<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sodba Kp 68/94

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:1994:KP.68.94
Evidenčna številka:VSK00291
Datum odločbe:09.03.1994
Področje:kazensko materialno pravo
Institut:poneverba - opis dejanja - tolarska vrednost žetonov

Jedro

Prvostopenjsko sodišče je pravilno dognalo koliko žetonov, katerih vrednost se pri prodaji v igralnici izraža v italijanskih lirah, si je obtoženec prilastil ter kolikšna je bila njihova vrednost v omenjeni valuti. Ugotovitve o dejstvih, ki so se primerila v dejanskosti, so na mestu. Zgolj zato, ker pri izražanju vrednosti žetonov v tolarskem znesku ni upoštevalo na dan storitve veljavnega srednjega tečaja Banke Slovenije, dejanskega stanja ni zmotno ugotovilo. Opis kaznivega dejanja bi bil sklepčen tudi brez take navedbe, ki resda prispeva k boljši razumljivosti izreka in predstavljivosti v domačem denarju izkazani vrednosti poneverjenih stvari. Tečaj, ki ga je potrebno uporabiti je nesporen, gre za vprašanje, ki sodi v zgornjo premiso odločanja, spričo česar je prizivno sodišče v tolarski protivrednosti navedeno vrednost žetonov, kar je tudi obtožencu v prid, ob uporabi pravilnega tečaja znižalo.

 

Izrek

Pritožbi zagovornika obtoženega se deloma ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se: - v opisu kaznivega dejanja znesek 49.980,00 SIT nadomesti z zneskom 44.404,00 SIT; - v odločbi o odvzemu premoženjske koristi znesek 1.470,00 SIT nadomesti z zneskom 1.306,00 SIT; - obtožencu izrečena kazen zniža na 5 (pet) mesecev zapora.

V ostalem se pritožba obtoženčevega zagovornika, pritožba javnega tožilca pa v celoti, zavrneta kot neutemeljeni in v nespremenjenem a pobijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obtoženega spoznalo za krivega kaznivega dejanja poneverbe po 1. odstavku 141. člena KZS in mu na podlagi iste kazenske določbe izreklo kazen osmih mesecev zapora. Po 1. odstavku 85. člena KZJ je obtožencu odvzelo 33 igralnih žetonov po 20.000,00 ITL in odločilo še, da je dolžan plačati tolarsko protivrednost zneska 20.000,00 ITL, to je 1.470,00 SIT, kolikor naj bi znašala s kaznivim dejanjem pridobljena premoženjska korist. Po 1. odstavku 98. člena ZKP je obtožencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka odmerjene v obliki povprečnine v znesku 10.000,00 SIT.

Zoper sodbo se pritožujeta obtoženčev zagovornik in javni tožilec.

Zagovornik obtoženega sodbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazni. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in pobijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa predlaga, da prizivno sodišče napadeno sodbo spremeni in obtožencu izreče pogojno obsodbo, v kateri naj mu določi zaporno kazen v krajšem trajanju od tiste izrečene v izpodbijani sodbi. Zahteval je tudi, da bi ju z njegovim varovancem pritožbeno sodišče obvestilo o svoji seji, ki sta se je nato tudi udeležila.

Javni tožilec sodbo graja zaradi odločbe o varnostnem ukrepu, tedaj pritožbenega razloga po 4. točki 363. člena v zvezi z 2. odstavkom 367. člena ZKP. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženemu izreče tudi varnostni ukrep po 66. členu KZJ za primerno dolgo dobo.

Pritožba obtoženčevega zagovornika je deloma utemeljena, pritožba javnega tožilca pa je v celoti neupravičena.

