VSK sodba Kp 255/94

Jedro

Na potrdilo tujih policijskih oblasti o odvzemu predmetov, ki ni prevedeno v slovenski jezik in se v spisu nahaja v neoverjeni fotokopiji, obdolženec pa verodostojnost te listine prereka, brez poprejšnjega preverjanja njene pristnosti in prevoda v jezik, ki je pri sodišču v uradni rabi, sodbe ni mogoče opreti.

 

Izrek

Pritožbi obdolženčevega zagovornika se deloma ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se: - obtoženemu A z uporabo 2. točke 42. člena in 1. točke 1. odstavka 43. člena KZJ kazen zniža na 2 (dve) leti zapora, - stroški kazenskega postopka iz 1. točke 2. odstavka 95. člena ZKP v znesku 20.680,00 SIT bremenijo sredstva sodišča prve stopnje.

V ostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenem a pobijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obtoženega A spoznalo za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 3. odstavku 166. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena KZS. Na podlagi 3. odstavka 166. člena KZS je obtožencu izreklo kazen treh let zapora in mu po 1. odstavku 50. člena KZJ vanjo vštelo čas prebit v priporu od 19.12.1993 od 19.00 ure dalje. Obtožencu je po 1. odstavku 70. člena KZJ izreklo tudi varnostni ukrep izgona tujca iz države za dobo desetih let. Sklicujoč se na 1. odstavek 98. člena ZKP je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka v znesku 20.680,00 SIT in na 10.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje obtoženčev zagovornik. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter obtoženega A oprosti obtožbe, podrejeno pa da napadeno odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zavzel se je tudi, da bi ju z njegovim varovancem prizivno sodišče obvestilo o svoji seji, ki sta se je nato udeležila.

Pritožba je deloma utemeljena.

Zagovornik obtoženega A nima prav, ko zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 364. člena ZKP. Pomotno je naziranje pritožnika, da sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, kajti obrazloženo je, kako se je sodišče dokopalo do sklepov, ki jih je sprejelo. Kar pa zadeva v pritožbi citirano besedilo drugega odstavka na peti strani sodbe pa je ugotoviti, da ga pritožnik ni korektno povzel.

Sodišče je namreč navedlo, da je res, da je mogoče na podlagi preje povedanega z vso potrebno gotovostjo sklepati, da je storilec dejanja ravno obtoženec in ne kot to navaja pritožnik, da je v razlogih zapisano, da na podlagi izvedenih dokazov ni moč sklepati, da je storilec dejanja ravno obtoženi. Drži, da je sodišče prve stopnje ravnalo napak, ko se je sklicevalo tudi na vsebino poročila italijanskih policijskih oblasti na l.št. 94-109 spisa. Obtoženčev zagovornik sicer pomotno navaja, da te listine niso prevedene v slovenski jezik, saj je vsebina poročila v italijanščini (l. št. 99-109) prevedena v slovenski jezik na l. št. 94-98. Vendar pa omenjeno policijsko poročilo nima nobene dokazne vrednosti, saj bi bilo potrebno vsa dejstva, ki so v njem nakazana in zadevajo obtoženega A, da bi se bilo moč nanje sklicevati v tem postopku, ugotoviti z izvedbo dokazov v tem postopku. To pa, kar zadeva tam opisano obtoženčevo domnevno nedovoljeno dejavnost, ni bilo storjeno.

Tudi dejstvo, da zoper tega obtoženca zaradi istovrstnega kaznivega dejanja teče kazenski postopek pred sodiščem v X, samo na sebi še nikakor ne pomeni, da je moč sprejeti sklep, da je onkraj meje očitano mu dejanje tudi dokazano. Pritožnik ima prav, ko opozarja, da vsebine potrdila o zasegu predmetov (l. št. 112 spisa) prvostopenjsko sodišče, glede na to, da gre za listino hrvaških policijskih oblasti, ki pa ni prevedena v slovenski jezik in tudi ni v originalu, pač pa v fotokopiji, ne bi smelo uporabiti v dokazne namene. Ravno tako ni moč sklepati, da naj bi obtoženec vozilo odprl z nekim univerzalnim ključem, ki naj bi bil pri njem zasežen, saj si tega ključa sodišče ni ogledalo in se tudi ne ve natančno, kakšen je. Vendar to dejstvo ni odločilnega pomena, kajti v izreku je navedeno le, da je obtoženec vozilo na nedovoljen način vzel, ne pa tudi, kako je to storil.

