VSK sodba Kp 125/94

Jedro

Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko je kaznivo dejanje pravno opredelilo kot veliko tatvino po 3. odstavku 166. člena KZS, kajti ob podani subjektivni komponenti je pomembno, da vrednost ukradene stvari presega 500.000,00 SIT, ne pa delež, ki bi posameznemu storilcu šel pri delitvi plena.

Izrek

Pritožbe obtoženih A in B ter njunih zagovornikov se kot neutemeljene zavrnejo in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Po 3. v zvezi s 1. odstavkom 98. člena ZKP sta obtoženca dolžna plačati stroške nastale pred pritožbenim sodiščem odmerjene vsakemu v obliki povprečnine v znesku 5.000,00 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obtožena A in B spoznalo za kriva kaznivega dejanja velike tatvine po 3. odstavku 166. člena KZS in jima na podlagi iste kazenske določbe sklicujoč se tudi na 2. točko 42. člena in 1. točko 1. odstavka 43. člena KZJ izreklo kazni, obtoženemu A eno leto in en mesec zapora, obtoženemu B pa eno leto in tri mesece zapora. Po 1. odstavku 50. člena KZJ je obtoženemu A v izrečeno kazen vštelo čas prebit v priporu od 9.11.1993 od 18. ure dalje, obtoženemu B pa od 9.11.1993 od 20,30 ure dalje. Na podlagi 70. člena KZJ je obtožencema izreklo tudi varnostni ukrep izgona tujca iz države za dobo petih let. Po 1. odstavku 98. člena ZKP je obtožencema naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, obema v obliki povprečnine, odmerjene obtoženemu A na 10.000,00 SIT, obtoženemu B pa na 7.000,00 SIT. Zoper sodbo se pritožujeta oba obtoženca in njuna zagovornika. Obtožena A in B izrečnega pritožbenega razloga ne navajata, se pa da razumeti, da sodbo izpodbijata zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter odločb o kazni in varnostnem ukrepu. Odločitev prvostopenjskega sodišča doživljata kot krivično, saj ni res, da bi avtomobil ukradla. Hotela sta le napraviti uslugo človeku, ki pa je na njuno nesrečo izrabil njuno lahkovernost. Želita si čimprej na prostost, saj morata skrbeti za ostale člane družine. Tudi varnostni ukrep izgona tujca iz države ju je prizadel, kajti v bodoče želita v Slovenijo prihajati kot turista. Oba sta tudi predlagala, da bi ju pritožbeno sodišče obvestilo o seji, na kateri bo odločalo o pritožbah. Zagovornik obtoženega A uvodoma navaja, da sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Iz obrazložitve pritožbe pa je razbrati, da ima v mislih predvsem zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kršitev kazenskega zakona ter odločbo o kazni. Zavzema se, da bi sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in pobijano sodbo spremenilo ter obtoženega A obtožbe oprostilo, v vsakem primeru pa odpravilo pripor. Predlaga tudi, da bi ga z njegovim varovancem prizivno sodišče obvestilo o svoji seji. Zagovornica obtoženega B sodbo izpodbija zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, podrejeno pa zaradi odločbe o kazni. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje ali pa obtoženemu B ob uporabi omilitvenih določil izreče pogojno obsodbo, v kateri naj mu določi kazen, ki je nižja od tiste izrečene v pobijani sodbi. Pritožbe niso utemeljene. Pritožbeno sodišče je obtožena A in B, ki sta bila na lastno prošnjo oddana na prestajanje kazni še pred pravnomočnostjo sodbe, o svoji seji le obvestilo, ni pa odredilo njune privedbe, čeprav sta to oba zahtevala, ker je ocenilo, da kaj takega ne bi bilo smotrno. Zagovornik obtoženega A je bil o seji obveščen, vendar se je ni udeležil, svojega izostanka pa tudi ni opravičil. