<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sodba in sklep Kp 116/94

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:1994:KP.116.94
Evidenčna številka:VSK00288
Datum odločbe:23.03.1994
Področje:kazensko procesno pravo
Institut:vročitev obtožnice v primeru združenih postopkov

Jedro

Sodišče je dolžno obtožnico vročiti obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ne pa tudi ostalim obdolžencem, ko je zaradi objektivne koneksitete na podlagi 6. odstavka 32. člena ZKP, pozneje prišlo do združitve postopkov.

 

Izrek

Pritožbi javnega tožilca se ugodi in sodba sodišča prve stopnje glede obt. C, tedaj v oprostilnem delu, razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Pritožbe obt. B in njegovega zagovornika ter zagovornika obt. A se kot neutemeljene zavrnejo in v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Po 3. v zvezi s 1. odstavkom 98. člena ZKP sta obt. A in B dolžna plačati stroške, nastale pred pritožbenim sodiščem, odmerjene vsakemu v obliki povprečnine v znesku 10.000,00 .

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pod tč. I pobijane sodbe obt. A in B spoznalo za kriva kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 245. člena KZJ ter jima na podlagi iste kazenske določbe izreklo vsakemu kazen enega leta in šestih mesecev zapora. Na podlagi 4. odstavka 245. člena KZJ jima je izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, tako da je odvzelo 986,80 gramov heroina. Obt. B je na podlagi 70. člena KZJ izreklo varnostni ukrep izgona tujca iz države za dobo l0-ih let. Po 1. odstavku 98. člena ZKP je odločilo še, da sta ta dva obtoženca dolžna plačati stroške kazenskega postopka, odmerjene vsakemu od njiju v obliki povprečnine v znesku 30.000,00 SIT. Pod tč. II pa je obt. C po 3. točki 350. člena ZKP, tedaj zaradi pomanjkanja dokazov, oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 245. člena KZJ. Po 1. odstavku 99. člena ZKP je odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka, nastali v zvezi z oprostilnim delom sodbe, sredstva sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo se pritožujejo obtoženi B, njegov zagovornik, zagovornik obtoženega A in javni tožilec.

Obtoženi B pritožbenega razloga ne navaja, se pa da razumeti, da sodbo izpodbija zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sklepe, ki jih je storilo sodišče prve stopnje, graja kot zmotne.

Izpostavlja, da z zadevo ni imel nič opraviti in da so temu nasprotna dognanja prvostopenjskega sodišča brez kakršnekoli upoštevanja vredne podlage. Sodba je krivična in bo prizadela ne le njega, pač pa celo družino. Kot da ni dovolj trpljenja, ki ga je bil deležen, zaradi nesrečnih razmer v njegovi domovini, kjer je ostal brez premoženja, o številnih sorodnikih pa nima nobenih novic. Kar zadeva samo dejanje meni, da mu ga je podtaknila slovenska policija, kajti v takih zadevah je vedno potrebno najti grešnega kozla. Primeren krivec pa ne more biti vsakdo, pač pa le tisti, ki po nekakšnih pričakovanih kriterijem taki vlogi ustreza. Opozarja tudi na nedoslednosti v izpovedbah nekaterih prič, predvsem tistih, ki so zaposleni pri organih za notranje zadeve. Sodišču prve stopnje zameri, ker je tako nalahko sledilo navedbam obt. C, po mnenju tega pritožnika glavnega krivca, in ga obtožbe celo oprostilo. V sklepnem delu navaja tudi, da ne prosi za miloščino, pač pa zahteva pravico. Dasi tega izrecno ne pravi, pa je očitno, da se podrejeno obtoženec zavzema za izrek milejše kazni in odpravo izrečenega mu varnostnega ukrepa izgona tujca iz države.

Zagovornik obt. A graja sodbo v obsodilnem delu zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazni.

Prizivnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Zagovornik obtoženega B v obsodilnem delu pobija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču druge stopnje predlaga, da bi pritožbi ugodilo in napadeno sodbo spremenilo ter obtoženega B obtožbe oprostilo, podrejeno pa izpodbijano odločbo razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V zaključnem delu pritožbe pa nakazuje, da je obtožencu izrečena kazen odločno previsoka, varnostni ukrep izgona tujca iz države pa nepotreben.

Javni tožilec se zoper sodbo pritožuje v oprostilnem delu in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej po 3. točki 363. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZKP.

