VSK sodba Kp 201/94

Jedro

Dasi je res, da javni tožilec v obtožnici ravnanja obtoženih ni pravilno opredelil kot kaznivo dejanje storjeno v sostorilstvu, sodišče pa je razsodilo, da sta ravnala kot sostorilca, ne da bi tako pravno kvalifikacijo opremilo z navedbo 22. člena KZJ, na ta način ni zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 9. točki 1. odstavka 364. člena ZKP. Po 2. odstavku 346. člena ZKP sodišče ni vezano na predlog tožilca glede pravne presoje, pač pa le na dejstveni opis kaznivega dejanja.

 

Izrek

Pritožbam obtoženega A in njegovega zagovornika ter zagovornikov obtoženega B se deloma ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se obtoženima A in B trajanje varnostnega ukrepa izgona tujca iz države po 70. členu KZJ vsakemu skrajša na 10 (deset) let.

V ostalem se pritožbe kot neutemeljene zavrnejo in v nespremenjenem a pobijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obtožene A, B in C spoznalo za krive, prvega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 245. člena KZJ, druga dva pa enakega kaznivega dejanja storjnega v sostorilstvu. Na podlagi 1. odstavka 245. člena KZJ je obtoženima C in A izreklo vsakemu dveh let zapora, obtoženemu B sklicujoč se na isto kazensko določbo kazen enega leta in šestih mesecev zapora. Po 1. odstavku 50. člena KZJ je obtožencem v izrečeno kazen vštelo čas prebit v priporu od 7.12.1993 od 17.30 ure dalje.

Odločilo je še, očitno na podlagi 3. odstavka 245. člena v zvezi s 3. odstavkom 69. člena KZJ, da se obtožencem zasežena mamila odvzamejo.

Obtoženima A in B je izreklo tudi varnostni ukrep izgona tujca iz države za vselej. Odločilo je še, da so obtoženci dolžni plačati stroške kazenskega postopka, ki jih razen povprečnine, odmerjene na 30.000,00 SIT vsakemu, ni pobliže opredelilo.

Zoper sodbo se pritožujejo obtoženi A in njegov zagovornik odvetnik D ter oba zagovornika obtoženega B.

Obtoženi A pritožbenega razloga izrecno ne navaja, se pa da razumeti, da sodbo izpodbija zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Z žalostjo ugotavlja, da je bil obsojen na podlagi lažnivih navedb obtoženega B. Ne more dojeti, da sodišče prve stopnje ni sprevidelo, kako polne nelogičnosti so navedbe obtoženega B. Seveda je imel obtoženi B debele razloge za lažnivo prikazovanje dogajanja, saj bi bil lahko ob nov avtomobil znamke Audi, 60.000 DEM, pa še svobodo bi izgubil. Sklepno zagovor obtoženega B ocenjuje kot nekakšno "mlatenje prazne slame". Sprašuje se, kaj bi se mu lahko zgodilo, če bi kaznivo dejanje res zagrešil, ko pa je bil, nedolžen kot je, deležen takega obravnavanja in kazenskih sankcij. Nadeja se, da bo prizivno sodišče izvedene dokaze skrbneje pretehtalo in ga obtožbe oprostilo ter na ta način ohranilo njegovo dobro ime.

Zagovornik obtoženega A sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov.

Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in pobijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Podrejeno pa se zavzema za izrek milejše kazenske sankcije njegovemu varovancu.

Zagovornik obtoženega B, odvetnik E, sodbo napada iz vseh pritožbenih razlogov. Prizivnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa, da obtoženemu B izreče milejšo kazen, varnostni ukrep izgona tujca iz države pa odpravi.

Zagovornik obtoženega B, odvetnik F, sodbo izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki 363. v zvezi z 9. in 11. točko 1. odstavka 364. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona po 2. točki 363. člena v zvezi s 4. točko 365. člena ZKP, zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, tedaj po 3. točki 363. člena v zvezi s 366. členom ZKP. Zavzema se, da bi sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, grajano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Vsi trije zagovorniki so predlagali, da bi sodišče o pritožbah odločilo na javni seji in se je nato tudi udeležili. Pritožbeno sodišče je o svoji seji obvestilo tudi obtožena A in B, ki sta bila na lastno prošnjo oddana v zavod za prestajanje kazni še pred pravnomočnostjo sodbe. Ni pa odredilo njune privedbe na sejo, ker je ocenilo, da to ne bi bilo smotrno.

