so lahko različne, tudi le ekonomske. Zunajzakonska pa mora vsebovati vsebinske značilnosti skupnosti zakonskih partnerjev osebnega in ekonomskega pomena (ki morajo biti vzajemnega značaja in obojestransko hotena in izpolnjevana), ki pa morajo trajati tudi dalj časa (ker prav zaradi takega daljšega časovnega trajanja postanejo zunanje manifestna). Ocena, ali gre za tako skupnost, ki je pravnega značaja (namreč ocena), pa je odvisna od vrste ugotovitev dejanskega značaja, ki so sestavine take skupnosti.

 

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, pobijana sodba se razveljavi in zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločba o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

S pobijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se mora toženka izseliti iz stanovanja, ker je menilo, da ima toženka v navedenem stanovanju stanovanjsko pravico glede na to, da je živela v zunajzakonski skupnosti z imetnikom stanovanjske pravice.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da naj se sodba spremeni ali razveljavi. V pritožbi opozarja na pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče se je zadovoljilo zgolj z zaslišanjem toženke, katere izpoved ne dokazuje obstoja izvenzakonske skupnosti. Toženkina izpoved ni prepričljiva, ker ni navajala v potrditev obstoja izvenzakonske skupnosti zadevnih okoliščin. Obstoj take skupnosti bi morala ona dokazati z vrsto okoliščin, ki morajo biti po vsebini take in še izrazitejše kot pa obstajajo pri zakonski zvezi. Take okolnosti so skupno prebivanje, skupno gospodinjstvo, ekonomska odvisnost oziroma skupnost ipd. Sodišče bi moralo preveriti sporne okoliščine tudi z zaslišanjem sosedov, ki stanujejo v istem bloku kot toženka in s poizvedbami pri hišnem svetu ugotoviti, za koliko oseb so se plačevali stroški za sporno stanovanje v spornem času. Obstoja sporne skupnosti ne dokazuje že okolnost, da se je A po junijski vojni 1991 odselil v Nemčijo, kjer naj bi imel status begunca in toženka v spornem stanovanju tudi ni živela potreben čas, ki ga je terjal ZSR za pridobitev statusa uporabnice.

Pritožba je utemeljena.

V tem primeru je potrebno ugotoviti status toženke, ki ga je imela v spornem stanovanju na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona (19.10.1991). Tožbenemu zahtevku na izpraznitev stanovanja se je lahko toženka uspešno uprla le, če je pridobila do navedenega datuma status uporabnice stanovanja, kar je urejalo določilo 1. odstavka 5. člena ZSR. Po tem določilu je tak status pridobila na primer oseba, katere dalj časa trajajoča življenjska skupnost z imetnikom stanovanjske pravice ima po določbah ZZZDR enake pravne posledice kot zakonska zveza ali oseba, ki je z imetnikom stanovanjske pravice živela v ekonomski skupnosti najmanj dve leti. V obeh primetih je bilo pogoj za pridobitev takega statusa dejstvo, da je z imetnikom stanovanjske pravice stalno stanovala.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je toženka živela v zunajzakonski zvezi z imetnikom stanovanjske pravice v letu 1990 in do junija 1991 in ker naj bi tako pridobila status uporabnice po 5. členu ZSR, je tožbeni zahtevek na izpraznitev spornega stanovanja zavrnilo. Po oceni pritožbenega sodišča je sprejeto pravno stališče sodišča prve stopnje preuranjeno, ker nima zanesljive podlage v izvedenih dokazih. Ugotovitev, da je toženka živela z imetnikom stanovanjske pravice celo leto 1990, ni v skladu z njeno izpovedjo (na l. štev. 5), saj je določno izpovedala, da je živela z njim od februarja 1990, temu posledično pa tudi ni utemeljen zaključek, da je z njim živela neprekinjeno eno leto in pol, ker je odšel imetnik stanovanjske pravice že pred agresijo na Slovenijo v Bosno, zatem pa v tujino. Tako časovno kratko bivanje toženke z imetnikom stanovanjske pravice v njegovem stanovanju, samo po sebi ne dokazuje obstoja zunajzakonske zveze, kot to želi prikazati toženka in kot to sprejema sodišče prve stopnje. O zunajzakonski skupnosti v smislu 12. člena ZZZDR v zvezi s 1. odstavkom 5. člena ZSR je mogoče govoriti, če so izpolnjene določene predpostavke, ki so časovnega in vsebinskega značaja: namreč skupnost dveh mora imeti vsebinsko vse tiste značilnosti, ki so svojske skupnosti življenja moža in žene po določbah ZZZDR (člen 44 in naslednji, vsebinsko še 13. člen), poleg tega pa mora taka skupnost trajati dalj časa, ker se mora s trajanjem kot zunanjim znakom - namesto s formalno sklenitvijo zakonske zveze zakoncev - potrditi z vsebino take skupnosti. Vsebinski značaj določene skupnosti pa ni odvisen le od ocene ali želje enega od partnerjev, pač pa mora biti obojestransko željen in potrjen.

