VSK sklep Kp 241/94

Jedro

Ko sodišče odloča o priporu, mora pretehtati tudi utemeljenost suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, in oceniti, kolikšna je verjetnost izreka obsodilne sodbe. V kolikor so izgledi za tak izid postopka minimalni, je to spoznanje pri odločanju o priporu potrebno ustrezno upoštevati.

 

Izrek

Pritožbama obtoženih A in B se ugodi, glede obtoženega C pa se tudi po uradni dolžnosti izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zoper obtožene A, B in C iz pripornega razloga po 3. točki 2. odstavka 191. člena ZKP podaljšalo pripor.

Zoper sklep se pritožujeta obtoženi A in B.

Obtoženi A navaja, da očitanega mu kaznivega dejanja ni storil in zato tudi ne razume, zakaj je potrebno pripor zoper njega podaljševati. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in pripor zoper njega odpravi.

Obtoženi B poudarja, da pri njem ponovitvena nevarnost ni podana. V tem postopku so bile kršene njegove temeljne pravice, organi odkrivanja pa so zagrešili številna kazniva dejanja. Izpostavlja tudi, kar sicer ni v neposredni zvezi z zadevo, da je bil doslej deležen neustreznega psihiatričnega zdravljenja z različnimi medikamenti, tako da se je njegovo zdravstveno stanje še poslabšalo.

Gre mu le za to, da bi resnica prišla na dan in da bi prišlo do pravične odločitve. Očitno se tudi ta pritožnik nadeja ugodni odločitvi in odpravi pripora.

Pritožbi sta utemeljeni, glede obtoženega C pa je bilo potrebno sklep razveljaviti tudi po uradni dolžnosti.

Pritrditi je obema pritožnikoma, ko sicer na nekoliko laičen način opozarjata, da v pobijanem sklepu niso navedeni razlogi, na podlagi katerih bi bilo moč preizkusiti danost zatrjevanega pripornega razloga. Tudi po presoji sodišča druge stopnje zgolj navedbe, da zoper obtoženca tečejo številni kazenski postopki zaradi premoženjskih kaznivih dejanj in da so bili že vsi obsojeni zaradi deliktov z elementi koristoljubnosti, ne da bi bile te okoliščine kakorkoli konkretizirane, ne omogočajo preizkusa v nakazani smeri.

Podana je torej bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 364. člena ZKP, ki v skladu s 3. odstavkom 397. člena ZKP narekuje razveljavitev napadenega sklepa kolikor se nanaša na obtožena A in B. Enako pa je bilo potrebno storiti po uradni dolžnosti izhajajoč iz določbe 380. člena ZKP, upoštevajoč načelo beneficium cohaesionis, tudi glede obtoženega C. V nadaljnjem postopku bo moralo sodišče svojo odločitev obrazložiti tako, da jo bo mogoče preizkusiti. Pristaviti pa je treba, da je tako za odreditev kot tudi podaljšanje pripora pomembno, da je podan utemeljen sum, da so obtoženci storili očitano jim kaznivo dejanje. Seveda pa je pri odločanju o priporu potrebno pretehtati, čeravno neposredno na samo danost pripornih razlogov to ne vpliva, kakšna je stopnja tega utemeljenega suma in nenazadnje kakšni so obeti, da bi prišlo do obsodilne sodbe. Seveda se to v obravnavanem primeru nanaša na kaznivo dejanje velike tatvine po 3. točki 1. odstavka 166. člena KZS, katerega so obtoženi vsi trije obtoženci. V kolikor so možnosti, da pride do obsodilne sodbe minimalne, je seveda na to potrebno paziti pri morebitnem podaljšanju pripora. V skladu s takimi razlogi je bilo potrebno odločiti kot v izreku.

Sklicevanje na določila Zakona o kazenskem postopku, ki je v naš pravni red sprejet predpis iz zakonodaje nekdanje zvezne države ima podlago v 1. odstavku 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in 1. odstavku 1. člena Ustavnega zakona za izvedbo Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91/I).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba XI Ips 20927/2018
• VSRS Sodba XI Ips 37941/2023
• VSRS Sodba XI Ips 28025/2022