VSK sodba Cpg 176/94

Jedro

1. Pogodba o razsodišču ni neveljavna samo zato, ker v njej ni določen način imenovanja razsodnikov in postopek, po katerem bi morali razsodniki postopati.

2. Razveljavitev razsodbe razsodišča se ne more zahtevati zato, ker naj bi bil glede razsodnika podan razlog za izločitev po 6. točki 71. člena ZPP, če stranka med samim postopkom pred razsodiščem ni zahtevala njegove izločitve pred pristojnim sodiščem.

3. Razsodba ni v nasprotju z ustavo ali temelji družbene ureditve samo zato, ker je v njej napačno uporabljeno materialno pravo.

 

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, naj se razsodba arbitražne komisije izreče za neveljavno, glede pravdnih stroškov pa je odločilo, da jih je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti v znesku 338.720,00 SIT v roku 8 dni, pod izvršbo.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka po svoji pooblaščenki zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in razsodbo arbitražne komisije izreče za neveljavno. V pritožbi navaja, da je pogodba o arbitraži neveljavna, saj ni v skladu z določilom 2. odstavka 38. člena Zakona o samoupravnih sodiščih. Ni namreč določen način imenovanja arbitrov in način izvolitve predsednika arbitraže, prav tako ne postopek, po katerem posluje arbitraža in eventualna redna pravna sredstva zoper odločitev prve stopnje. Z razsodbo arbitraže so bili kršeni tudi prisilni predpisi oziroma pravila javnega reda, saj je arbitraža priznala tožeči stranki porast cen nad 10%, poleg tega pa še obresti po veljavni obrestni meri. Sicer pa pri delu arbitraže ne bi smela sodelovati A, ker je bil podan razlog za izločitev po 6. točki 71. člena ZPP, za kar pa je tožeča stranka šele kasneje zvedela.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje povsem pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zahtevek tožeče stranke na razveljavitev arbitražne odločbe zavrnilo, pri tem pa ni zagrešilo nobene take kršitve v postopku, ki bi jo bilo potrebno upoštevati po uradni dolžnosti. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, ni mogoče očitati arbitražni pogodbi, sklenjeni med pravdnima strankama, da je neveljavna, ker naj bi bila sklenjena v nasprotju z določilom 2. odstavka 38. člena Zakona o samoupravnih sodiščih. To določilo res govori o tem, da je potrebno pri postavitvi arbitraže določiti način imenovanja arbitrov in način izvolitve predsednika arbitraže, postopek, po katerem posluje arbitraža in morebitna pravna sredstva zoper odločitve. To določilo pa je po mnenju pritožbenega sodišča potrebno razlagati v povezavi z določili 31. poglavja ZPP. Po 2. odstavku 472. člena ZPP namreč v primeru, če v pogodbi strank ni določeno število razsodnikov, imenuje vsaka stranka enega razsodnika, ta dva pa izvolita predsednika. Po 458. členu ZPP pa v primeru, če se stranke niso drugače sporazumele, določijo razsodniki postopek pred razsodiščem. Vse to pa je bilo v konkretnem postopku pred arbitražno komisijo tudi storjeno. Kar se tiče vprašanja dovoljenosti sodelovanja A kot arbitra, ker naj bi morala biti izločena po 6. točki 71. člena ZPP, pritožbeno sodišče pripominja, da bi bilo za neveljavnost arbitražne odločbe potrebno, da bi bila podana taka kršitev, ki bi jo bilo mogoče opredeliti kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 2. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, to je, če bi pri izdaji sodbe sodeloval sodnik, ki bi moral biti po zakonu izločen oziroma ki je bil s sklepom sodišča izločen. Za tak primer pa v predmetnem postopku ni šlo in tožeča stranka izločitve A ni zahtevala v skladu z določilom 3. odstavka 477. člena pred pristojnim sodiščem. Po mnenju pritožbenega sodišča tudi ni mogoče očitati arbitražni odločbi, ki se izpodbija, da je v nasprotju z ustavo oz.

temelji družbene ureditve. Pri tem pa pritožbeno sodišče le pripominja, da sodišče prve stopnje po tožbi za razveljavitev arbitražne odločbe ne presoja le te tako, kot presoja odločbo sodišča prve stopnje, tako da morebitna zmotna uporaba materialnega prava ne more biti razlog za razveljavitev arbitražne odločbe. Razlog za razveljavitev bi bila lahko le taka odločitev, ki je res v nasprotju z ustavo in s temelji družbene ureditve, za kar pa v konkretnem primeru, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, prav gotovo ne gre. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sklep I Cp 1057/2001
• VSL sodba II Cp 758/94
• VSL sklep I Cpg 1327/99