VSK sodba Kp 542/93

Jedro

Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko je obtožencu, ki mu je zagovornik odpovedal pooblastilo, šlo pa je za primer obvezne obrambe po 2. odstavku 70. člena ZKP, odredilo zagovornika po uradni dolžnosti. Ne glede na očitke o nesmotrnosti svojega ravnanja, pa ni bilo dolžno postaviti ravno tistega zagovornika, ki je pooblastilo odpovedal, pač pa se je pri tem pravilno držalo v okviru sodne uprave določenega vrstnega reda odvetnikov.

 

Izrek

Pritožbi obtoženega A in njegovega zagovornika se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba obtoženega A zoper sklep o stroških naloženih v plačilo njegovemu zagovorniku odvetniku se kot nedovoljena zavrže.

Po 3. v zvezi s 1. odstavkom 98. člena ZKP je obtoženi A dolžan plačati stroške nastale pred pritožbenim sodiščem odmerjene v obliki povprečnine v znesku 5.000,00 SIT.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obtožena A in B spoznalo za kriva kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 245. člena KZJ. Obtoženi B je po 52. členu KZJ izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je po 1. odstavku 245. člena KZJ z uporabo 2. točke 42. člena in 3. točke 1. odstavka 43. člena istega zakona določilo kazen 10 mesecev zapora, izvršitev pa odložilo za preizkusno dobo treh let. Po 1. odstavku 245. člena KZJ je obtoženemu A izreklo kazen eno leto zapora, v katero mu je po 1. odstavku 50. člena KZJ vštelo čas prebit v priporu od 24.5.1993 od 15.45 ure dalje. Na podlagi 70. člena KZJ je obtoženemu A izreklo tudi varnostni ukrep izgona tujca iz države za dobo desetih let. V skladu s 4. odstavkom 245. člena KZJ je obtoženi B odvzelo 221,37 gramov zaseženega heroina. Obdolženega A je po 4. odstavku 98. člena ZKP oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 95. člena ZKP, naložilo pa mu je v plačilo povprečnino odmerjeno na 15.000,00 SIT. Odločilo je še, da je obtožena B po 1. odstavku 98. člena ZKP dolžna plačati stroške kazenskega postopka, ki se kažejo kot povprečnina v znesku 7.000,00 SIT. S pobijanim sklepom pa je odvetniku C naložilo v plačilo stroške preložitve glavne obravnave z dne 20.08.1993 odmerjene kot povprečnino v znesku 30.000,00 SIT .

Zoper sodbo se pritožujeta obtoženi A in njegov zagovornik, obtoženec pa tudi zoper sklep.

Obtoženi A sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Izpostavlja, da je opis očitanega mu kaznivega dejanja nesklepčen. Kršena je bila njegova pravica do obrambe, saj je sodišče prve stopnje, s tem da njegovemu takratnemu zagovorniku odvetniku C ni izdalo stalne dovolilnice, da bi ga po potrebi obiskoval v zaporih, praktično onemogočilo obrambo. Tudi stiki s sorodniki so bili moteni, zato ni mogel zagotoviti sredstev, s katerimi bi lahko temu zagovorniku poravnal nagrado za dotedanje delo. Prvostopenjsko sodišče je ravnalo napak tudi takrat, ko mu je po odpovedi pooblastila, ki ga je podal navedeni zagovornik, postavilo drugega zagovornika po uradni dolžnosti, kajti ni šlo za kaznivo dejanje, za katero je obramba obvezna. V pobijani sodbi so številne ugotovitve, ne da bi bili zanje navedeni razlogi. Obtožena B se je v tovrstne posle spustila po nagovarjanju D in zato ni videti kaj bi pri tem pritožnik sploh imel.

