VSK sklep Kp 309/94

Jedro

Priporni razlog koluzijske nevarnosti po 2. točki 2. odstavka 191. člena ZKP, ki v 5. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah ni izrecno naštet, poznajo pa ga vsa prava kontinentalne Evrope in tudi tista, kjer pretežno velja akuzatorni postopek, kot podlago za odreditev ali podaljšanje pripora sprejema tudi Evropsko sodišče za človekove pravice in Evropska komisija za človekove pravice.

 

Izrek

Pritožbi zagovornikov obdolženih A, B, C in D se ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

 

Obrazložitev

Zunajobravnavni senat prvostopenjskega sodišča je ugodil predlogu preiskovalnega sodnika in zoper obdolžene A, B, C in D iz pripornega razloga po 2. točki 2. odstavka 191. člena ZKP podaljšal pripor še za en mesec, tedaj obdolženemu A do 13.8.1994 do 12.00 ure, obdolženemu B do 13.8.1994 do 18.00 ure, C do 14.8.1994 do 5.30 ure in obdolženemu D do 14.8.1994 do 12.30 ure.

Zoper sklep se pritožujejo zagovorniki obdolženih A, B, C in D.

Izpostavljajo, da pobijani sklep sploh ne vsebuje razlogov na podlagi katerega bi bilo moč sprejeto odločitev preizkusiti. Zagovornik obdolženega D pa zatrjuje tudi, da je napadeni sklep ne le nezakonit pač pa tudi v nasprotju z ustavo in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Predlagajo, da se pritožbam ugodi in pripor zoper njihove varovance odpravi.

Pritožbe so utemeljene.

Pritrditi je treba pritožnikom, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 366. člena ZKP, ki je absolutne narave in ima za posledico razveljavitev izpodbijanega sklepa. Prvostopenjsko sodišče namreč sploh ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih in zato sklepa, ki ga je storilo, ni mogoče preizkusiti. Povedati bi namreč moralo za vsakega od obdolženih posebej na podlagi česa ugotavlja, da je podana opravičena bojazen, da bi uničili sledove kaznivega dejanja oziroma katere so tiste posebne okoliščine, ki kažejo, da bi obdolženci ovirali preiskavo s tem, da bi vplivali na priče, udeležence ali prikrivalce. Zgolj posplošene navedbe, ki jih v obrazložitev svojega sklepa navaja sodišče prve stopnje, so tolikanj meglene, da preizkusa danosti pripornega razloga koluzijske nevarnosti pri obdolžencih zoper katere je bil pripor podaljšan, sploh ne omogočajo. Zato je bilo potrebno izpodbijani sklep po 3. odstavku 397. člena ZKP razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V nadaljnjem postopku bo nujno za vsakega od obdolžencev pretehtati ali so pri njem res podane okoliščine, ki jih ima v mislih določba 2. točke 2. odstavka 191. člena ZKP in nato odločiti, seveda pa bo moral sklep vsebovati tudi popolnoma razločne razloge, iz katerih bo moč presoditi na podlagi česa je bila odločitev sprejeta.

Kar pa zadeva trditve zagovornika obdolženega D, pa je potrebno povedati še naslednje. V dosedanji praksi Evropske komisije za človekove pravice in Evropskega sodišča za človekove pravice je dejansko prisotna restriktivna razlaga določila 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, je pa zaslediti tudi nekatera odstopanja. Eno od teh se nanaša tudi na priporni razlog koluzijske nevarnosti. Zaradi odločilnega vpliva anglosaksonskega kazenskega procesnega prava, ki je v letih nastanka Konvencije kot edini upravičeni razlog za odreditev pripora sprejemal zagotovitev prisotnosti obdolženca v postopku, v Konvenciji ni izrečno navedena koluzijska nevarnost kot priporni razlog. Vendar pa vsa prava kontinentalne Evrope tak priporni razlog poznajo, sprejet je tudi v tistih državah, kjer dominira akuzatorni postopek. Komisija in Sodišče sta očitno iz takih razlogov koluzijsko nevarnost sprejela kot podlago, ki utemeljuje odreditev oziroma podaljšanje pripora. V dosegljivi literaturi, ki je zelo obsežna, ni najti niti enega primera, v katerem bi Komisija ali Sodišče pokazala kakršnekoli dvome v zvezi s pripornim razlogom koluzijske nevarnosti. Zato je ugotoviti, da je opravičena bojazen, da bi obdolženec v primeru odprave pripora uničil dokaze ali vplival na priče sprejeta kot povsem običajen priporni razlog. Primeroma je navesti odločbo Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 26.6.1991 v zadevi Letellier objavljeno v Human Rights Law Journal, 8-9/1991, stran 304. V tej odločbi je Sodišče postavilo tudi pomemben standard, ki omejuje trajanje pripora, ki je odrejen na tej podlagi. Namreč, ko so priče zaslišane ali ako je pripor trajal toliko časa, da bi sodišče ta procesna dejanja moglo in moralo opraviti, ni moč podaljševati pripora na podlagi tega pripornega razloga. Iz povedanega izhaja, za potrebe tega postopka je takšna obrazložitev zadostna, da ne drži, da bi bil priporni razlog koluzijske nevarnosti sam po sebi v nasprotju z določili 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. O tem, ali je priporni razlog po 2. točki 2. odstavka 191. člena ZKP v skladu s 1. odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije, je pristojno odločati Ustavno sodišče RS. Vendar pa je glede na očitke v pritožbi potrebno povedati, da Ustavno sodišče odločbe, iz katere bi bilo razvidno, da je temu res tako, ni sprejelo. Iz dikcije 1. odstavka 20. člena Ustave Republike Slovenije, je med ostalim razbrati, da je pripor mogoče odrediti tudi takrat, ko je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka, in smoter pripornega razloge koluzijske nevarnosti je v ravno v tem, kar pa bi govorilo proti pravilnosti naziranja, ki ga izpostavlja zagovornik obdolženega D.

V skladu s povedanim je bilo potrebno odločiti kot v izreku.

Sklicevanje na določila Zakona o kazenskem postopku in Kazenski zakon SFRJ, ki sta v naš pravni red sprejeta predpista iz zakonodaje nekdanje zvezne države, ima podlago v 1. odstavku 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in 1. odstavku 1. člena Ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009