VSK sklep Kp 497/93

Jedro

Ni samo na sebi umevno, da je vsakič, ko pride do spremembe blanketne določbe obdolžencu v prid in do dekriminacije očitanega dejanja, potrebno uporabiti milejši kazenski zakon. Odločilnega pomena pri presoji, ali taka blanketna določba učinkuje retroaktivno ali ne, je, ali je s to spremembo vsebine blanketnega kazenskega zakona prišlo tudi do spremembe pravnega dojemanja družbene nevarnosti konkretno obravnavanega kaznivega dejanja.

 

Izrek

Pritožba javnega tožilca se kot neutemeljena zavrne.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi 438. člena ZKP zavrglo obtožni predlog javnega tožilca zoper obdolžena zaradi kaznivega dejanja igranja na srečo po 1. odstavku 234. člena KZS.

Zoper sklep se zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki 363. člena v zvezi s 364. členom ZKP pritožuje javni tožilec. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in pobijani sklep razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Javni tožilec nima prav, ko izpostavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo napak, ko je obtožni predlog zavrglo, s tem pa zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka. V obravnavanem primeru gre za kaznivo dejanje z blanketno dispozicijo, ki je bila po tem, ko naj bi obdolženca storila kaznivo dejanje, spremenjena in tako ravnanje, kot jima ga očita javni tožilec, dekriminirano. Očitno je namreč, čeprav izrečne navedbe v obtožnem predlogu ni, da na obdolženca leti očitek, da naj bi ravnala v nasprotju z 38. členom Zakona o igrah na srečo (Uradni list SRS št. 32/80). Zagotovo drži, da 2. člen Zakona o začasni ureditvi prirejanja posebnih iger na srečo na igralnih avtomatih zunaj igralnic in o plačevanju takse za igralne avtomate (Uradni list RS št. 97/93) ni v celoti derogiral določbe 234. člena KZS, je pa tako učinkoval glede tistih ravnanj, ki zadevajo prirejanje posebnih iger na srečo na igralnih avtomatih.

Pojem iger na srečo je po Zakonu o igrah na srečo bistveno širši in zajema številne druge igre na srečo in ne le tiste na igralnih avtomatih. Sprememba zakona pa se nanaša le na slednje, kajti preden je stopila v veljavo, zasebniki pod nobenimi pogoji niso smeli prirejati iger na srečo na igralnih avtomatih, pač pa je bilo to dovoljeno le družbeno pravnim osebam in še to v samo posebnih igralnicah. V 2. členu Zakona o začasni ureditvi prirejanja posebnih iger na srečo na igralnih avtomatih zunaj igralnic in o plačevanju takse na igralne avtomate je določeno, da se lahko take igre na srečo prirejajo tudi zunaj igralnic v ustrezni gostinskih, zabaviščnih in drugih za to namenjih prostorih, s tem da mora biti zagotovljeno, da se teh iger lahko udeležujejo le osebe starejše od 18 let, pri čemer mora prireditelj zagotoviti nadzor nad starostjo teh oseb, največji vložek pa ne sme biti višji od 1.000,00 SIT. Prirejajo jih lahko pravne osebe ali zasebniki, ki pa so dolžni vsak avtomat pred začetkom uporabe prijaviti pristojnemu organu in plačati določeno takso. Temu nasprotno ravnanje je, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, v 10. členu istega zakona opredeljeno le kot prekršek. V primerih, ko je po storitvi kaznivega dejanja prišlo do spremembe Kazenskega zakona, tako veleva 2. odstavek 4. člena KZJ, je potrebno uporabiti tisto materialnopravno določbo, ki je za obdolženca ugodnejša. Zagotovo ni samo na sebi umevno, da je vsakič, ko pride do spremembe blanketne določbe v prid obdolžencu in dekriminacije očitanega dejanja, potrebno uporabiti milejši kazenski zakon. Odločilnega pomena pri presoji ali ima taka blanketna določba retroaktivno delovanje ali ne, je, ali je s to spremembo vsebine blanketnega kazenskega zakona prišlo tudi do spremembe pravnega vrednotenja družbene nevarnosti konkretno obravnavanega kaznivega dejanja. Zgolj takrat, ko iz razlage predpisa, ki spreminja ali odpravlja prejšnji predpis, na katerega se navezuje blanketni kazenski zakon, izhaja sklep, da je zakonodajelec s tem spremenil svoje naziranje o družbeni nevarnosti dejanj storjenih v času spremenjenega oz. odpravljenega predpisa, se upošteva pravilo o retroaktivni uporabi milejšega kazenskega zakona. S spremembo Zakona o igrah na srečo je zakonodajalec dopustil prirejanje posebnih iger na srečo na igralnih avtomatih tudi zasebnikom, ki za to izpolnjujejo pogoje in na ta način pokazal svoje spremenjeno gledanje na družbeno nevarnost takega ravnanja. Kot je že omenjeno, je neizpolnjevanje pogojev Zakona o začasni ureditvi prirejanja posebnih iger na srečo na igralnih avtomatih zunaj igralnic in o plačevanju takse na igralne avtomate pri prirejanju teh iger, opredeljeno le kot prekršek in ne kot kaznivo dejaje. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je sprejelo sklep, da je prirejanje iger na srečo z igralnimi avtomati dekriminirano in da je potrebno spremembo blanketne določbe, ki je obdolžencema v prid, upoštevati retroaktivno. Odtod je napadena odločitev na mestu, pritožnikove navedbe pa neupravičene. Na podlagi 3. odstavka 397. člena ZKP je zato prizivno sodišče pritožbo javnega tožilca kot neutemeljeno zavrnilo.

Sklicevanje na določila KZJ in ZKP, ki sta v naš pravni red sprejeta predpisa iz zakonodaje nekdanje zvezne države, ima podlago v 1.odstavku 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sklep Pdp 469/2003
• VSC sklep Cp 747/00
• VSL sodba II Cp 1055/99