Pritožbe so deloma utemeljene.

Sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 9. točki 1. odstavka 364. člena ZKP, kajti obtožbe ni prekoračilo. Res je, da javni tožilec v obtožnici ravnanja obtoženih A in B ni pravno opredelil kot kaznivo dejanje storjeno v sostorilstvu, sodišče pa je razsodilo, da sta kaznivo dejanje zagrešila kot sostorilca, ne da bi tako pravno kvalifikacijo opremilo tudi z navedbo 22. člena KZJ. Povedati je namreč treba, da po 2. odstavku 346. člena ZKP sodišče ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanja in zatorej z drugačno pravno opredelitvijo kaznivega dejanja obtožbe ni prekoračilo.

Tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 364. člena ZKP, po presoji sodišča druge stopnje ni podana.

Do skrajne lapidarnosti okleščene dejstvene navedbe v opisu kaznivega dejanja so po presoji sodišča druge stopnje vendarle še tolikanj zadostne, da omogočajo preizkus sodbe v tem delu. Hibe v zakonskem opisu kaznivega dejanja tudi ne narekujejo razveljavitve sodbe, saj bi bila ta v luči določila 4. odstavka 357. člena v zvezi s 1. odstavkom 351. člena ZKP sklepčna, četudi zakonski opis sploh ne bi bil naveden. Pristaviti je še, da prizivno sodišče ni našlo nasprotij med izrekom in razlogi sodbe pa tudi ne med razlogi sodbe samimi, ki bi pomenili zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

Spogledovanje v obrazložitvi sodbe s pravno opredelitvijo po 2. odstavku 245. člena KZJ, kot to domiselno imenuje eden od pritožnikov, nikoli ni prestopilo tiste meje, ko bi se dalo kakorkoli sklepati, da je sodišče sprejelo sklep, da so obtoženci zagrešili kvalificirano obliko očitanega jim kaznivega dejanja. Nekatere okoliščine, ki naj bi ravnanje obtoženih A in B povezovalo s kaznivim dejanjem obtoženega C, je sodišče prve stopnje očitno navedlo le z namenom, da bi nakazalo povezavo med obtoženima A in B in ne morebiti zato, ker bi imelo v mislih pravno opredelitev po 2. odstavku 245. člena KZJ. Od tod je ugotoviti, da bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 364. člena ZKP ni izkazana.

Tudi kolikor pritožniki izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje kot zmotno in nepopolno, nimajo prav. Sodišče prve stopnje je odločilna dejstva zanesljivo in celovito dognalo ter v podkrepitev svojih sklepov navedlo prepričljive razloge. Resnici na ljubo je ravnalo napak, ko je obtoženemu B štelo v slabo, ker se v preiskovalnem postopku ni hotel zagovarjati, pač pa to storil šele na glavni obravnavi. V obtoženčevi dispoziciji je, kako se bo zagovarjal in ali se bo sploh zagovarjal, zaradi svoje odločitve pa ne more nositi prav nobenih škodljivih posledic. Sodišče lahko dejstvene sklepe opre le na vsebino izvedenih dokazov, nikakor pa ne na nekakšno ugibanje, zakaj je obtoženec ubral tako pot pri podaji obrambe. Zagotovo drži, da se je sodišče znašlo pred sila težavno nalogo predvsem pri ugotavljanju t.i. notranjih dejstev, pomembnih pri presoji subjektivne plati obtoženima A in B očitanega kaznivega dejanja, saj sta se omenjena zagovarjala tako, da sta valila krivdo drug na drugega ter v isti sapi zatrjevala, da sama s kaznivim dejanjem nimata nič, tedaj da sta bila v zadevo vpletena le kot sredstvo brez volje. Zato je bilo potrebno o odnosu obeh obtožencev do kaznivega dejanja sklepati na podlagi navzven zaznavnih dejstev. Obtožena A in B sta se skupaj z G pripeljala v soboto 4.12.1993 v X, vsi pa so se nastanili v hotelu, obtoženi B in G skupaj, obtoženi A pa je bil v sobi sam. O morebitni vlogi G-ja ne kaže izgubljati besed, saj nanj ne letijo nobeni očitki v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem.