Neživljenjsko je, da bi obtoženka mamilo kupcu izročala na tržnici, saj je bil ta kupec isto jutro v njenem stanovanju. Nedopustno je, da se prvostopenjsko sodišče zadovolji z ugotovitvijo, da se ne da pobliže dognati kdo je bil prodajalec in kdo kupec mamila. Celotno zadevo, vsaj kar zadeva njega, si je izmislila obtožena B z jasno nakano, da ne odkrije identitete pravega kupca. Dokazni postopek bi bilo potrebno dopolniti z zaslišanjem obtoženkinega brata in drugih prič, kajti šele na tak način bi bilo moč preveriti resničnost navedb v zagovoru obtožene B. Raziskati bi kazalo tudi tiste njegove trditve, ko izpostavlja, da ni nosil nobenih vzorcev mamila obtoženi B, saj je takrat delal. Kazen, ki mu jo je izreklo sodišče prve stopnje je odločno previsoka in v popolnem nesorazumerju s tisto, ki jo je bila deležna obtožena B. V sklepnem delu izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je njegovemu prvemu zagovorniku odvetniku C zaradi odpovedi pooblastila neposredno pred glavno obravnavo dne 20.08.1993 naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka v obliki povprečnine v znesku 30.000,00 SIT. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom, podrejeno pa da sodbo spremeni in ga obtožbe oprosti. V kolikor to ne bi bilo mogoče predlaga, da mu izreče pogojno obsodbo, v kateri naj mu kazen zapora določi z uporabo omilitvenih določil. Sklep o stroških, ki so bili naloženi zagovorniku pa naj razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. "Zahteva" vrnitev plačanih 30.000,00 SIT odvetniku C.

Obtoženčev zagovornik, odvetnik E sodbo graja zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločb o kazni in varnostnem ukrepu. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in pobijano sodbo spremeni ter obtoženega A zaradi pomanjkanja dokazov obtožbe oprosti. Podrejeno se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Skrajno podrejeno pa nakazuje, da bi bilo obtožencu potrebno izreči milejšo kazensko sankcijo, odločbo o izreku varnostnega ukrepa pa odpraviti.

Pritožbi nista utemeljeni, kolikor pa obtoženi A izpodbija sklep o stroških naloženih v plačilo njegovemu prvemu zagovorniku, pritožba ni dovoljena.

Obtoženi nima prav, ko zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveni kršitvi določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 364. člena ZKP in po 2. odstavku 364. člena istega zakona. Opis dejanja vsebuje vse zakonske znake očitanega jima kaznivega dejanja, tako da so nasprotna posplošena zatrjevanja tega pritožnika brez kakršnekoli podlage. Ne drži, da bi bil obtoženi A prikrajšan v svojih pravicah do obrambe zgolj zato, ker njegov takratni zagovornik, odvetnik C ni imel stalne dovolilnice za obiske obtoženca v priporu. Kot je razbrati iz pritožnikovih navedb niti ni šlo za nekakšno ravnanje sodišča, ki bi bilo moteče za pripravo obrambe, pač pa zato, da obtoženec in njegov zagovornik nista mogla poglobljeno pretresti, kako naj obtoženi priskrbi sredstva za zagovornikovo nagrado. Zakaj bi bile obtoženčeve pravice kratene zato, ker naj bi ne mogel dovolj pogosto razgovarjati s sorodniki in delodajalcem, pa ni videti. Plačilo nagrade ne gre metati v isti koš in ga na tak način povezovati s pravico do obrambe, saj gre med obtožencem in zagovornikom za tako razmerje, v katerem je v ospredju predvsem etična in ne morebiti zgolj denarna komponenta. Prvostopenjsko sodišče je ravnalo prav, ko je po odpovedi pooblastila odvetnika C v skladu z 2. odstavkom 70. člena ZKP obtoženemu A odredilo drugega zagovornika po uradni dolžnosti. Namreč v tistih primerih, ko gre za kaznivo dejanje, za katero se sme po zakonu izreči deset let zapora ali hujša kazen, mora imeti obtoženec zagovornika že ob vložitvi obtožnice. Nikakor pa ne drži, da bi moralo sodišče prve stopnje odrediti za zagovornika po uradni dolžnosti ravno odvetnika C, kajti predsednik temeljnega sodišča zagovornike postavlja v skladu s določenim vrstnim redom in ne morebiti po kakšnih drugih merilih.

Nasprotij med izrekom in razlogi sodbe, ki jih omenja obtoženi A, tudi ni najti. Tako ni nikjer navedeno, da naj bi pri konkretnem poslu sodeloval D, pač pa je povsem jasno razvidno, da je ta obtoženo B pripeljal v kroge, ki se ukvarjajo s prodajo mamil že v drugi polovici leta 1992, obravnavano kaznivo dejanje pa sta obtoženca storila v času od 21. do 24. maja 1993. Ta pritožnik je očitno tudi napačno bral sodbo, saj nikjer ni navedeno, da bi bil kupec mamila tisti Ljubljančan, ki je bil 24.5.1993 zjutraj v obtoženkinem stanovanju. To je bil prodajalec, kupec pa je bil iz X. Kot na dlani je torej, da zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podane.