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 4. odstavka 371. člena ZKP sejo opravilo kljub njegovi nenavzočnosti. Pritožniki nimajo prav, ko zatrjujejo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo. Odločilna dejstva so zanesljiov in celovito dognana, v podkrepitev svojih sklepov je prvostopenjsko sodišče navedlo prepričljive razloge. Zgolj sicer človeško razumljiva želja obeh obtožencev izogniti se odgovornosti za storjeno kaznivo dejanje, pa pravilnosti sodbe, ki jo je storilo sodišče prve stopnje, omajati ne more. Dasiravno sta obtoženca še mlada človeka, pa jima ob ugotovljenem načinu storitve očitanega kaznivega dejanja, ni moč pokloniti vere v tistem delu, ko opisujeta, kako lahkoverna da sta bila. V današnjih časih ta lastnost med ljudmi ni jako pogosto posejana, na drugi strani pa se predrznost in doseganje ciljev ne glede na uporabljena sredstva vse bolj bohoti. Najsi je bil C v očeh obtožencev človek iz zgodbe o uspehu, pa jima ni mogoče slediti, ko sta povedala, da sta bila tolikanj zaverovana v resničnost C-jevih besed, da jima še na misel ni prišlo, da bi bilo pri stvari kaj narobe. Prvostopenjsko sodišče je s pronicljivim nizanjem razlogov tak zagovor popolnoma ovrglo. Obtoženca sta namreč že v X od C dobila ključ oškodovančevega vozila, hrvaški registrski tablici in 150 DEM za najem rent a car vozila, s katerim sta se nato odpeljala v Y in pozneje v Z. Kot je povedal obtoženi B je A že v Y pogledal dokumente, na podlagi česar se da zanesljivo sklepati, da je videl, da to vozilo ni last C. Tudi na italijanski strani sta se obtoženca zadržala štiri ure in pol, to pa očitno zaradi tega, ker sta potrpežljivo čakala na najboljšo priložnost za tatvino vozila. Že v Republiki Italiji sta zamenjala registrski tablici, tako da sta snela italijanski in montirala novi, odstranila pa tudi vse nalepke, ki bi kakorkoli nakazovale, da je vozilo iz Italije in na drugi strani nalepila hrvaške oznake. Na podlagi dokumentov, ki sta jih našla v vozilu in sta jih nato skrila pod zadnji sedež pa sta ugotovila, da vozilo ni last C, pač pa D. Tudi pozneje, ko so naši obmejni organi ustavili obtoženega A, ki je vozil ukradeno vozilo, ga obtoženi B ni počakal, pač pa je nemudoma odbrzel proti slovensko hrvaški meji, kjer pa so ga še pravočasno ustavili. Take dejanske ugotovitve pa po presoji sodišča druge stopnje ne dovoljujejo prav nobenih dvomov v pravilnost odločitve, ki jo je storilo prvostopenjsko sodišče. Kolikor pa zagovornik obtoženega A izpostavlja, da njegov varovanec pri končni delitvi plena ne bi bil deležen zneska, ki bi presegal 500.000,00 SIT in da zatorej ne more iti za kaznivo dejanje velike tatvine po 3. odstavku 166. člena KZS, pa mu je potrebno povedati, da je bistvenega pomena le to, da sta obtožena A in B z namenom prilastitve vzela osebni avtomobil last D vreden 1.200.000,00 SIT. S tem sta udejanila vse elemente očitanega jima kaznivega dejanja, delež pri morebitni poznejši delitvi plena pa je lahko le okoliščina, ki jo je potrebno upoštevati pri odmeri kazenske sankcije. Kolikor torej pritožniki izpodbijajo pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja je njihove očitke potrebno zavrniti kot neutemeljene. Zagovornik obtoženega A mora biti neuspešen tudi v tistem delu, ko izpostavlja, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v