Obtoženi B naj bi bil namenjen na obisk k staršem v Zvezno republiko Nemčijo, odnesel naj bi jim tudi približno 50.000 DEM za plačilo stroškov materinega zdravljenja. Popolnoma neživljenjsko je, da se je v X potem zadrževal vse do 7.12.1993, zgolj zato, ker naj bi čakal, da svoje posle dokonča obtoženi A. Kot je razvidno iz zagovora slednjega tudi ta ni mogel prepričljivo pojasniti kaj sploh je počel 5. in 6.12.1993, saj je nelogično, da bi porabil kar dva dni za nekakšno okvirno poizvedovanje o cenah na tržnici. Dejstvo je tudi, da sta se obtoženca dne 7.12.1993 v popoldanskih urah odpeljala iz X do Y, se tam obrnila ter ustavila na parkirišču bencinske črpalke na avtocesti v Y. Obtoženi A sicer zatrjuje, da je šel z B-jem zgolj zato, ker je imel opravke v zvezi z nakupom lesa pri zasebnem obrtniku mizarske stroke. Taka trditev je izkustveno gledano popolnoma neživljenjska. Obtoženi A, ki je že tri dni pred tem prispel v X, namreč sploh ni kontaktiral z omenjenim obrtnikom, da bi se dogovorila za poslovni zmenek, k njemu naj bi šel v popoldanskih urah tako rekoč na slepo, ne vedoč ali je ta sploh doma in tudi ali sploh ima les ali ne. Zatorej je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da gre le za način zagovora, ki si ga je obtoženi A omislil, da bi opravičil svojo prisotnost na kraju prijetja. Enako neprepričljive so navedbe obtoženega B, ko je ta povedal, da ga je obtoženi A zaprosil naj ga odpelje do omenjene bencinske črpalke, češ da ima tam opravke. Posebno v tistem delu, kjer obtoženi pove, da mu je A šele na bencinski črpalki v Y razodel, da ima neko blago v zadnjem odbijaču vozila ter da se je v resničnost teh navedb prepričal potem ko je za trenutek odšel iz lokala s pretvezo, da gre na stranišče, mu ni mogoče pokloniti vere. Težko si je namreč razlagati, da bi nekdo, ki sploh ne ve, da je odbijač vozila posebno prirejen za skrivni prenos blaga, od devetih je bilo odstranjenih kar osem zatičev, ki spajajo plastiko, na slabo osvetljenem prostoru tako hitro preveril ali se res v odbijaču nekaj nahaja. Edina sprejemljiva razlaga je, da je obtoženi B že od preje vedel, da je mamilo v odbijaču, kar pa nadalje pokaže, da mu ni verjeti, ko pravi, da je to preverjal šele na parkirišču pri bencinski črpalki. Policistom, ki so dejanje odkrili je takoj po prihodu v garažo na upravi za notranje zadeve v Y takoj pokazal kje se nahaja mamilo in ga potegnil iz odbijača. O tem, da bi utegnil v omenjeni del vozila obtoženega B nekdo drug postaviti mamilo, pa ne kaže izgubljati besed. Gre za tako količino heroina in veliko vrednost le tega na trgu prodaje mamil, da je moč s popolno gotovostjo izključiti, da bi nekdo tretji, ki sploh ne bi vedel kam bo lastnik vozila odpeljal, v odbijaču pustil mamilo in se na ta način praktično izpostavil nevarnosti ostati brez mamila. Enako nelogično bi bilo, da bi kaj takega lahko brez vednosti obtoženega B storil obtoženi A, saj ne bi mogel vedeti ali mu bo obtoženi B šel toliko na roko in ga ob določeni uri odpeljal na mesto dogovorjeno s kupcem mamila, predvsem pa tega ne, kdaj bo obtoženi B odrinil proti Zvezni republiki Nemčiji. Ne spuščajoč se v to, koliko naključja je v tem, da sta se ta dva obtoženca znašla na istem parkirišču in v istem času kot obtoženi C, v obeh vozilih pa je bilo mamilo, ostaja dejstvo, da je na kraj prišel tudi kupec in kot je razvidno iz uporabljene ampule mamilo tudi preizkusil. Sodišče druge stopnje ne vidi nobenega razloga zakaj ni verjeti kriminalistu, ko je pojasnil, da se je v trenutku prijetja obtoženi B nahajal v svojem vozilu, obtoženi A pa bil aretiran medtem ko se je temu vozilu približeval. Povedati je treba, da so posli, povezani s takimi količinami mamil, praviloma dobro organizirani, dostop tretjim osebam, ki v zadevi ne sodelujejo pa je praktično onemogočen. Morebitno sodelovanje nepozvanih oseb bi pomenilo veliko tveganje za varno izpeljavo posla. Ravno slednja okoliščina pa zgovorno kaže, da sta pri prevozu mamila sodelovala tako B kot tudi A. V kolikor bi držalo, da je bil v dejanje vpleten le eden od njiju, bi zagotovo našel način, da bi posel izpeljal sam, in se ne bi po nepotrebnem izpostavljal tako, da bi s seboj vozil človeka, ki z zadevo nima prav nobene zveze, enourni postanek pa bi v takem primeru možnost odkritja kaznivega dejanja samo še močno povečal.

