<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sodba Kp 276/94

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:1994:KP.276.94
Evidenčna številka:VSK00298
Datum odločbe:06.07.1994
Področje:kazensko materialno pravo
Institut:odvzem premoženjske koristi - tuj denar

Jedro

Ako je obdolženec s storitvijo kaznivega dejanja pridobil premoženjsko korist v tujem denarju, odvzema te koristi po 1. odstavku 84. člena in 1. odstavku 85. člena KZJ ni dovoljeno vezati na tujo valuto, ker to prepoveduje 71. člen Zakona o Banki Slovenije (UL RS 1/91-I). Ni pa nobene ovire, da se obdolžencu obveznost določi tako, da se mu naloži v plačilo tolarska protivrednost tuje valute po sedanjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila.

 

Izrek

Pritožbi javnega tožilca se ugodi in izpodbijana sodba v obsodilnem delu spremeni ter obtoženemu A po 1. odstavku 84. in 1. odstavku 85. člena KZJ odvzame protipravna premoženjska korist, tako da se mu naloži v plačilo 10.000,00 SIT in 1.900 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila.

Pritožba obtoženčeve zagovornice se kot neutemeljena zavrne in nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Po 1. odstavku 98. člena ZKP je obtoženec dolžan plačati stroške nastale pred pritožbenim sodiščem odmerjene v obliki povprečnine v znesku 10.000,00 SIT.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pod točko A sodbe obtoženega spoznalo za krivega kaznivega dejanja prikrivanja po 1. odstavku 176. člena KZS.

Na podlagi 52. člena KZJ je obtožencu izreklo pogojno obsodbo v kateri mu je po 1. odstavku 176. člena KZS določilo kazen pet mesecev zapora, izvršitev pa odložilo za preizkusno dobo treh let. Po 1. odstavku 50. člena KZJ je obtožencu v določeno kazen vštelo čas prebit v priporu od 26.11.1993 od 22.00 ure do 29.3.1994 do 11.40 ure. V skladu z 69. členom KZJ je sodišče vzelo tri vozniška dovoljenja. Po 70. členu KZJ je obtožencu izreklo tudi varnostni ukrep izgona tujca iz države Republike Slovenije za dobo dveh let.

Sklicujoč se na 1. odstavek 98. člena ZKP je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, očitno tiste iz 1. do 5. točke 2. odstavka 95. člena ZKP, v znesku 31.070,00 SIT ter na 7.000,00 SIT odmerjeno povprečnino. Pod točko B pa je po 3. točki 350. člena ZKP obtoženega oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje ponarejanja listin po 3. v zvezi s 1. odstavkom 186. člena KZS. Po 1. odstavku 99. člena ZKP je odločilo, da bremenijo stroški iz 1. do 5. točke 2. odstavka 95. člena ZKP nastali v oprostilnem delu sodbe, potrebni izdatki in na ta del nanašajoči se potrebni izdatki obtoženca, potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice, proračun.

Zoper obsodilni del sodbe se pritožujeta javni tožilec in obtoženčeva zagovornica.

Javni tožilec sodbo izpodbija zaradi odločbe o odvzemu premoženjske koristi, tedaj pritožbenega razloga po 4. točki 363. člena v zvezi z 2. odstavkom 367. člena ZKP. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo spremeni ter obtožencu na podlagi 84. člena KZJ odvzame premoženjsko korist pridobljeno s kaznivim dejanjem.

Zagovornica obtoženega A sodbo pobija zaradi izrečenega varnostnega ukrepa izgona tujca iz države, torej pritožbenega razloga po 4. točki 363. člena v zvezi z 2. odstavkom 367. člena ZKP. Zavzema se, da prizivno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu varovancu varnostnega ukrepa izgona tujca iz države ne izreče.

Pritožba javnega tožilca je utemeljena, v pritožbi obtoženčeve zagovornice pa utemeljenosti ni najti.

