VSK sodba in sklep Kp 99/94

Jedro

Slovenska kazenska zakonodaja velja tudi za tistega storilca kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 245. člena KZJ, ki je mamilo prenašal po ozemlju naše države, četudi je mamilo prevzel v eni tuji državi in ga ni imel namena prodati v Republiki Sloveniji, pač pa v drugi tuji državi.

 

Izrek

Pritožbam obtoženega D in njegovega zagovornika se deloma ugodi in izpodbijana sodba v obsodilnem delu spremeni tako, da se: - obtoženemu D izrečena kazen zniža na 3 (tri) leta in 8 (osem) mesecev zapora; - varnostni ukrep odvzema predmetov po 69. členu KZJ, kolikor se nanaša na vozilo znamke Volvo 343, reg. št.... ne izreče; -trajanje varnostnega ukrepa izgona tujca iz države po 70. členu KZJ skrajša na 10 (deset) let.

V ostalem se pritožbi obtoženega D in njegovega zagovornika kot neutemeljeni zavrneta in v nespremenjenem ter pobijanem na točko II nanašajočem se delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi javnega tožica se ugodi in napadena sodba pod točko I, tedaj kolikor zadeva obtožene A, B in C ter njim očitano kaznivo dejanje, razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pod točko II obtoženega D spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 245. člena KZJ in mu na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazen štirih let in šestih mesecev zapora. Po 1. odstavku 50. člena KZJ je obtoženemu D v izrečeno kazen vštelo tudi čas prebit v priporu od 13.7.1993 dalje. Na podlagi 69. člena KZJ mu je izreklo tudi varnostni ukrep odvzema predmetov, tako da mu je vzelo 5.280 g heroina in osebni avotomobil znamke volvo 343 z reg. št.... Na podlagi 1. odstavka 70. člena KZJ je temu obtožencu izreklo tudi varnostni ukrep izgona tujca iz države Republike Slovenije za vselej.

Odločilo je še, da je obtoženi D po 1. odstavku 98. člena ZKP dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 95. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom in povprečnino v znesku 30.000,00 SIT. Obtožene A, B in C pa je pod točko I sodbe po 3. točki 350. člena ZKP, tedaj zaradi pomankanja dokazov, oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 2. v zvezi s 1. odstavkom 245. člena KZJ. Po 1. odstavku 99. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 95. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženih ter potrebni izdatki in nagrade njihovih zagovornikov, nastali v zvezi z oprostilnim delom sodbe, bremenijo sredstva sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo se pritožujejo obtoženi D, njegov zagovornik in javni tožilec. Na pritožbo javnega tožilca pa so podali odgovore zagovornica obtoženega A, zagovornika obtoženega B in zagovornika obtoženega C.

Obtoženi D sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Izpostavlja, da je sodba nezakonita, saj se je sodišče prve stopnje oprlo na določila KZ SFRJ in Zakona o kazenskem postopku, torej zakona, ki po 1. odstavku 1. člena Ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije od 31.12.1993 dalje ne veljata več. Sodišče je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka, saj je prekoračilo obtožbo na ta način, da je iz dejstvenega opisa, ki je zadeval vse štiri obtožence, izločilo tisti del, ki leti le nanj. Že v fazi odkrivanja so bile storjene številne napake. Tako ni bil navzoč, ko naj bi delavci uprave za notranje zadeve v gumi rezervnega kolesa njegovega avtomobila našli mamilo. Ni vedel za mamilo v vozilu in predpostavlja, da so mu ga podtaknili bodisi med popravilom v avtomobilskem servisu v X bodisi med pregledom delavci organov za notranje zadeve. V kolikor bi za mamilo vedel, bi potem, ko so kriminalisti začeli pregledovati njegovo vozilo na Mednarodnem mejnem prehodu Y, lahko pobegnil. Tega pa ni storil iz sila preprostega razloga, je namreč nedolžen. Meni tudi, da je obtožba zoper njega nedopustna in nedovoljena, kajti po opisu v obtožbi je kraj storitve v Republiki Hrvatski in ne pri nas. Četudi bi obveljalo, da se je dogajanje odvijalo tako, kot je to ugovotilo sodišče prve stopnje, pa bi šlo za poskus in ne za dokončano kaznivo dejanje. Tudi kazen, ki mu jo je izreklo sodišče je nezasluženo visoka. Zavzema se, da bi prizivno sodišče pritožbi ugodilo in pobijano sodbo spremenilo ter ga oprostilo obtožbe ali pa napadeno odločbo razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Podrejeno predlaga, da mu sodišče izreče kazen z uporabo omilitvenih določil po 42. in 43. členu KZJ.