Zavzema se, da bi sodišče druge stopnje v oprostilnem delu napadeno sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba javnega tožilca je utemeljena, ostale pritožbe pa niso upravičene.

Zagovornik obt. B nima prav, ko izpostavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo napak, ko obtožbe zoper njegovega varovanca na podlagi 349. člena ZKP ni zavrnilo. Pravno pomotna so naziranja tega pritožnika, da določbe Kazenskega zakona SFRJ in Zakona o kazenskem postopku, glede na vsebino v ustavnem zakonu določenega roka, ne veljata več. Po 1. odstavku 1. člena Ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije so po 31.12.1993 prenehale veljati tiste določbe, ki niso v skladu z ustavo. Pristojnost preizkusiti, ali je posamezna določba v skladu z ustavo ali ne, pa je pridržana Ustavnemu sodišču Republike Slovenije. Iz publiciranih odločb tega sodišča pa ni nikjer videti, da bi bile tiste določbe, ki jih izpodbija pritožnik, v neskladju z ustavo. Resnici na ljubo je treba povedati, da je zagovornik obt. B te ugovore uveljavljal že med postopkom pred prvostopenjskim sodiščem, vendar pa zgolj zato, ker to ni izdalo posebnega sklepa, v katerem bi ocenilo utemeljenost teh očitkov, ni zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. odstavku 364. člena ZKP. Prav tako ni kršilo postave procesnega zakona, ko drugima dvema obtožencema in njunima zagovornikoma ni vročilo obtožnice zoper C. Sodišče je dolžno vročiti obtožnico tistemu, zoper katerega je vložena in njegovemu zagovorniku, ne pa tudi ostalim obtožencem, četudi so bili kazenski postopki zoper njih pozneje združeni. Zgrešeno je tudi stališče zagovornika obt. B, ko pravi, da bi prvostopenjsko sodišče moralo iz spisov izločiti zapisnik o zagovoru, ki ga je obt. C podal pred preiskovalnim sodnikom. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko je zapisnik o zaslišanju slednjega obtoženca, ki se na glavni obravnavi ni hotel zagovarjati, po 2. odstavku 317. člena ZKP prebralo. S posplošenimi trditvami, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 364. člena ZKP, pa ta pritožnik ne more biti uspešen. Takih nasprotij v pobijani sodbi pritožbeno sodišče ni našlo.

Enako neuspešen mora ostati tudi zagovornik obt. A, ko zatrjuje, da v obrazložitvi sodbe niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, razlogi, ki so navedeni, pa da so v nasprotju z vsebino listin in izjav v spisu, s tem pa podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 364. člena ZKP. Res je ugotovitev v sodbi, da je kriminalističnih tehnik že na kraju zavaroval sledove, v nasprotju z izpovedbo le tega na glavni obravnavi, ko je razodel, da je to storil v laboratoriju, vendar ta okoliščina ni odločilnega pomena. Bistveno je, da je kriminalistični tehnik na dveh zavojih izzval prstne sledove in jih v dveh primerih identificiral, ne pa kje je to storil. Sicer pa ta pritožnik ne prereka, da bi bil na enem zavoju z mamili, najden odtis desnega palca njegovega varovanca. O dejstvih, ki so bistvena za presojo zadeve, je prvostopenjsko sodišče navedlo zadostne razloge. Povedati je še, da tista nasprotja, ki se nanašajo na dejstva, ki niso odločilne narave, ne pomenijo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Od tod je bilo nasprotna zatrjevanja zagovornika obt. A v tem delu kot neutemeljena zavrniti.

Obt. B in njegov zagovornik ter zagovornik obt. A pa so neprepričljivi, ko zatrjujejo, da je prvostopenjsko sodišče v obsodilnem delu dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovilo.

Odločilna dejstva so celovito in zanesljivo dognana, v podkrepitev svojih sklepov pa je prvostopenjsko sodišče navedlo prepričljive razloge. Obtožena A in B sta se v večernih urah odpravila iz X v Y, kar samo po sebi ni nič nenavadnega. Neživljenjsko pa je, da bi to storila zgolj zato, ker naj bi prvi na ta način hotel vrniti uslugo znancu in na tej relaciji peljati obt. C, ki ga pred tem še poznala nista. Na enem od zavitkov je bil najden prstni odtis obtoženega A, na drugem pa obtoženega B, česar zagotovo ni moč pripisati naključju.

