VSK sodba Kp 504/93

Jedro

Obdolženec, ki je že v ranih srednjih letih, je doslej živel urejeno, skrbno je opravljal svojo dejavnost, nobenih družinskih težav ni imel, nikoli ni bil obsojen ali spoznan odgovornega zaradi storitve prekrškov. Nad oškodovancem, med njima je tlel dolgoletni spor, se je znesel po pripetljaju, ki je pri obtožencu samo še podkrepil prepričanje, da ga oškodovanec načrtno poslovno onemogoča do te mere, da je to škodljivo za dejavnost, ki jo obtoženi opravlja. Četudi bi držalo, da je obtoženec oškodovanca s pestmi podrl na tla, v luči ugotovljenih obtoženčevih lastnosti, to ne zadostuje za sklep, da se iz okoliščin dejanja da sklepati, da se izživlja z nasiljem nad ljudmi.

 

Izrek

Pritožbi obtoženčevega zagovornika se deloma ugodi in izpodbijana sodba: - glede kaznivega dejanja pod točko 1, v odločbah o določeni enotni kazni, preizkusni dobi in stroških kazenskega postopka razveljavi ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - spremeni tako, da se obtoženemu za kaznivo dejanje pod točko 2 kazen zniža na 1 (en) mesec zapora, ki se ne bo izvršila, če obdolženec v preizkusni dobi 1 (enega) leta ne stori novega kaznivega dejanja.

V ostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in v pobijanem a nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi napadena sodba.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obtoženega spoznalo za krivega, pod točko 1 sodbe kaznivega dejanja nasilniškega obnašanja po 2. v zvezi s 1. odstavkom 222. člena KZS, pod točko 2, pa kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 177. člena KZS. Na podlagi 2. odstavka 52. člena KZJ je obtožencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivo dejanje pod točko 1 po 2. odstavku 222. člena KZS določilo kazen šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko 2 po 1. odstavku 177. člena KZS dva meseca zapora in nato po 3. točki 2. odstavka 48. člena KZJ obtožencu določilo enotno kazen sedem mesecev zapora, izvršitev pa odložilo za preizkusno dobo treh let. Po 1. odstavku 98. člena ZKP je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavku 95. člena ZKP v znesku 5.600,00 SIT ter povprečnino odmerjeno na 10.000,00 SIT.

Zoper sodbo se zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, tedaj pritožbenih razlogov po 2. in 3. točki 363. člena ZKP, pritožuje obtoženčev zagovornik.

Prizivnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter obtoženega za obe dejanji obtožbe oprosti.

Pritožba je deloma utemeljena.

Pritrditi je treba zagovorniku obtoženega, ko izpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede kaznivega dejanja nasilniškega obnašanja po 2. v zvezi s 1. odstavkom 222. člena KZS, zmotno ugotovilo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča sklep, da je iz okoliščin dejanja razvidno, da se obtoženec izživlja nad ljudmi, ni prepričljiv. Obtoženi je star 36 let, doslej še ni bil obsojen zaradi storitve kaznivih dejanj in tudi ne spoznan za odgovornega zaradi storitve prekrškov. Dokazni postopek ni postregel s podatki, ki bi kakorkoli utemeljevali, da bi se obtoženec razen v obravnavnih primerih vedel na družbeno nesprejemljiv način. Dejanje, ki ga je obtoženi storil, je zagotovo sad njunih trajajočih sporov. Obtožencu je moč verjeti, da je ravnanje oškodovanca jemal kot šikanozno in za svoje poslovanje neugodno, če ne že kar ogrožujoče. Sodišče druge stopnje se seveda ne spušča v to, koliko je bilo tako obtoženčevo razumevanje stvari utemeljeno, četudi je ta okoliščina pomembna pri morebitni odmeri kazenske sankcije. Pomembno je, da je bila obtoženčeva reakcija, te seveda nikakor ne kaže opravičevati, rezultat spora med obtožencem in oškodovancem, ki ga je tistega dne še bolj razvnela oškodovančeva, po obtoženčevem mnenju pretirana togost pri opravljanju pooblastil v zvezi kontrolo plovbe. Pritožnik upravičeno opozarja, da oškodovančevih trditev, da ga je obtoženec potem, ko ga je podrl na tla, še obrcal, niti ena od zaslišanih prič ni potrdila. Priča A je pojasnil, da se je v tem trenutku obtoženec od oškodovanca odmaknil, enako pa je razodel tudi priča B. Priča C pretepa ni videl, saj je prišel na kraj, ko je bil oškodovanec že na tleh. Tudi po njegovih besedah takrat obtoženec oškodovanca ni brcal.