Zagovornik obtoženega D sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov.

Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in grajano sodbo v obsodilnem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zavzel se je tudi, da bi ju z njegovim varovancem pritožbeno sodišče obvestilo o svoji seji.

Javni tožilec pobija sodbo v oprostilnem delu in uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka in 2. odstavka 364. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 363. člena istega zakona ter nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, tedaj po 1. odstavku 366. člena v zvezi s 3. točko 363. člena ZKP. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v oprostilnem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne v novo sojenje.

Zagovornica obtoženega A, zagovornika obtoženega B in zagovornika obtoženega C v odgovoru na pritožbo izpostavljajo, da so navedbe javnega tožilca brez kakršnekoli upoštevanja vredne utemeljitve.

Povsem neživljenjsko je pričakovati, da bi žena obtoženega A, za zaslišanje katere se zavzema javni tožilec, glede na zakonsko blagodat po 227. členu ZKP sploh pričala. Opozarjajo tudi, da je prvostopenjsko sodišče ravnalo napak, ko je sploh poslušalo kasete s posnetimi telefonskimi razgovori, saj so bili ti dokazi pridobljeni na nedovoljen način. K temu pa kaseta ni bila zavarovana pred naknadnimi posegi in spremembami tonskega zapisa. Nedopustno bi bilo, ako bi sodišče svojo odločitev sprejelo zgolj na podlagi tako nezakonito pridobljenega dokaza. Zavzemajo se, da bi sodišče druge stopnje pritožbo javnega tožilca kot neutemeljeno zavrnilo, zagovornik obtoženega B odvetnik E meni, da bi jo bilo potrebno celo zavreči, in v oprostilnem delu potrdilo pobijano sodbo.

Pritožba javnega tožilca je utemeljena, pritožbi obtoženega D in njegovega zagovornika pa sta deloma utemeljeni.

Obtoženi D nima prav, ko zatrjuje, da je prvostopenjsko sodišče ravnalo napak, ko se je pri odločanju oprlo na določila Kazenskega zakona SFRJ in Zakona o kazenskem postopku. Ali je zakonsko določilo v skladu z ustavo ali ne, je pristojno ugotavljati le Ustavno sodišče Republike Slovenije. Iz odločb Ustavnega sodišča pa ni videti, da bi ugotovilo, da bi bilo katero od zakonskih določil, katerih veljavnost prereka obtoženi D, v neskladju z ustavo. Pristaviti je še, da pritožnikove navedbe v tem delu niso dosledne, kajti mestoma se sklicuje na določila istih zakonov, ko je to njemu v prid. Zato je potrebno take njegove očitke kot neutemeljene zavrniti.

Tudi kolikor obtoženi D uveljavlja po vsebini pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 9. točki 1. odstavka 364. člena ZKP, dasi tega izrečno ne pove, je ugotoviti, da je njegovo naziranje napačno. Prvostopenjsko sodišče s tem, da je opis dejanja prilagodilo dognanjem o ravnanju tega obtoženca, ki ga je edinega spoznalo za krivega, obtožbe ni prekoračilo. Mogoče je trditi celo nasprotno, saj se je s takim opisom dejanja v korist obtožencu spremenila tudi pravna opredelitev kaznivega dejanja, ki jo glede na to, da je v tej smeri pritožba javnega tožilca izostala, ni moč spreminjati.