Povedati pa je treba, da nakazane hibe v dokaznem postopku še nikakor ne pomenijo, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 364. člena ZKP. Odločilna dejstva je namreč na podlagi ostalih dokazov tolikanj zanesljivo ugotovilo, da bi tudi brez sklicevanja na omenjene listinske dokaze in njih vsebino sprejelo enako sodbo. Napačno pa meni pritožnik, ko izpostavlja, da bi bilo potrebno te listine iz spisov izločiti. Ne gre namreč za zapisnike, ki jih ima v mislih 83. člen ZKP in so zato v tem delu zatrjevanja obtoženčevega zagovornika neutemeljena. Ne drži tudi, da bi sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 364. člena ZKP, s tem, da je obtoženčev zagovor dan v preiskavi, na glavni obravnavi se ni hotel zagovarjati, prebralo. Po 2. odstavku 317. člena ZKP se v primeru, da se obtoženec na glavni obravnavi noče zagovarjati, prebere njegova prejšnja izpovedba ali njen del. Kar zadeva pritožnikove očitke, ki naj bi se nanašali na bistveno kršitev določb kazenskega postopka, katero pobliže ne pove, ko se sprašuje zakaj obtoženec ni bil procesuiran v Republiki Hrvaški, čemu sodišče ni odločilo o odpravi pripora zoper obtoženca proti sprejemu varščine v znesku 5.000.000 ITL in zakaj je sodišče zadrževalo pisma, ki jih je obtoženemu A pisala izvenzakonska družica, pa je povedati, da so take narave, da na zakonitost sodbe vplivati ne morejo.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Povedati je treba, da je podana zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja takrat, ko katero od odločilnih dejstev ni dognano, ne pa tudi v tistem primeru, ko se sklepi nanašajo na dejstva, ki so v zadevi obrobnega pomena. Na podlagi izpovedbe oškodovanca B je sodišče ugotovilo, da je bilo temu dne 19.12.1993 med 16.00 in 18.30 uro izpred hotela ukradeno vozilo Fiat Tempra, vredno 1.050.000,00 SIT. Dasi je v spisu zaslediti različne podatke o tem kdaj je bil obtoženec za volanom tega vozila prijet (19.00 oz. 20.15) pa je ugotoviti, da gre za tako kratek časovni razmak med storitvijo dejanja in prijetjem, da je moč zanesljivo sklepati, da je kaznivo dejanje storil ravno obtoženi A. Obtoženčev zagovor češ da mu je to vozilo posodil neki bežni znanec, je iskustveno gledano popolnoma neživljenjski. Nelogično je namreč, da bi ta znanec, seveda, če bi bilo res, kar trdi obtoženi, osebni avtomobil za 100.000 ITL posodil nekomu, ki ga niti dobro ne pozna, pred tem pa tvegal s storitvijo tatvine in s prevozom avtomobila čez državno mejo. Od tod je ugotoviti, da je vpletanje tega znanca v zadevo zgolj sad obtoženčeve želje, da bi zameglil dejansko dogajanje in se na ta način izognil odgovornosti za storjeno kaznivo dejanje. Akoravno je res, kar pravi obtoženčev zagovornik, da obtoženega A ni videl nihče, da bi vozilo ukradel, je zato v luči povedanega ugotoviti, da je ta očitek obtožencu s potrebno gotovostjo dokazan. Glede na to, da je obtoženec vozilo v tako kratkem času odpeljal v drugo državo, pa je na mestu tudi sklep, da si ga je prilastil in ne morebiti zgolj nameraval uporabiti ga za vožnjo. Povedati je še, da se ugotovitev v pobijani sodbi, da naj bi obtoženec ukradeno vozilo nameraval prodati v Bolgariji, ne nanaša na odločilno dejstvo, kar pa posledično pokaže, da zaradi tega prvostopenjske sodbe ni potrebno razveljavljati. Vrednost vozila je tudi prepričljivo obrazložena, tako da se upoštevaje povedano izkaže, da je dejansko stanje v napadeni sodbi pravilno in popolno ugotovljeno in da so nasprotna zatrjevanja obtoženčevega zagovornika neutemeljena.