Seveda pa je ugotovitev ali je obtoženec na opisani način udarjal oškodovanca tudi ko je ta povsem nebogljen obležal na tleh, odločilnega pomena pri presoji ali je moč na podlagi obtoženčevega ravnanja sklepati, da se izživlja nad ljudmi. Namreč ravno na ta dejstveni sklep je sodišče oprlo svoje dognanje, da je pri obtožencu podana osebnostna nagnjenost k nasilju in znašanju nad ljudmi.

Prvostopenjsko sodišče bo moralo znova pretehtati izvedene dokaze in oceniti ali zgolj navedba v času storitve dejanja omotičnega oškodovanca zadostuje za ugotovitev, da je obtoženec oškodovanca brcal še po tistem, ko ga je podrl na tla. Oceniti bo moralo tudi vsebino zdravniškega spričevala o poškodbah, ki jih je dobil obtoženi in v kolikor zagovoru ne bo sledilo, tako odločitev obrazložiti.

Posplošena trditev, da obtožencu ne verjame, ker gre zgolj za način zagovora, ne zadostuje. Odtod se izkaže, da je potrebno sodbo glede kaznivega dejanja pod točko 1, v odločbah o določeni enotni kazni in preizkusni dobi ter stroških kazenskega postopka razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti v novo sojenje.

Ne more pa pritožnik doseči uspeha, ko si prizadeva prikazati, da obtožencu storitev kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 177. člena KZS ni dokazana in da bi v vsakem primeru moralo sodišče uporabiti določila 2. odstavka 8. člena KZJ ter obtoženca za to dejanje po 1. odstavku 350. člena ZKP oprostiti obtožbe. Prvostopenjsko sodišče je prepričljivo dognalo katere poškodbe na oškodovančevem vozilu je obtoženec povzročil. Poškodbe na prednjih levih vratih in na njih pritrjenem vzvratnem ogledalu, je pri ogledu opravljenem v skladu s 154. členom ZKP ugotovil tudi policist. Da pa jih je obtoženec prizadejal z nekim trdim predmetom zavitim v krpo, je razložil oškodovanec. Seveda je res, da se je obtoženec čutil prizadetega, ker mu je oškodovanec s pajkom odpeljal vozilo in mu pri tem poškodoval bočno vzvratno ogledalo, vendar pa sta ti okoliščini, kot olajševalni pomembni le pri odmeri kazenske sankcije, nikakor pa ne zadoščata za uporabo inštituta neznatne družbene nevarnosti. Obtoženec je namreč na oškodovančevem vozilu povzročil za 8.000,00 SIT škode in to vpričo oškodovanca, kar daje njegovemu početju večjo težo. Sodišče prve stopnje je zato njegovo ravnanje pravilno opredelilo kot kaznivo dejanje. V medsebojnih odnosih se morajo ljudje, neglede na morebitno prizadetost obvladovati, ne pa spore reševati na tak način, kot si ga je izbral obtoženi. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo obtoženčevega zagovornika kolikor pobija ugotovljeno dejansko stanje, kot neutemeljeno zavrnilo. Res pa je, da so bile ugotovljene olajševalne okoliščine obtožencu v prid premalo ovrednotene. Zato je prizivno sodišče obtoženemu določeno kazen znižalo na en mesec zapora, ter odločilo, da se ta ne bo izvršila, če obtoženec v preizkusni dobi enega leta po pravnomočnosti sodbe, ne stori novega kaznivega dejanja. Obtožencu je bilo potrebno znovo določiti preizkusno dobo, ker je bila tista, ki se je nanašala na odložitev enotne kazni, razveljavljena.

V skladu s povedanim, je bilo pritožbi obtoženčevega zagovornika potrebno deloma ugoditi in izpodbijano sodbo v obsegu razvidnem iz izreka po 1. odstavku 385. člena ZKP razveljaviti ter po 1. odstavku 387. člena ZKP spremeniti, v ostalem pa pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Izrek o stroških nastalih v pritožbenem postopku kot nepotreben odpade, saj je pritožnik s pritožbo deloma uspel.

Slicevanje na določila Kazenskega zakona SFRJ in Zakona o kazenskem postopku, ki sta v naš pravni red sprejeta predpisa iz zakonodaje nekdanje zvezne države, ima podlago v 1. odstavku 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba Kp 1257/93
• VSL sodba Kp 5/94
• VSL sodba Kp 1171/93