Obtoženi D in njegov zagovornik pa nista prepričljiva niti v tistem delu, ko si prizadevata prikazati, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo. Odločilna dejstva so v obsodilnem delu zanesljivo in celovito dognana, v podkrepitev svojih sklepov pa je prvostopenjsko sodišče navedlo prepričljive razloge.

Seveda je razumljivo, da obtoženec navaja, da za heroin ni vedel in da mu je bil podtaknjen, vendar pa je že sodišče prve stopnje s pronicljivim nizanjem razlogov tak zagovor zanesljivo ovrglo. Gre namreč za tako veliko količino nevarnega in med narkomani zelo iskanega mamila, za katerega je iskustveno gledano nemogoče, da bi ga storilci podtaknili nekomu drugemu, ne da bi pozneje imeli nadzor nad tem, kaj se z drogo dogaja in tudi vedeli ne, kam ga utegne ta odpeljati. Z zaslišanjem policista in kriminalista je sodišče zanesljivo ugotovilo, da se je najdeno mamilo nahajalo v gumi rezervnega kolesa obtoženčevega osebnega avtomobila. Trditve obtoženca češ, da bi pobegnil, v kolikor bi se čutil krivega, pa tudi niso prepričljive, saj je bil obtoženi vseskozi pod nadzorom, nenazdanje pa je tudi tako telesno poškodovan, da nobenega realnega upanja na uspešen pobeg ni imel. Zanesljivo bi ga takoj prijeli, s takim ravnanjem pa bi praktično priznal storitev kaznivega dejanja.

Zato se je očitno raje odločil za tisto varianto, ki mu je nudila, sicer sila majhno, vendar pa še vedno nekakšno upanje na uspeh v kazenskem postopku, ki je sledil. Upoštevaje povedano in pa seveda razloge, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje, se zato izkaže, da so navedbe obtoženega D in njegovega zagovornila, kolikor poskušata spodnesti pravilnost dejstvenih ugotovitev, ki jih je sprejelo sodišče prve stopnje, neutemeljene.

Ne drži tudi nadaljnji očitek obtoženega D, da glede na v obtožbi zatrjevani kraj storitve kaznivega dejanja, v njegovem primeru slovenska kazenska zakonodaja ne velja. Tudi v tem delu je pritožnikovo gledanje pravnopomotno. Postave naše države veljajo tudi za tistega storilca, ki je mamilo prenašal po našem ozemlju, akoravno ga je v tujini prevzel in ni imel namena prodati ga v Republiki Sloveniji. Obtožencu pa je zanesljivo dokazano, da je od vstopa na Mednarodnem mejem prehodu Z do Mednarodnega mejnega prehoda Y prevažal mamilo. Zatorej je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo pri nas veljavno materialno pravo. Napačno je naziranje tega pritožnika, da je dejanje ostalo pri poskusu, ker mamila ni prodal.

Za prenašanje kot eno od alternativno naštetih oblik storitve kaznivega dejanja po 1. odstavku 245. člena KZJ zadošča že, če storilec mamilo prenaša z namenom prodaje in ni nujno, da do te prodaje tudi pride. Glede na količino mamila pa je sodišče prve stopnje storilo pravilen sklep, da je bilo zanesljivo namenjeno nadaljnji prodaji. Od tod je potrebno tudi te navedbe, ki merijo na napačno uporabo materialnega prava, kot neutemeljene zavrniti.

Pritrditi pa je treba obtoženemu D in njegovemu zagovorniku, ko grajata temu obtožencu izrečeno zaporno kazen kot nekoliko preostro.