Tudi kolikor pritožnika izpodbijata v sodbi ugotovljeno dejansko stanje kot zmotno in nepopolno, je njun trud zaman. Sodišče prve stopnje je odločilna dejstva zanesljivo dognalo ter v podkrepitev svojih sklepov navedlo prepričljive razloge. Seveda si oba pritožnika prizadevata dokazati, da je obtožena B oseba dvomljivih moralnih kvalitet, ki ji zato ni moč pokloniti vere. Tudi prizivnemu sodišču je popolnoma jasno, da je obtožena B svojo vlogo prikazovala v lepši luči kot je dejansko bila. Zagotovo ne gre za trpečo mater samohranilko, ki se s silnimi odrekanji prebija skozi čeri polno življenje in poskuša prehraniti svoje tri majhne otroke. Obtoženkina razlaga kako naj bi stopila v stik s policijo lahko prepriča zgolj tiste do kraja lahkoverne. Vendar pa vse te okoliščine nikakor še ne pomenijo, da obtožena B ne govori resnice v tistem delu, ko obremenjuje obtoženega A. Ugotoviti je, čeprav to za presojo zadeve niti ni pomembno, da je zagovor obtožene B tudi kolikor zadeva sodelovanje s policijo, življenjsko gledano, sprejemljiv.

Nikakor ne drži, da naj bi poskušala zaščititi neznanega kupca, saj je povedala, da je šlo za isto osebo, ki je v Y, kamor jo je D ob neki priliki lani odpeljal, tam nastopala kot kupec mamila in za katero je pozneje izvedela, da je policist. Na podlagi pričevanja kriminalista, ki je obtoženko zaslišan pred preiskovalnim sodnikom vseskozi imenoval z vzdevkom, se da sklepati, da je obtoženka imela stike s policijo, saj si v nasprotnem te pristnosti v oslavljanju ni mogoče razložiti. Tudi dejstvo, da je kupec zavoj z mamilom, ki ga je obtoženka prinesla, zarezal, kar je skrajno nenavadno, očitno da bi se prepričal ali je v njem mamilo, ter nato obtoženki naročil, naj zavoj odnese v njegovo vozilo, ravno ko sta se v bližini pojavila dva uniformirana policista, dovolj zgovorno kaže, da je bila obtoženki nastavljena past. Zato navedbe v njenem zagovoru, v katerem seveda mestoma svojo vlogo obtoženka olepšuje, niso tolikanj neprepričljive, da bi bilo moč na podlagi tega sklepati, da si je obtožena B enostavno izmislila, da je obtoženi A posredoval pri prodaji mamila.