Pritrditi je treba javnemu tožilcu, ko izpostavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo napak, ko obtoženemu A ni odvzelo premoženjske koristi, ki jo je pridobil s storitvijo kaznivega dejanja prikrivanja po 1. odstavku 176. člena KZS. V 1. odstavku 84. člena KZJ je v skladu z zahtevo elementarne pravičnosti določeno, da nihče ne more obdržati premoženjske koristi pridobljene s kaznivim dejanjem. Iz dejstvenih ugotovitev, ki zadevajo obsodilni del sodbe, je razvidno, da je obtoženec za ponarejena vozniška dovoljenja dobil skupaj 1.900 DEM in 10.000,00 SIT, obtožencu pa je potrebno tako pridobljeno premoženjsko korist odvzeti. Sodišče druge stopnje je odločilo, da je obtoženec po 1. odstavku 84. in 1. odstavku 85. člena KZJ dolžan plačati navedeni tolarski znesek ter tolarsko protivrednost za 1.900 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Obtožencu so, izvzemši 10.000,00 SIT, ponarejene listine bile plačane v navedeni tuji valuti. V kolikor bi sodišče pri odvzemu premoženjske koristi upoštevalo tečaj nemške marke v času storitve dejanj, bi se obtoženec na ta način okoristil za razliko med takratnim in tečajem v času plačila obveznosti nastale na podlagi izrečenega odvzema protipravne premoženjske koristi. Odvzema premoženjske koristi ni moč vezati na tujo valuto, ker to prepoveduje 71. člen Zakona o Banki Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I), ni pa nobene ovire, da se obtožencu na ta del nanašajoča obveznost določi v domačem denarju po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Od tod je bilo potrebno pritožbi javnega tožilca ugoditi in po 1. odstavku 387. člena ZKP pobijano sodbo pod točko A spremeniti kot je razvidno iz izreka.

Zmotno je naziranje obtoženčeve zagovornice, ko izpostavlja, da odločitev prvostopenjskega sodišča izreči obtoženemu A tudi varnostni ukrep izgona tujca iz države, ni na mestu. Strinjati se je treba s pritožnico, da so posledice, ki jih nosi s seboj izrek takega ukrepa, za obtoženca praviloma zelo boleče, saj pomenijo njegovo izločitev iz okolja v katerem, četudi zgolj začasno, živi in terjajo napor, da se taka bivanjska stiska skozi mučno prilagajanje nekemu novemu okolju, ki je polno negotovosti, znova umesti v lagodne tirnice vsakdana.

Vendar pa je na drugi strani res tudi to, da mora tujec upoštevati pravni red države v kateri se nahaja. Obtoženi A pa je proti plačilu v času od septembra l992 do začetka leta l993 razpečal štiri vozniška dovoljenja, za katera je vedel, da so ponarejena. Ne gre za to, da bi se obtoženec le enkrat spozabil in storil kaznivo dejanje iz nepremišljenosti, saj je na podlagi štirih izvršitvenih dejanj mogoče storiti sklep, da je, očitno opogumljen s prvimi "uspehi", v taki dejavnosti našel lahek vir ne ravno zanemarljivega dodatnega zaslužka. Kaznivo dejanje za katerega je bil obtoženec spoznan za krivega pomeni grob napad na pravno ureditev v naši državi, kajti verodostojnost javnih listin je vrednota, ki jo je potrebno dosledno varovati. Upoštevaje povedano se po presoji sodišča druge stopnje izrečeni varnostni ukrep izgona tujca iz države Republike Slovenije po 70. členu KZJ izkaže kot upravičen, v prvostopenjski sodbi določena dolžina njegovega trajanja pa primerna stopnji nezaželjenosti obtoženčevega zadrževanja v naši državi. Glede na taka dognanja je bilo seveda potrebno pritožbo obtoženčeve zagovornice kot neutemeljeno zavrniti in po 384. členu ZKP v nespremenjenem a pobijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Pristaviti je še, da je prvostopenjsko sodišče odvzelo pet ponarejenih vozniških dovoljenj, očitno tudi tistega, ki je bilo zaseženo B-ju, ki pa ni zajeto v obsodilnem delu sodbe. Vendar pa s tem kazenskega zakona ni kršilo, saj je ravnalo v skladu z 2. odstavkom 69. člena KZJ v zvezi s 1. odstavkom 500. člena ZKP, dasi se resnici na ljubo na te določbe izrečno ni sklicevalo.

Glede na povedano je bilo potrebno odločiti kot v izreku. Javni tožilec je s pritožbo uspel, obtoženčeva zagovornica pa ne, zato je obtoženi A po 1. odstavku 98. člena v zvezi s 101. členom ZKP dolžan plačati stroške nastale pred pritožbenim sodiščem odmerjene v obliki povprečnine v znesku 10.000,00 SIT. Pri določanju tega pavšalnega zneska je sodišče upoštevalo relativno enostavnost zadeve in obtoženčeve skromne premoženjske razmere.

Sklicevanje na kazenski zakon SFRJ in Zakon o kazenskem postopku, ki sta v naš pravni red sprejeta predpisa iz zakonodaje nekdanje zvezne države, ima podlago v 1. odstavku 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ter 1. odstavku 1. člena Ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I).

 


Zveza:

KZJ člen 84, 84/1, 85, 85/1, 84, 84/1, 85, 85/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00NTgzMQ==