Glede na količino nevarnega mamila, ki ga je obtoženec prenašal, v nobenem primeru ne pride v poštev uporaba omilitvenih določil pri izreku kazni. Je pa res, da je zaporna kazen, ki jo je bil obtoženec deležen pred prvostopenjskim sodiščem, nekoliko previsoka. Predvsem obtoženčevo slabo zdravstveno stanje, ki ga kot olajševalno okoliščino sodišče prve stopnje ni v zadostni meri ovrednotilo, je prizivno sodišče vodilo k temu, da je obtožencu kazen znižalo na tri leta in osem mesecev zapora. Po presoji sodišča druge stopnje je taka kazen primerna teži kaznivega dejanja, ki ga je zagrešil obtoženec in stopnji njegove krivde.

Pritožnika imata prav tudi v tistem delu, ko zagovornik obtoženega D izrečno, njegov varovanec pa posredno, pobijata utemeljenost odločbe o izreku varnostnega ukrepa odvzema premetov po 69. členu KZJ, kolikor zadeva vozilo znamke Volvo. Odvzem predmetov je stvarni varnostni ukrep in se nanaša na predmete, ki so ali bi lahko bili nevarni, če so v posesti storilca. Storilcu je moč odvzeti vozilo v tistih primerih, ko je to posebej prirejeno za prevoz tovrstnih predmetov (vgrajeno posebno skrivališče, ipd.) in v kolikor ga storilec uporablja zgolj v namene, povezane s kriminalno dejavnostjo.

Ni pa mesta odvzemu vozila v primerih, ko bi lahko storilec tak prevoz opravil s kakšnimi drugimi ali morebiti celo najetimi avtomobili. Glede na to, da obtoženčevo vozilo ni bilo posebej prirejeno, pa tudi drugi pogoji za njegov odvzem niso podani, se je pritožbeno sodišče odločilo v tem delu spremeniti pobijano sodbo in obtoženemu D varnostnega ukrepa, kolikor se nanaša na odvzem vozila, ne izreči.

Seveda je res, da je kaznivo dejanje, ki ga je zagrešil obtoženi D zelo zavržno. Kaže tudi, da je nezaželjeno, da bi se obtoženec zadrževal na področju naše države. Vendar pa je po presoji sodišča druge stopnje izrek tega varnostnega ukrepa za vselej vendarle nekoliko pretiran, kazenskim sankcijam z neomejenim trajanjem se moderne kazenske zakonodaje tudi sicer praviloma izogibajo, in je zato trajanje izrečenega izgona obtožencu skrajšalo na deset let.

Prav ima javni tožilec, ko navaja, da je sodišče prve stopnje v oprostilnem delu dejansko stanje zmotno in tudi nepopolno ugotovilo.

Strinjati se je treba s tem pritožnikom, da je v pobijani sodbi izostala celovita presoja izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje se je zadovoljilo s tem, da je ovrednotilo le nekatere dokaze, za ostale pa v 3. odstavku na strani 9 sodbe enostavno zapisalo, da se z njihovo podrobnejšo analizo ne ukvarja, ker ocenjuje, da v ničemer ne prispevajo k boljši razjasnitvi dejanskega stanja. Teža kaznivega dejanja, ki naj bi ga storili obtoženi A, B in C pa terja skrbno pretehtanje vseh dokazov, na podlagi katerih bi bilo moč ugotoviti odločilna dejstva pomembna za presojo zadeve. Šele po tako opravljeni dokazni oceni bo lahko sodišče prve stopnje ugotovilo ali je nemara potrebno te obtožence obtožbe oprostiti ali pa je morebiti krog indicev tolikanj sklenjen, da utemeljuje drugačno odločitev.

Zagotovo si od pričevanja žene obtoženega A, kot obramba pravilno opozarja v odgovorih na pritožbo javnega tožilca, ni nadejati kakršnekoli razjasnitve dejstvenega stanja. Drži pa, kar pravi javni tožilec, da brez vsestranske presoje izvedenih dokazov ni moč ugotoviti, kaj se je v dejanskosti primerilo in v zadevi sprejeti temu primerno odločitev.