Dejstvo je, da je obtoženi A zahajal v stanovanje obtožene B, izkazalo se je, da je bil pri njej tudi tisto jutro preden je bila na tržnici prijeta, kar vendarle kaže, da ni šlo med njima za naključne stike in da je s potrebno gotovostjo obtoženčeva posredniška vloga pri tem kaznivem dejanju izkazana. Bistveno je seveda to, da sta policista v zavoju, ki ga je obtoženka odvrgla, našla 221,37 g heroina in da je do tega mamila, tudi sama kot posrednica pri prodaji, prišla s posredovanjem obtoženega A. Popolnoma neživljenjsko je, da bi obtoženka ravno A obremenila kot storilca tega kaznivega dejanja v kolikor ga ta ne bi storil, saj je zagotovo vedela, da si bo, glede na to, da v X živijo številni A-jevi sorodniki, s tem nakopala hude težave. Prav nič jo ne bi stalo, če bi povedala, enako kot za prodajalca in kupca, da tudi posrednika ne pozna. Njen položaj v tem postopku se zategadelj ne bi prav nič spremenil. Zato tudi prizivno sodišče sprejema sklep, ki ga je storilo sodišče prve stopnje, da je obtoženki v tem delu zagovora potrebno verjeti in da je obtoženega A obremenila preprosto zato, ker je dejanje tako kot mu je očitano, tudi storil. Seveda je res, da je bil obtoženi A v priporu in da mu ni moč šteti v slabo tega, da je njegov stric obtoženki in njeni nečakinji grozil in zahteval, naj njegovega nečaka ne obremenjujeta. Vendar pa tudi ta okoliščina kaže, da so obtoženkine trditve, ki zadevajo vlogo obtoženega A, resnične. Ni si moč razložiti, zakaj bi obtoženčev stric na omenjeni pritiskal z grožnjami, če obtoženec pri stvari ne bi imel nič. Ugotoviti je, da je dejansko stanje kolikor zadeva odločilna dejstva v zadostni meri raziskano in zato dokaznega postopka ni potrebno dopolnjevati z dokazi, ki jih predlaga obtoženi A. Sodišče prve stopnje pa je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Tudi v tistem delu, kjer pritožnika izpodbijata obtoženemu A izrečeno kazen zapora in varnostni ukrep izgona tujca iz države po 70. členu KZJ, si uspeha ne moreta obetati. Glede na količino in vrsto mamila, pri prodaji katerega je obtoženi A posredoval, ob dejstvu, da je že bil obsojen zaradi kaznivega dejanja iz koristoljubnosti, je povsem jasno, da ni mesta uporabi omilitvenih določil pri izreku kazni, s tem pa tudi to, da kazen nižja od enega leta zapora, ta je namreč na meji posebnega minimuma, biti ne more. Seveda se sodišče druge stopnje, pritožba javnega tožilca je namreč izostala, ne spušča v presojo primernosti kazenske sankcije, ki jo je prvostopenjsko sodišče za storjeno kaznivo dejanje izreklo obtoženi B. Zgolj zaradi razhajanja med kazenskima sankcijama, ki sta ju bila obtoženca deležna, pa obtoženemu A ni moč izreči nižje zaporne kazni. Trajanje varnostnega ukrepa izgona tujca iz države je le navidezno pretirano.

Ob dejstvu, da zloraba mamil predstavlja vse hujše družbeno zlo, ki se iz dneva v dan v naši državi vse bolj bohoti, upoštevaje obtoženčevo kaznovanost zaradi kaznivega dejanja storjenega iz koristoljubnih nagibov, se po oceni pritožbenega sodišča pokaže, da se stopnja nezaželenosti obtoženčevega zadrževanja v naši državi v pravšnji meri zrcali v dolžini izrečenega mu varnostnega ukrepa.

Pristaviti je še, da sodišče druge stopnje v nerazumljivo odločitev o stroških postopka, ki se nanaša na obtoženega A, ta je bil namreč oproščen povrnitve stroškov iz 1. do 5. točke 95. člena ZKP, naložena pa mu je bila v plačilo povprečnina, glede na to, da je pritožba v tej smeri izostala, v sodbo ni moglo posegati.

Kar pa zadeva pritožbo obtoženega A, ko ta izpodbija sklep o stroških naloženih v plačilo njegovemu prvemu zagovorniku, ta ni dovoljena. Ne le da je ta sklep že pravnomočen, o pritožbi je namreč že odločil izvenobravnavni senat, pač pa obtoženec tudi nima nobenega pravnega interesa, da bi se zoper tak sklep pritoževal. Odtod je bilo pritožbo v tem delu brez kakega širšega navajanja razlogov kot nedovoljeno zavreči.

V skladu s povedanim je bilo obe pritožbi v kolikor izpodbijata sodbo kot neutemeljeni zavrniti in po 384. člrnu ZKP potrditi napadeno odločbo, obtoženčevo pritožbo zoper sklep o stroških pa po 3. odstavku 397. člena ZKP kot nedovoljeno zavreči. Pritožnika s svojima pritožbama nista uspela, zato je obtoženi A po 3. v zvezi s 1. odstavkom 98. člena v zvezi s 101. členom ZKP dolžan plačati stroške nastale pred pritožbenim sodiščem odmerjene v obliki poprečnine v znesku 5.000,00 SIT. Pri odločitvi o stroškovnem delu je sodišče druge stopnje upoštevalo obtoženčeve premoženjske razmere in zamotanost zadeve gledano z zornega kota odločanja v pritožbenem postopku.

Sklicevanje na določila Kazenskega zakona SFRJ in Zakona o kazenskem postopku, ki sta v naš pravni red sprejeta predpisa iz zakonodaje nekdanje zvezne države, ima podlago v 1. odstavku 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sklep Kp 223/2000
• VSC sklep Kp 146/2000
• VSL Sklep II Kp 31236/2018