Strinjati pa se je treba s pritožnikom v tistem delu, ko izpostavlja, da je sodišče prve stopnje njegovemu varovancu izreklo preostro kazen zapora. Pogojne obsodbe, za kar se zavzema pritožnik, seveda ni mogoče izreči, kajti po 3. odstavku 53. KZJ je taka kazenska sankcija izključena za kazniva dejanja, in ravno med taka spada obravnavano, za katera se niti z omilitvijo ne da izreči kazen manjša od enega leta zapora. Obtožencu ni moč šteti kot obteževalno okoliščino, da si je, kot pravi prvostopenjsko sodišče, za realizacijo svojih nečednih poslov, izbral ravno našo državo. Ta okoliščina, dasi je obžalovanja vredno, da je kaznivo dejanje storil ravno pri nas, sama na sebi ni obteževalna. Po presoji sodišča druge stopnje tudi druga okoliščina, ki jo sodišče šteje obtožencu v slabo, ni podana. Na drugi strani pa je vendarle potrebno upoštevati, da obtoženec v Republiki Sloveniji še ni bil obsojen, gre za družinskega človeka, ki kljub veliki odsotnosti od doma vendarle skrbi za majhnega otroka. Res je sicer, da obtoženec nima posebnih zaslug pri tem, da je bilo oškodovancu vozilo že naslednji dan vrnjeno, vendar pa mora priti ta okoliščina v določeni meri do izraza pri izreku kazni. Upoštevaje povedano se je pritožbeno sodišče dokopalo do spoznanja, da je moč pri obtožencu tudi z milejšo kaznijo od zagrožene doseči namen kaznovanja in mu je zato z uporabo določil po 2. točki 42. člena in 1. točki 1. odstavka 43. člena KZJ kazen znižalo na dve leti zapora. Presodilo je tudi, da taka kazen zadošča tudi generalno preventivnemu namenu kaznovanja.

Sodišče druge stopnje je v skladu s 379. členom ZKP preizkusilo tudi utemeljenost obtožencu izrečenega varnostnega ukrepa izgona tujca iz države po 70. členu KZJ za dobo desetih let. Pri tem se je dokopalo do spoznanja, da je obtoženčevo ravnanje tolikanj zavržno, da je nezaželeno, da bi se zadrževal v naši državi. Stopnja te nezaželenosti pa se v dolžini izrečenega varnostnega ukrepa zrcali ravno v pravšnji luči.

Pritožnik, ki zgolj posplošeno pobija tudi odločbo o stroških kazenskega postopka, ima prav, kolikor se ti nanašajo na nagrado izplačano tolmaču za prevajanje iz slovenskega v italijanski jezik.

Res je obtoženec, ki je spoznan za krivega po 1. odstavku 98. člena ZKP dolžan plačati stroške kazenskega postopka, med temi tudi one iz 1. točke 2. odstavka 95. člena ZKP nanašajoče se na nagrado, ki je izplačana tolmaču. Vendar pa je na drugi strani ugotoviti, da je v alinei f v 3. odstavku 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah določeno, da mora obtoženec dobiti brezplačno pomoč tolmača, če ne razume ali ne govori jezika v katerem teče obravnava. Podobno določbo ima v alinei e v 3. odstavku 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Po 8. členu ustave Republike Slovenije pa morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo. Ratificirane in objavljene mednarodnega pogodbe se uporabljajo neposredno. Zato je bilo potrebno pri odločanju o stroških za tolmača, kljub drugačni ureditvi v Zakonu o kazenskem postopku, uporabiti določbe omenjenih pakta in konvencije ter v skladu s tem odločiti, da bremenijo stroški za tolmača v znesku 20.680,00 SIT, sredstva sodišča prve stopnje.

Na podlagi povedanega je bilo potrebno pritožbi obtoženčevega zagovornika deloma ugoditi in po 1. odstavku 387. člena ZKP sodbo spremeniti kot je razvidno iz izreka, v ostalem pa pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in v nespremenjenem a pobijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Obtoženčev zagovornik je s pritožbo deloma uspel, zato izrek o stroških nastalih pred prizivnim sodiščem kot nepotreben odpadel.

Sklicevanje na kazenski zakon SFRJ in Zakon o kazenskem postopku, ki sta v naš pravni red sprejeta predpisa iz zakonodaje nekdanje zvezne države, ima podlago v 1. odstavku 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ter 1. odstavku 1. člena Ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009