Skupno življenje (tako zakoncev kot zunajzakonskih partnerjev) vsebuje poleg osebnostnih tudi premoženjske komponente, to je ekonomsko skupnost. V tej smeri pa dejansko stanje v dosedanjem postopku ni bilo zadosti pojasnjeno ter zato ni prepričljiv zaključek, da je toženka živela v zunajzakonski skupnosti z imetnikom stanovanjske pravice in da zaradi na taki podlagi pridobljenega statusa uporabnice stanovanja ni utemeljen izpraznitve zahtevek proti njej. Pritožbeno sodišče je zato iz razlogov 1. odstavka 370. člena ZPP pritožbi tožeče stranke ugodilo in pobijano sodbo razvljevilo.

V nadaljnjem postopku bo potrebno zanesljivo ugotoviti vsebinski in časovni okvir po toženki zatrjevanega trajanja skupnosti z imetnikom stanovanjske pravice. Ker sama nima pravnega naslova za bivanje v spornem stanovanju, svoje upiranje izpraznitvenemu zahtevku pa opira na domneven status zunajzakonske partnerice z imetnikom stanovanjske pravice, je na njej dokazno breme, da take trditve dokaže. Toženko bo potrebno podrobno zaslišati o vsem, kar je potrebno za ugotovitev značaja sporne skupnosti (kot je bilo naloženo že s prvim razveljavitvenim sklepom). Zasliši naj se tudi v pritožbi predlagana priča - predsednik hišnega sveta oziroma opravijo poizvedbe o tem, za koliko oseb so se plačevali stroški v zvezi s spornim stanovanjem, ali se je morda toženka vodila v navedenih podatkih kot stanovalka ipd. Toženka je v postopku prizadeta oseba in zato je treba njeno izpoved ocenjevati v povezavi še z drugimi dokazi, med drugim tudi z ravnanjem prejšnjega imetnika stanovanjske pravice. Pogoj za pridobitev statusa stanovalca je bilo tudi stalno bivanje le tega v stanovanju, nedvomno pa tudi ustrezno dolg čas, kot je navedeno že spredaj, če naj se stanovalske pravice opirajo na dalj časa trajajočo zunajzakonsko skupnost. Ali je neka skupnost dalj časa trajajoča zunajzakonska skupnost ali pa le ekonomska skupnost, kar je pravno zaključevanje, pa je lahko le rezultat ocene ugotovitve različnih okoliščin, ki so sestavina dejanskega stanja. Šele po taki dopolnitvi postopka in opravljeni presoji spora bo mogoče pravilno odločiti o tožničinem tožbenem zahtevku.

Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 779/99
• VSL sodba I Cp 1625/93
• VSL sodba I Cp 2577/2011