Prvostopenjsko sodišče pravilno opozarja, da je bil pri obeh obtožencih najden zapis s telefonsko številko s pripisom, ki pa ustreza telefonski številki stanovanja, v katerem je živel obtoženi C. V pobijani sodbi je dovolj prepričljivo razloženo zakaj ni moč verjeti obtoženemu A, ko je ta pojasnil pod kakšnimi okoliščinami si je omenjeno telefonsko številko zabeležil. Tudi prizivno sodišče izpostavlja, da tega dejstva ne navaja z namenom, da bi nakazovalo na povezanost med ravnanjem prvega obtoženca in obtoženih B in A, pač pa le zato, da bi dokazalo, da sta bila slednja veliko bolj povezana, kot pa sta to poskušala prikazati tekom tega postopka. Ne kaže prezreti, da je bil obtoženi A v Republiki Makedoniji že dvakrat obsojen zaradi kaznivega dejanja po 1. odstavku 245. člena KZJ, enkrat celo na štiri leta zapora. To pa kaže, da mu kazniva dejanja povezana z zlorabo mamil nikakor niso tuja. Zagovornik obtoženega A sicer zameri sodišču, ker se je oprlo na podatke o predkaznovanosti njegovega klienta dobljene od Ministrstva za notranje zadeve Republike Makedonije, pri tem pa prezre, da je njegov varovanec tudi sam povedal, da je bil obsojen zaradi istovrstnega kaznivega dejanja.

O tem, da početje obtoženih B in A vendarle ni bilo tako nedolžno, kot si brezuspešno prizadevata prikazati, pa posredno priča tudi dejstvo, da sta oba imela pri sebi hrvaški potni listini na njuno ime, ki pa sta očitno ponarejeni, saj ne en ne drugi državljanstva Republike Hrvatske nimata in seveda zato tudi potnih listin te države legalno imeti ne moreta. Seveda pritožniki s poudarjanjem nekaterih iz celote iztrganih dejstev želijo ustvariti vtis, da so sklepi prvostopenjskega sodišča zgrešeni. Vendar pa presoja vseh navedenih okoliščin, upoštevaje seveda tudi razloge, ki jih je v podkrepitev svoje odločitve navedlo prvostopenjsko sodišče v zadostni meri utemeljujejo dognanje, da sta obtožena B in A kaznivo dejanje storila cum animo auctoris, tedaj, da sta ga imela za svoje s tem pa tudi to, da jima je tudi subjektivna plat kaznivega dejanja storjenega v sostorilstvu s potrebno gotovostjo dokazana. V pričevanjih zaslišanih prič pa tudi ni najti takih navedb, ki bi kakorkoli utegnile omajati pravilnost dejstvenih sklepov, ki jih je storilo sodišče prve stopnje. Priča D je namreč potrdil le zagovor svojega sina, obtoženega B od kod mu 60.000 DEM najdenih v kovčku ob aretaciji.