Zagovornik obtoženega nima prav, ko zatrjuje, da je izrek sodbe nerazumljiv, ker naj bi v njem ne bilo opisano izvršitveno dejanje, s tem pa podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 364. člena ZKP. S pritožnikom se je moč strinjati v toliko, da bi bil lahko opis obtožencu očitanega kaznivega dejanja natančnejši in vseboval tudi podrobnejše navedbe, kako si je žetone za igralno mizo prilastil. Vendar pa opis tudi tak kot je minimalnim kriterijem še vedno zadošča, saj je v njem najti vse zakonske znake kaznivega dejanja poneverbe. Gotovo je prvostopenjskemu sodišču moč zameriti zaradi nedoslednosti v izražanju, ko v obrazložitvi sodbe govori o tem, da je obtoženec žetone vzel, nato da je igralnici nad njimi odtegnil posest, potem pa da si je žetone prilastil, vendar pa je iz obrazložitve razločno videti, da je prvostopenjsko sodišče dognalo, da si je obtoženec žetone prilastil. Nikakor pa ne drži, da so razlogi v obrazložitvi pobijane sodbe taki, da bi nakazovali,da je v obtoženčevem ravnanju šlo za kaznivo dejanje neupravičene uporabe po 143. členu KZS. Že ugotovitev, da se je obtoženec polastil igralnih žetonov za igralno mizo in jih na zahtevo vodje izmene ni hotel izročiti, pač pa iz pisarne pobegnil v igralno dvorano in nato zapustil prostore igralnice, zgovorno priča v prid dognanju, da si je obtoženec vzete igralne žetone prilastil in ne morebiti imel namen zgolj neupravičeno jih uporabiti. Kot na dlani je torej, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

Pritrditi pa je treba pritožniku v tistem delu, ko opozarja, da prvostopenjsko sodišče pri izračunu vrednosti 34 žetonov po 20.000,00 ITL v tolarsko protivrednost in pri odvzemu protipravne premoženjske koristi za en žeton vreden 20.000,00 ITL ni upoštevalo tečaja italijanske lire, ki je veljala na dan storitve. Ker pa je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje glede števila in vrednosti žetonov v italijanskih lirah pravilno ugotovilo, do odstopanja pa je prišlo le pri izražanju vrednosti žetonov v slovenskih tolarjih, je prizivno sodišče upoštevaje srednji tečaj Banke Slovenije 6,53 SIT za 100.- ITL, ki je veljal 2.10.1992, v opisu tolarsko protivrednost žetonov znižalo na 44.404,00 SIT, v odločbi o odvzemu premoženjske koristi pa znesek 1.470,00 SIT nadomestilo z zneskom 1.306,00 SIT.

Pri tem ne gre za poseg v dejansko stanje, saj je za presojo zadeve pomembno, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo število žetonov, ki si jih je obtoženec prilastil in njih vrednost v italijanskih lirah, torej dejstva, ki so se, kot izhaja iz izvedenih dokazov v dejanskosti primerila. Protivrednost izražena v tolarjih, v obravnavanem primeru gre namreč za najmilejšo obliko kaznivega dejanja po 141. členu KZS, pri pravni opredelitvi dejanja ni pomembna in v ožjem pomenu besede v dejansko stanje ne spada. Opis kaznivega dejanja bi bil sklepčen tudi brez take navedbe, ki pa prispeva k boljši razumljivosti izreka in predstavljivosti v domačem denarju izkazani vrednosti poneverjenih stvari. Tečaj, ki ga je potrebno uporabiti je nesporen, gre pa za vprašanje, ki spada v zgornjo premiso odločanja, spričo česar je pritožbeno sodišče zneska navedena v izreku prvostopenjske sodbe, to je tudi obtožencu v prid, ustrezno znižalo.

Z zagovornikom obtoženega se je potrebno strinjati, ko izpodbija njegovemu varovancu izrečeno kazen, vendar pa ne kolikor se zavzema za izrek pogojne obsodbe. Res je obtoženec, ki je že oseba zrelih let, do obravnavanega dejanja živel neoporečno in bil nekakšen vzor mlajšim v kolektivu in da mu je bil v disciplinskem postopku izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja, kar ga je glede na to, da še nima pogojev za starostno upokojitev še v dodatni meri prizadelo.

