VSK sklep Kp 528/93

Jedro

Samo neupravičeno zadrževanje denarja za storitev kaznivega dejanja neupravičene uporabe po 143. členu KZS ne zadošča. Potrebno je, da storilec denar zaupan mu v zvezi z njegovim delom pri družbeno pravni osebi tudi uporabi.

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolženega se ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obdolženega spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene uporabe po 143. členu KZS. Na podlagi 52. člena KZJ je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo v kateri mu je po 143. členu KZS določilo kazen en mesec zapora, izvršitev pa odložilo za preizkusno dobo enega leta. Po 1. odstavku 98. člena ZKP je odločilo še, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 95. člena ZKP v znesku 2.730,00 SIT in na 5.000,00 SIT odmerjeno povprečnino. Zoper sodbo se zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji, pritožuje obdolženčev zagovornik. Zavzema se, da bi prizivno sodišče pritožbi ugodilo in pobijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, ki naj dokazni postopek dopolni z vpogledom v primopredajni zapisnik z dne 11.9.1990, z zaslišanjem prič A in B ter neposrednim zaslišanjem priče C. Podrejeno pa ima v mislih očitno tudi izrek oprostilne sodbe po 1. točki 350. člena ZKP, kajti prizivnemu sodišču nudi v razmislek ali ni morebiti potrebno uporabiti inštitut neznatne družbene nevarnosti. Pritožba je utemeljena. Prav ima zagovornik obdolženega, ko izpostavlja, da je dejansko stanje v izpodbijani sodbi zmotno in nepopolno ugotovljeno. O tem, da obdolženec denarja ni pravočasno odvedel, ni nobnega dvoma. Vendar pa zgolj neupravičeno zadrževanje denarja, za storitev kaznivega dejanja po 143. členu KZS, ne zadošča. Dognanje prvostopenjskega sodišča, da je obdolženec denar porabil zase, pa ni prepričljivo. Prvostopenjsko sodišče se je zadovoljilo zgolj s trditvijo v nakazani smeri, ne da bi sploh povedalo v kaj naj bi obdolženec zadržani denar od pobranih turističnih taks uporabil. V kolikor mu ne bo moglo dokazati, da je ta denar uporabil, pač pa le to, da ga je imel pri sebi, bo seveda ostalo nedokazano tudi očitano mu kaznivo dejanje. Zato ima pritožnik prav, ko nakazuje, da bo potrebno z zaslišanjem omenjenih prič in vpogledom v primopredajni zapisnik z dne 11.9.1991, upoštevaje seveda že izvedene dokaze, ugotoviti, ali je obdolženec denar uporabil ali ne ter ali je že pri primopredaji poslov povedal, da denarja za turistične takse ne bo odvedel dokler mu počitniško društvo ne bo poravnalo obveznosti. Prvostopenjsko sodišče pa bo moralo navesti razloge tudi o tem zakaj šteje, da je počitniško društvo jemati kot družbeno pravno osebo v smislu 7. odstavka 45. člena KZS. Bržčas si pritožnik s tem ugovorom, kaj prida obetati ne more, saj je razvidno, da je društvo pobiralo in odvajalo upravi za družbene prihodke počitniško takso, kar bi vendarle kazalo, da ga je vsaj v obsegu kolikor zadeva to dejavnost v kazenskopravnem smislu jemati kot družbeno pravno osebo. Zagotovo pa bi moralo sodišče prve stopnje o tem v sodbi razlogovati, česar pa ni storilo. Pravnopomotno pa je pritožnikovo naziranje v tistem delu, ko pravi, da bi bilo potrebno obtoženčevo ravnanje, četudi bi se izkazalo, da je storil dejanje na način opisan v obtožnem aktu, jemati kot družbi neznatno nevarno. Dasi je res, da obdolženec doslej še ni bil obsojen, da je denar vrnil že po dvajsetih dneh in še pred vložitvijo kazenske ovadbe, pa na drugi strani ni moč mimo tega, da je šlo za takratne razmere za relativno visok znesek, kar pa govori proti uporabi omenjenega inštituta. Spričo tega, da dejansko stanje ni zanesljivo in popolno ugotovljeno, je o pravni opredelitvi obdolženčevega ravnanja in morebitni uporabi 2. odstavka 8. člena KZJ, preuranjeno govoriti. Šele ko bo prvostopenjsko sodišče dokazni postopek dopolnilo v nakazani smeri, se bo lahko upoštevaje tudi že izvedene dokaze, dokopalo do zanesljivih dejanskih in nato tudi pravnih sklepov. Ugotovljene hibe pa so narekovale ugoditev pritožbi obdolženčevega zagovornika in razveljavitev pobijane sodbe po 1. odstavku 385. člena ZKP ter vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Sklicevanje na določila Zakona o kazenskem postopku in Kazenskega zakona SFRJ, ki sta v naš pravni red sprejeta predpisa iz zakonodaje nekdanje zvezne države, ima podlago v 1. odstavku 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I).  

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSK sodba Kp 193/93
• VSM sodba Kp 129/2000
• VSM sodba Kp 126/2000