E pa je podrobneje osvetlil le neko bežno srečanje z B-jem in opisal kdaj in kje ga je videl dne 7.12.1993 kupovati cigarete. Tudi F ni potrdil zagovora obtoženega B v tem smislu, da je videl A voziti B-jev avto, pač pa je povedal le to, da je obtoženega A-ja videl pred hotelom sedeti v B-jevem avtomobilu, obtoženega B pa nato srečal v hotelu pri dvigalu. Od tod se izkaže, upoštevaje seveda tudi razloge, ki jih je navedlo že prvostopenjsko sodišče, da je dejansko stanje tudi kolikor zadeva kaznivo dejanje, ki sta ga storila obtožena B in A pravilno in popolno dognano. Seveda se da naslutiti, da bi utegnil biti kupec mamila policijski provokator, vendar pa ta okoliščina na odgovornost obtoženih nima nobenega vpliva, pač pa bi bila lahko pomembna pri ugotavljanju kazenske odgovornosti takega agenta kot napeljevalca h kaznivemu dejanju. Ostale pritožbene navedbe pa tudi niso take, da bi mogle kakorkoli omajati pravilnost sklepov nanašajočih se na odločilna dejstva, ki jih je sprejelo prvostopenjsko sodišče.

Ne drži, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev kazenskega zakona po 4. točki 365. člena ZKP, saj je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje uporabilo ustrezne materialne določbe, ne pa morebiti zakon, ki se ne bi bil smel uporabiti.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi odločbi o kaznih izrečenih obtoženima B in A. Pri tem je dognalo, da je sodišče prve stopnje okoliščine, pomembne pri izbiri vrste in odmeri kazenske sankcije pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo ter obema obtožencema izreklo preje mili, kot pa morebiti preostri zaporni kazni.

Zatrjevanja zagovornika obtoženega A, da njegov klient boleha za sladkorno boleznijo, kar pri odmeri kazenske sankcije ni prišlo v poštev, pa tudi nimajo take teže, da bi utegnila pri njegovem varovancu, ki je bil doslej že dvakrat obsojen zaradi enakega kaznivega dejanja, pripeljati do izreka milejše zaporne kazni.

Sodišče druge stopnje je pritožnikom ugodilo le v tistem delu, ko izpodbijajo odločbo o varnostnem ukrepu izgona tujca iz države po 70. členu KZJ. Zagotovo drži, da je kaznivo dejanje, ki sta ga zagrešila obtožena B in A, oba državljana Republike Makedonije, hudo zavržno in tako, da kaže, da je njuno zadrževanje na področju naže države nezaželjeno. Vendar pa je izrek varnostnega ukrepa po 70. členu KZJ za vselej nekolikanj pretiran in jima ga je sodišče druge stopnje izreklo za dobo desetih let in na ta način v tem obsegu pritožbam ugodilo. Seveda pa taka odločitev pokaže, da ni na mestu zavzemanje tistih pritožnikov, ki so predlagali, da bi obtožencema varnostni ukrep po 70. členu KZJ sodišče sploh ne izreklo.

Upoštevaje povedano je bilo potrebno pritožbam obtoženega A in njegovega zagovornika ter obeh zagovornikov obtoženega B deloma ugoditi in sodbo po 1. odstavku 387. člena ZKP spremeniti kot je razvidno v izreku, v ostalem pa pritožbe kot neutemeljene zavrniti in v nespremenjenem a pobijanem delu po 384. členu ZKP potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Pritožniki so s pritožbami deloma uspeli, zato izrek o stroških nastalih pred prizivnim sodiščem kot nepotreben odpade.

Sklicevanje na določila ZKP in KZ SFRJ, ki sta v naš pravni red sprejeta predpisa iz zakonodaje nekdanje zvezne države, ima podlago v 1. odstavku 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ter 1. odstavku 1. člena Ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Kp 268/99
• VSK sodba PRp 133/2009
• VSK sklep PRp 42/2015