Zagotovo so bila obtoženčeva razmišljanja po dejanju, ko se je iz uglednega in spoštovanega državljana naenkrat prelevil v nekoga, ki je onkraj zakona, mučna in tudi spoznanja boleča. Pritožniku ne kaže odrekati, ko pravi, da so obtoženca pri tem izpraševanju vesti spremljali občutki globokega sramu. Ostaja pa neizprosno dejstvo, da je nastala stiska sad njegovega početja. Prvostopno sodišče pravilno ugotavlja, da je obtoženec segel po žetonih, čeprav je bil premoženjsko za naše razmere nenavadno dobro preskrbljen in kljub temu, da je vedel, da varnostniki dogajanja v igralnici spremljajo tudi z videokamerami. V vsakem človeku je tudi nekaj težko razložljivega, ambivalentnega, ko ga privlačijo s tveganjem povezane stvari, za katere na razumni ravni ve, da ga poganjajo v pogubo, pa jih vseeno počne. Seveda pa tega storilcu ni moč jemati kot olajševalno okoliščino. Da ne gre pri obtožencu za nekakšen spodrsljaj, ki ga je pripisati le trenutni skušnjavi, pa zgovorno priča dejstvo, da je bila na palici "šteki" nanesena neka lepljiva snov, na katero so se žetoni oprijemali. Torej je šlo za nekakšno vnaprej pripravljeno ravnanje. Delo, ki ga je obtoženec opravljal pa je tako dobro plačano tudi zato, da bi tisti, ki ga opravlja ne podlegel slabosti polastiti se žetonov ali denarja, ki so mu zaupani.

Zato ima početje tistega, ki v takem primeru ravna v nasprotju s pričakovanji, v slabem pomenu besede večjo težo. Omenjene okoliščine po presoji prizivnega sodišča kažejo, da pri obtožencu ni moč doseči vzgojnega namena kaznovanja zgolj z izrekom pogojne obsodbe ob zagroženi zaporni kazni. Res pa je, da je kazen zapora, ki jo je obtoženemu izreklo sodišče prve stopnje, glede na obtoženčevo načeto zdravje in dejstvo, da je vrednost žetonov v tolarski protivrednosti nižja od tiste navedene v prvostopenjski sodbi, nekoliko previsoka in jo je potrebno znižati. Dasiravno je res, da je potrebno upoštevati načelo najnujnejše količine represije, pa na drugi strani ni moč mimo tega, da je treba imeti pred očmi tudi smotre generalne prevencije.

Kazen pa mora zadostiti tudi načelu pravičnosti. Izhajajoč iz navedenih dognanj je zato prizivno sodišče v navedeni meri obtožencu izrečeno kazen znižalo na pet mesecev zapora, ni pa sledilo obtoženčevemu zagovorniku v tistem delu, ko se zavzema za pogojno obsodbo.

Ni pa prepričljiv javni tožilec, ko zatrjuje, da je prvostopenjsko sodišče ravnalo napak, ko obtoženemu ni izreklo varnostnega ukrepa po 66. členu KZJ. Dejstvo je namreč, da so varnostni ukrepi po svoji naravi izrazito specialno preventivno naravnani, ni pa njih smoter še dodatno po nepotrebnem prizadeti obtoženca. Obtoženec je sedaj brez službe in na ta način ni praktično nobene nevarnosti, da bi lahko znova izvrševal kazniva dejanja povezana z, ako uporabimo že nekoliko zastarel izraz, razpolaganjem z družbenimi sredstvi. Kaznivo dejanje, ki ga je zagrešil pa tudi ni tako, da bi samo na sebi kazalo, da je podana bojazen, da bi obtoženec tudi v bodoče po prestani kazni kazniva dejanja s tovrstnimi obeležji utegnil ponavljati. V luči takih dognanj pa se zatrjevanja javnega tožilca pokažejo kot neupoštevna.

Upoštevaje navedene razloge je bilo potrebno pritožbi zagovornika obtoženega deloma ugoditi in pobijano sodbo po 1. odstavku 387. člena ZKP spremeniti, kot je razvidno v izreku, v ostalem pa to pritožbo, pritožbo javnega tožilca pa v celoti, kot neutemeljeni zavrniti in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrditi prvostopenjsko sodbo.

Obtoženčev zagovornik je s pritožbo deloma uspel, javni tožilec pa ne, zato izrek o stroških nastalih pred pritožbenim sodiščem kot nepotreben odpade.

Sklicevanje na določila Kazenskega zakona SFRJ in Zakona o kazenskem postopku, ki sta v naš pravni red sprejeta predpisa iz zakonodaje nekdanje zvezne države ima podlago v 1. odstavku 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in 1. odstavku 1. člena Ustavnega zakona za izvedbo ustavne Republike Slovenije (Ur.l. RS 1/91-I).

 


Zveza:

ZKP člen 364, 364/1, 364/1-11, 366, 364, 364/1, 364/1-11, 366. KZS člen 141, 141/1, 143, 141, 141/1, 143.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00NTQ4Nw==