Obtoženi B naj bi, kakor izhaja iz podatkov, ki jih je posredoval Interpol, pa tudi sam je to potrdil, dne 1.7.1993 odpotoval v Instanbul in se nastanil v hotelu. Po treh dneh naj bi tja pripotovala tudi žena obtoženega A. Obtoženi B naj bi jo počakal na letališču, nakar naj bi se tudi ona nastanila v istem hotelu. Z B pa naj bi se nato skupaj vrnila z letalom na Brnik in od tod v X.

Bivanje žene obtoženega A v Turčiji je bilo tolikanj kratko, da se je glede na stroške takega potovanja potrebno vprašati o njegovem smotru. Obtoženi C naj bi bil v času od petega do osmega julija 1993 nastanjen v hotelu, ki se nahaja v X. Obtoženi A pa stanuje v isti ulici. Obtoženi A naj bi dne 9.7.1993 po vrnitvi C v Ljubljano, le tega poklical po telefonu, do vključno 12. tega meseca pa sta se telefonično še večkrat pogovarjala. Zato je vendarle potrebno bolj življenjsko presoditi tiste navedbe obtoženih A in C, da se medtem, ko je slednji bil v X, sploh nista sestala. Na poti iz X sta se obtožena B in A 12.7.1993 zvečer dobila z obtoženim C. Obtožena D in B sta zatrjevala, da se ne poznata, dasi naj bi bila v družbi s F in obtoženim A v dneh 7.do 1o. julija l993 najmanj trikrat opažena. K temu pa je potrebno navedbe obtoženega B ocenjevati tudi v luči dejstva, da so bili obtoženi A, D in B ustavljeni na izstopu iz Republike Hrvaške v Republiko Slovenijo, na Mednarodnem mejnem prehodu Z dne 24.5.1993 ob O3.15 uri. Vprašati se je namreč treba ali je življenjsko, da bi se v tako ranih urah v vozilu skupaj peljali ljudje, ki se med seboj ne poznajo. V noči, ki je sledila, pa je bil v Y prejet z mamilom obtoženi D, obtožena A in B pa dve uri pozneje v križišču na magistralni cesti. Obtožena A in B naj bi prišla v ... z namenom, da bi obiskala nekega A-jevega sorodnika, ki je bil prej šef varnostne službe v ... Vendar pa je dejstvo, da tega človeka, četudi sta njegovo telefonsko številko imela, nista poklicala po telefonu, pač pa naj bi se zadovoljila z obrazložitvijo, ki naj bi jo dobila v hotelu, da je pač ta sorodnik že več kot eno leto v pokoju. Odločitev, vrniti se proti X pa je B obrazložil s tem, da je pozabil tekočino za leče in da sta se zato vračala proti X.

Seveda bo utemeljenost takih navedb obeh obtožencev vendarle potrebno nekoliko skrbneje pretehtati. Povedati je treba, da se je mamilo nahajalo v prerezani gumi rezervnega kolesa, iz spisovnih podatkov pa ni razvidno, da bi obtoženi D imel kako drugo rezervno kolo. Pri tako veliki količini mamila pa je popolnoma nelogično, da bi se storilec spustil na tako dolgo pot, ne da bi sploh pri sebi imel brezhibno rezervno kolo. Tako ravnanje bi bilo tvegano, saj bi bila možnost, da bi ga odkrili, v kolikor bi imel nevšečnosti z gumami, bistveno večja kot sicer. Izkustveno pa je znano tudi to, da tako količino mamila praviloma na ustrezni razdalji iz varnostnih razlogov nekdo spremlja.