Razlaga, češ da je C-ju, ki je sedel zadaj, zavitek padel iz rok in priletel med prednjima dvema sedežema ter padel na tla v bližini voznikovih nog, nakar naj bi ga A pobral, je nekolikanj na trhlih nogah, da resnega preizkusa vzdržati ne more. Vrečka, v kateri se je mamilo nahajalo, je globoka in četudi bi jo obt. C še tako premetaval po rokah, se nikakor ne bi moglo zgoditi, da bi zavoj z mamilom padel v bližino voznika. Dalje je potrebno upoštevati, da je imel A pri sebi radijsko postajo znamke Motorola, ki je bila vključena. Slednje kaže, da je očitno vzdrževal zvezo z nekom, kajti v nasprotnem ni najti sprejemljive razlage, zakaj je postaja v času prijetja delovala. K temu se s prenašanjem take količine mamila ne ukvarjajo začetniki, vsa naključja so praktično izključena, nepoznanim osebam pa dostop onemogočen. Te okoliščine, ki so pomembne pri presoji zadeve, pa s potrebno gotovostjo kažejo, da sta obtožena A in B storila očitano jima kaznivo dejanje. Seveda je sodišče prve stopnje ravnalo napak, ko je navedlo, da sta ta dva obtoženca člena v verigi združbe, ki se ukvarja s trgovanjem z mamili, vendar pa tega v izrek ni povzelo, pa tudi ne upoštevalo pri odmeri kazenske sankcije, tako da ta okoliščina ni take narave, da bi to narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe. Res je tudi, da se je sodišče prenaglilo, ko je potegnilo nekakšno vzporednico med načinom storitve tega kaznivega dejanja in neko pozneje odkrito skupino, ki je prenašala mamila ter se pri tem oprlo le na pričevanje kriminalista, vendar tudi ta okoliščina pravilnosti ugotovljenih odločilnih dejstev, ne more omajati. Zagotovo imata zagovornika obtoženih A in B prav, ko izpostavljata, da obtožencu obrambe z molkom ni moč jemati v slabo, ali pa si tako obtoženčevo odločitev razlagati kot nekakšno priznanje storitve kaznivega dejanja. Vendar pa ostaja dejstvo, da obt. B ni bil obsojen zato, ker se je branil z molkom, temveč spričo tega, ker pač vsebina izvedenih dokazov kaže, da je storil očitano mu kaznivo dejanje. Povedati je še, da gre zagovornik obt. B odločno predaleč, ko navaja, da se je sodišče iz sila prozornih in zato zlahka razpoznavnih razlogov odločilo, da zoper obt. C ne bo vložilo obtožbe, kajti jasno je, kdo je organ pregona. Zakaj pa se javni tožilec ni takoj odločil vložiti obtožnico tudi zoper tretjega obtoženca, sodišče ne more ocenjevati, saj to ni v njegovi pristojnosti. Najmanj kar je mogoče reči pa je to, da se zaradi take odločitve javnega tožilca obt. A in B ne moreta nadejati oprostilni sodbi. Upoštevaje tudi razloge, ki jih je navedlo prvostopenjsko sodišče, se zato izkaže, da je v očitanem jima obsegu storitev kaznivega dejanja dokazana.

Prav pa ima javni tožilec, ko izpostavlja, da je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje, kolikor zadeva obt. C in dejanje, ki naj bi ga storil, zmotno ugotovilo. Že samo je zagovor tega obtoženca, ki je povedal, da je v vozilo A-ja prisedel kot avtoštopar, zavrnilo kot neprepričljiv. Res je popolnoma nelogično, da bi obt. C, ki je doma iz ..., v večernih urah štopal proti Z. Ustavila pa naj bi mu ravno druga dva obtoženca, ki sta v vozilu peljala precejšnjo količino heroina. Seveda je potrebno imeti pred očmi, da je bila radijska postaja, ki jo je imel pri sebi obt. A vključena in povsem jasno je, da nihče v takih okoliščinah v vozilo ne bi vzel avtoštoparja. Ravno obt. C je bil tisti, ki je pokazal, kje so mamilo ob cesti skrili v grmovje. Zagotovo bo potrebno skrbneje pretehtati tisti del zagovora obt. C, ko je ta povedal, da je iz vozila, potem ko so se na planinskih ridah ustavili, izstopil in nadaljeval pot še kakih 50 do 100 m, v nočnih razmerah videl, da sta druga dva obtoženca odložila neko vrečko v grmovje. Oceniti je namreč treba, ali bi lahko v razmerah kot so bile, obt. C kaj takega zaznal. Presoditi bi kazalo tudi to, koliko je življenjsko, da bi druga dva obtoženca C nagnala iz vozila ter ga nato znova velikodušno sprejela ter privolila, da ga odpeljeta do gostilne, medtem pa mamilo skrila. Izven vsakega dvoma sicer je, da je obt. C policistom pokazal, kje se nahaja mamilo, vendar na podlagi tega še ni moč sprejemati zanesljivih sklepov o tem, ali je tudi on sodeloval pri prenašanju mamila ali ne, oziroma kakšno vlogo je pri celi stvari imel. Sodišče prve stopnje bo zato moralo v nadaljnjem postopku znova oceniti izvedene dokaze tudi v zgoraj nakazani luči in utegnilo bi se izkazati, da bi bili lahko dejstveni in nato tudi pravni sklepi nanašajoči se na tega obtoženca, drugačni od tistih v pobijani sodbi.

