VSK sklep Kp 279/94

Jedro

Kazenska ovadba, ki jo je na podlagi 2. odstavka 53. člena ZKP šteti za zasebno tožbo, mora vsebovati vse sestavine, naštete v 1. odstavku 435. člena ZKP.

 

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolženega A se ugodi in izpodbijana sodba tudi po uradni dolžnosti pod točko I razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obdolženega A pod točko I sodbe spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 64. člena KZS. Po 52. členu KZJ je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi 1. odstavka 64. člena KZS določilo kazen dva meseca in petnajst dni zapora, izvršitev pa odložilo za preizkusno dobo enega leta. Sklicujoč se na 1. odstavek 98. člena ZKP je odločilo še, da je obdolženec dolžan povrniti zasebnemu tožilcu stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, sodišču pa plačati povprečnino v znesku 10.000,00 SIT. Pod točko II pa je zoper obdolženca po 2. točki 349. člena ZKP zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 2. v zvezi s 1. odstavkom 64. člena ZKP. V skladu s 1. odstavkom 99. člena ZKP je sprejelo sklep, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5 točke 2. odstavka 95. člena ZKP, nastali v zavrnilnem delu sodbe, bremenijo proračun.

Zoper sodbo se v obsodilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje obdolženčev zagovornik. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in pobijano sodbo spremeni ter obdolženega A obtožbe oprosti.

Pritožba je utemeljena, sodbo pa je bilo potrebno razveljaviti tudi po uradni dolžnosti.

Preizkus napadene sodbe, ki ga je sodišče na podlagi 1. točke 1. odstavka 376. členu ZKP opravilo po uradni dolžnosti, je pokazal, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 364. člena ZKP. Sodba namreč ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, kajti iz njene vsebine sploh ni mogoče videti na podlagi katerega obtožnega akta je bil obdolženec spoznan za krivega.

Drži, da je oškodovanec na glavni obravnavi podal izjavo, da naj se kazenska ovadba, ki jo je podal zoper obdolženca, v primeru, da bi bila za kaznivo dejanje po 2. v zvezi s 1. odstavkom 64. člena KZS obtožba zavrnjena, šteje za zasebno tožbo. V 2. odstavku 53. člena ZKP je resda določeno, da je kazensko ovadbo, ki jo je podal oškodovanec, v kolikor se med postopkom ugotovi, da gre za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja na zasebno tožbo, šteti ovadbo za pravočasno zasebno tožbo, ako je bila podana v roku, ki je v 52. členu istega zakona predpisan za zasebno tožbo. Oškodovanec je telefonično pri Policijski postaji naznanil storitev kaznivega dejanja, vendar pa ne takrat ne pozneje ni bil sestavljen zapisnik o sprejemu kazenske ovadbe. Seveda za varovanje oškodovančevih pravic zadošča zgolj dejstvo, da je dejanje prijavil. Vendar pa mora tudi taka kazenska ovadba, če naj bi jo šteli za zasebno tožbo, vsebovati vse tiste sestavine naštete v 1. odstavku 435. člena ZKP. Jasno je namreč, da mora biti očitek v obtožnem aktu oblikovan tako, da obdolženec ve česa je obdolžen in se o tem izjavi, saj bi mu bila v nasprotnem obramba onemogočena. V sodbi pa ni razlogov iz katerih bi bilo moč razbrati od kod je sodišče sploh povzelo tak izrek kot je, kajti razen opisno, pa še to sila lapidarno, je vsebina ovadbe povzeta v dopisu Policijske postaje (l.št. 33). Upoštevaje navedena dognanja se izkaže, da napadene sodbe sploh ni mogoče preizkusiti in jo je bilo zato v obsodilnem delu potrebno razveljaviti po uradni dolžnosti.

Ko pritožbeno sodišče sodbo razveljavi zaradi ugotovitve, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo katero od bistvenih določb kazenskega postopka, praviloma ne navaja napotkov nanašajočih se na ugotovljeno dejansko stanje. V obravnavanem primeru pa je potrebno vendarle nakazati, da bo moralo sodišče prve stopnje, v kolikor bo zasebni tožilec odpravil preje navedene hibe procesne narave, opraviti ogled kraja in na ta način preizkusiti resničnost nasprotujičih si navedb obdolženega A in oškodovanca. Obdolženčeva zatrjevanja, da s stopnic, kjer naj bi se po lastnih trditvah nahajal oškodovanec, s kuhinjskega okna stanovanja ni mogoče videti, je potrdila tudi obdolženčeva žena, oškodovančevo opisovanje dogajanja pa priča B. Pritrditi je pritožniku, da sta oškodovanec in B, za razliko od prvotne verzije, potek dogajanja na glavni obravnavi nekoliko drugače opisala. Tako B ni več govorila o tem, da je obdolženec oškodovancu grozil s pištolo, pač pa, da je na oknu videla nekega moškega, obe priči nista več omenjali, da bi obdolženec grozil, da ju bo ubil. Iz potrdila o odvzemu predmetov je videti, da obdolžencu zasežena pištola ni imela dušilca zvoka, oškodovanec pa je navajal, da je obdolženec proti njemu nameril s pištolo, ki je imela na sebi tudi tak dodatek. Seveda je indikativno, da sta tako oškodovanec kakor tudi B govorila o pištoli, ki naj bi jo obdolženec grozeče držal v rokah, vendar pa tudi ta okoliščina ni odločilnega pomena pri presoji komu verjeti, saj je B že od prej vedela, da ima oče iz zračne v malokalibrsko predelano pištolo. Glede na to, da gre za več let trajajoče in nepomirljive družinske spore, je vendarle tudi po oceni sodišča druge stopnje, dvome o tem kdo govori resnico in kdo ne, odpraviti z ogledom na kraju samem. V kolikor se bo izkazalo, da je s stopnic, kjer naj bi se nahajal oškodovani mogoče videti kaj se dogaja na kuhinjskem oknu obdolženčevega stanovanja, bo to seveda pomenilo, da obdolženec in njegova žena nista povedala po pravici, v nasprotnem primeru pa bi bilo potrebno pokloniti vero njima. Koristno bi bilo zaslišati tudi policista, ki je pištolo zasegel o tem, ali jo je obdolženec imel pri sebi ali jo je od nekod iz stanovanja na zahtevo policista prinesel in mu jo izročil. V skladu s povedanim je bilo potrebno pritožbi obdolženčevega zagovornika ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje pod točko I tudi po uradni dolžnosti po 1. odstavku 385. člena ZKP razveljaviti ter zadevo vrniti v novo sojenje. V nadaljnjem postopku bo potrebno oškodovanca pozvati naj zasebno tožbo oblikuje v skladu z zahtevami 1. odstavka 435. člena ZKP, nato pa razsvetliti tudi nakazana dejanska vprašanja.

Sklicevanje na določila kazenskega zakona SFRJ in Zakona o kazenskem postopku, ki sta v naš pravni red sprejeta predpisa iz zakonodaje nekdanje zvezne države, ima podlago v 1. odstavku 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in 1. odstavka 1. člena Ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009