Seveda bo potrebno v nadaljnjem postopku natančneje analizirati vsebino telefonskih pogovorov na kaseti, ki naj bi jih imela v času od 9. do 12.7.1993 obtožena A in C. Mimogrede je povedati, da ne gre za dokaz, ki je pridobljen na nezakonit način, razloge o tem je natančno navedlo že sodišče prve stopnje. Na podlagi 11. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o notranjih zadevah (Ur. l. SRS št. 19/91) pa lahko organi za notranje zadeve podatke, pridobljene s tonskim snemanjem telefonskih pogovorov, ki ga je na obrazložen predlog ministra za notranje zadeve dovolilo sodišče, uporabijo tudi takrat, ko gre za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Seveda pa bo nujno ugotoviti ali gre za avtentične tonske zapise in ali gre za dejansko posnete pogovore med A in C. Ako se bo izkazalo, da gre za pogovore, ki jih je opravljal obtoženi C, pa bo nujno oceniti tudi tiste navedbe, kjer mu sogovornik razlaga, da je blago v redu, strnjeno in dobro, da ima 80 % in je kot kamen, ko sam govori o poti v ... in težavah, ki naj bi jih tam imel.

Enako velja za pogovor z osebo ... o tem kako je treba hitro ukrepati ter da nekdo pač ne more čakati ter da se je potrebno odločiti.

Preveriti bo treba tudi ali obtoženi A sploh obvlada albanščino, kajti res je sodni tolmač za ta jezik povedal, da sta se v tistem delu kjer je pogovor potekal v albanskem jeziku, razgovarjali osebi albanskega rodu. Javni tožilec pravilno opozarja na pomembnost dognanja, da se mamilo, ki je bilo zaseženo v vozilu obtoženega D po svoji sestavi ne razlikuje od 1,5 g heroina, zaseženega v stanovanju obtoženega A v X. V kolikor med dvema snovema ni razlike, to pomeni, da je njuna sestava enaka. Pri tem ne gre prezreti, da naj bi obtoženi D obtoženega A, s katerim se dobro poznata, večkrat obiskal na domu. Resnici na ljubo pa je potrebno povedati, da je obtoženi D na vprašanje ali je bil tudi 12.7.1993 na obisku pri A, odgovoril, da se tega ne spominja, dopustil pa je možnost, da je bil pri njem kak dan prej. Pristaviti je še, da se lahko v nadaljevanju kazenskega postopka prvostopenjsko sodišče dokoplje do enakih sklepov kot v pobijani sodbi, vendar pa mora vse izvedene dokaze temeljito oceniti, vsakega posebej in v medsebojni povezavi, v kolikor se bo pokazala potreba tudi dopolniti dokazni postopek, kajti šele v takem primeru bo lahko prišlo do pravilnih dejanskih in nato tudi pravnih sklepov. Ker pa je celovita dokazna ocena v oprostilnem delu pobijane sodbe izostala, nekateri dejstveni zaključki pa so tudi zmotni, je najmanj kar je moč reči, da je sprejeta odločitev preuranjena.

Upoštevaje navedene razloge je bilo pritožbama obtoženega D in njegovega zagovornika deloma ugoditi in napadeno sodbo po 1. odstavku 387. člena ZKP v obsodilnem delu spremeniti, kot je razvidno iz izreka, v ostalem pa ti, na ta del nanašajoči se pritožbi, zavrniti kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbi javnega tožilca pa je bilo ugoditi v celoti in v oprostilnem delu sodbo po 1. odstavku 385. člena ZKP, torej kolikor zadeva obtoženega A, B in C, razveljaviti in zadevo v tem obsega vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sklicevanje na določila Kazenskega zakona SFRJ in Zakona o kazenskem postopku, ki sta v naš pravni red sprejeta predpisa iz zakonodaje nekdanje zvezne države, ima podlago v 1. odstavku 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti R Slovenije in 1. odstavku 1. člena Ustavnega zakona za izvedbo ustave R Slovenije (Ur. l. RS 1/91-I).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba Kp 507/2005
• VSL Sodba II Kp 4980/2011
• VSL Sodba VI Kp 34126/2021