Tudi kolikor zagovornika obt. A in B, pa tudi slednji sam, grajajo izrečeni jima zaporni kazni, uspeha doseči ne morejo. Sodišče prve stopnje je okoliščine, pomembne pri izbiri vrste in odmeri kazni pri obeh obtožencih pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo ter jima nato izreklo primerni zaporni kazni. Pri tem so prišle dovolj do izraza družinske razmere obeh obtožencev, pa tudi to, da zaradi tovrstnih kaznivih dejanj, obt. B pa tudi zaradi česa drugega ne, nista bila kaznovana. Seveda je mogoče razumeti tegobe, v katerih se je obt. B zaradi razmer v domovini znašel, vendar pa tudi ta okoliščina ne more pripeljati do milejše kazni. Ni namreč mogoče obiti dejstva, da je šlo za skoraj en kg izredno nevarnega mamila. Ne le specialno preventivni, pač pa predvsem generalno preventivni razlogi, ob velikem razmahu tovrstnih za storilce zaradi visokih in hitrih zaslužkov mamljivih kaznivih dejanj, terjajo, da ostaneta kazni taki kot sta jima izrečeni v pobijani sodbi. K temu pa kazni ustrezata stopnji krivde vsakega od obtožencev in teži storjenega kaznivega dejanja.

Obt. B je državljan Republike Bosne in Hercegovine, pri nas pa je storil hudo kaznivo dejanje povezano z zlorabo mamil. V luči tega spoznanja se izkaže, da je nezaželjeno, da bi se še naprej zadrževal v naši državi, stopnja te nezaželjenosti pa se v ravno pravšnji meri zrcali v dolžini varnostnega ukrepa izgona tujca iz države, ki ga je temu obtožencu izreklo sodišče prve stopnje.

Na podlagi povedanega je bilo potrebno pritožbi javnega tožilca ugoditi in izpodbijano sodbo v oprostilnem delu po 1. odstavku 385. člena ZKP razveljaviti in v tem obsegu zadevo vrniti prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, pritožbe obt. B in njegovega zagovornika ter zagovornika obt. A pa kot neutemeljene zavrniti in v nerazveljavljenem a pobijanem delu po 384. členu ZKP potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Slednji pritožniki s pritožbo niso uspeli, zato sta obt. B in A na podlagi 3. v zvezi s 1. odstavkom 98. člena v zvezi s 101. členom ZKP, dolžna plačati stroške nastale pred pritožbenim sodiščem, odmerjene vsakemu v obliki povprečnine v znesku 30.000,00 SIT. Pri določanju pavšalnega zneska je pritožbeno sodišče upoštevalo premoženjske razmere obtožencev, izhajalo pa tudi iz tega, da je šlo za razmeroma zahtevno zadevo, gledano z zornega kota odločanja pred prizivnim sodiščem.

Sklicevanje na določila Kazenskega zakona SFRJ in Zakona o kazenskem postopku, ki sta v naš pravni red sprejeta predpisa iz zakonodaje nekdanje zvezne države, ima podlago v 1. odstavku 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in 1. odstavku 1. člena Ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije ( Ur. l. 1/91/1).

 


Zveza:

ZKP člen 32, 32/6, 266, 266/1, 32, 32/6, 266, 266/1. KZJ člen 70, 245, 245/1, 70, 245, 245/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00NTQ4NQ==