Italiji, skozi našo državo pa naj bi ga obtoženca le prepeljala na Hrvaško ter da je zato kaznivo dejanje vprašljivo. S temi trditvami očitno namiguje tudi na nedopustnost pregona za tako ravnanje pred slovenskimi sodnimi oblastmi. Povedati pa je treba, da velja slovenska kazenska zakonodaja tudi za tujca, ki stori proti tuji državi ali proti tujcu v tujini kaznivo dejanje, za katero se sme po tej, torej slovenski zakonodaji, izreči pet let zapora ali hujša kazen. Velja torej načelo univerzalnosti, navedeno v 2. odstavku 107. člena KZJ. Za pregon ni nobenih zadržkov, saj je izpolnjen tudi pogoj iz 3. odstavka 108. člena istega zakona, kajti kaznivo dejanje, ki sta ga obtoženca zagrešila je kaznivo tudi po 624. in 625. paragrafu Kazenskega zakonika Republike Italije. Zato omenjeni očitek pravilnosti pobijane sodbe omajati ne more. Pritožniki niso prepričljivi tudi kolikor si prizadevajo prikazati, da je sodišče prve stopnje obtožencema za storjeno kaznivo dejanje izreklo preostri zaporni kazni. Takoj je treba povedati, da za kaznivo dejanje, ki sta ga obtoženca zagrešila, ni moč izreči pogojne obsodbe, pač pa je s skrajno omilitvijo mogoče kazen znižati do enega leta. Sodišče prve stopnje je okoliščine, pomembne pri odmeri kazni pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo ter obtožencema izreklo povsem primerni zaporni kazni. Glede na to, da je obtoženi A kaznivo dejanje iskreno obžaloval, mora biti pri njem kazen za spoznanje nižja. Da pa so olajševalne okliščine še kako prišle pri obeh obtožencih do izraza, zgovorno priča dejstvo, da sta izrečeni jima zaporni kazni, komajda nekaj višji od najnižje kazni, ki jo je za tovrstno kaznivo dejanje sploh mogoče izreči. V skladu s takimi ugotovitvami je bilo tudi v tem delu ob takem dognanju nasprotna zatrjevanja pritožnikov kot neupravičena zavrniti. Na mestu je tudi izrek varnostnega ukrepa izgona tujca iz države po 70. členu KZJ obema obtožencema za dobo petih let. V njima tuji državi sta po poprejšnjem premisleku in pripravi storila hudo kaznivo dejanje, kar vendarle kaže, da gre za nevarna storilca, za katera je nezaželjeno, da bi prihajala in se zadrževala v naši državi. Stopnja te nezaželjenosti pa se v dolžnini izrečenega jima izgona zrcali v ravno pravšnji luči. Upoštevaje povedano je bilo potrebno pritožbe obtoženih A in B ter njunih zagovornikov zavrniti kot neutemeljene in po 384. členu ZKP potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Obtoženca in njuna zagovornika s pritožbami niso bili uspešni, zato sta po 3. v zvezi s 1. odstavkom 98. člena v zvezi s 101. členom ZKP obtoženca dolžna plačati stroške nastale pred pritožbenim sodiščem odmerjene vsakemu v obliki povprečnine v znesku 5.000,00 SIT. Pri določanju pavšalnega zneska je prizivno sodišče upoštevalo borne premoženjske razmere obeh obtožencev in da je šlo za razmeroma nezahtevno zadevo gledano z zornega kota odločanja v drugostopenjskem postopku. Sklicevanje na določila Kazenskega zakona SFRJ in Zakona o kazenskem postopku, ki sta v naš pravni red sprejeta predpisa iz zakonodaje nekdanje zvezne države ima podlago v 1. odstavku 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in 1. odstavku 1. člena Ustavnega zakona za izvedbo Ustave Republike Slovenije (oboje Uradni list RS št. 1/91/I).  

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba in sklep II Kp 56138/2011
• VSC sodba Kp 425/2000
• VSL sklep Kp 976/93