VSK sodba Cp 810/93

Jedro

Pri oddaji plašča v garderobi diska gre za gostinski analogno hrambo po 724. členu v zvezi s 729. členom ZOR. Namreč za gostinsko hrambo gre praviloma vedno, kadar gostinec nudi gostu določeno gostinsko storitev (ne nujno prenočišče), hramba gostovih stvari pa je povezana z nudenjem te glavne gostinske storitve.

 

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi pobijana sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Po oceni sodišča prve stopnje toženka ni odgovorna za tožničino škodo, ki jo ima ta zaradi izgube usnjene jakne, ob katero je prišla v disku 21.3.1992, katero je očitno odnesel neugotovljeni gost diska, ki je jakno dvignil na podlagi garderobnega listka, ki ga je tožnica izgubila. Sodišče meni, da v tem primeru ni šlo za gostinsko hrambo, pa tudi sicer niso podani pogoji za odškodninsko odgovornost tožene stranke.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da naj se sodba spremeni ali razveljavi. Kršitev postopka vidi v tem, ker sodišče prve stopnje vseh odločilnih dejstev ni obravnavalo in tudi sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Odločilna dejstva so, da je tedaj še mladoletna tožnica 21.3.1992 oddala proti plačilu svojo jakno toženki v hrambo, da ima ta registrirano gostinsko dejavnost in da je v zvezi s to dejavnostjo prišlo v nočnem času do škode.

Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno, ker sodišče ni ocenilo vseh izvedenih dokazov, dopisu policijske postaje pa je pripisalo pomen, ki ga ta ne more imeti za rešitev spora. Tožnica se je s svojim bratom prizadevala od ene do četrte ure, da bi ji toženka pomagala preprečiti škodo, kar pa ji je toženka onemogočila. Toženka bi morala sama ukrepati na določen način, se poslužiti določenih sredstev in organov. V tem primeru je šlo za posebej plačano hrambo, kar ureja 258. člen ZOR in od tožničinega obvestila dalje toženka ni mogla biti več v dobri veri pri izročanju garderobe, saj prinosnik garderobnega listka za tožničino jakno ni izkazal, da je lastnik jakne. Tožnica je storila vse, da bi škodo preprečila, medtem ko je toženka tožnico pri tem ovirala in ji celo onemogočala. Zastopnik toženke je pojasnil na sodišču, da imajo v takih primerih navado, da skupaj s stranko vstopijo v garderobo in jo preiščejo, medtem ko to v tožničinem primeru ni bilo storjeno.

Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo. Sporni primer je treba reševati po 3. odstavku 724. člena ZOR. Tožnica je videla osebo, ki je dvignila podobno jakno kot je bila njena, vendar na njeno opozorilo ni nihče ničesar ukrenil ter je bila prepuščena sebi in nemočna. Prezreti tudi ni 1. odstavka 258. člena ZOR, ki omogoča upniku, ki je izgubil izkazni znak, da terja izpolnitev. Cilj zakonodajalca je, da ščiti oškodovanca, ne pa povzročitelja škode.

Končno tožnica predlaga, da se jo oprosti plačila taks, je brez lastnih sredstev za preživljanje, kar je potrjeno s potrdilom o premoženjskem stanju družine.

Pritožba ni utemeljena.

Kar zadeva predlog za oprostitev taks je opozoriti pritožnico na določilo 1. odstavka 173. člena ZPP, po katerem je pristojnost sodišča prve stopnje, da odloči o predlogu za oprostitev plačila taks. To pomeni v tem primeru, da bo o tožničinem predlogu, navedenem v pritožbi moralo odločiti sodišče prve stopnje in da pritožbeno sodišče o tem ni smelo odločati.

Kar zadeva odločbo o glavni stvari pa ocenjuje pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožničin odškodninski zahtevek. Sicer sprejema njeno pravno naziranje, da je šlo v tem primeru za gostinsko hrambo. Namreč za gostinsko hrambo oz. njej analogno po 729. členu ZOR gre praviloma v primerih, ko gostinec nudi gostu določeno gostinsko storitev (ne nujno le prenočišče), hramba njegovih (gostovih) stvari pa je povezana z nudenjem glavne gostinske storitve ter zato ne gre za samostojni posel - hrambo. Kot so soba (prenočišče) in v njej nahajajoče se gostove stvari lahko pod nadzorstvom gostinca in njegovih ljudi, je lahko pod enakim nadzorstvom tudi prostor, ki služi za garderobo. Zato ima gostinec v obeh primerih enake možnosti varovanja gostovih predmetov (oziroma v garderobi ne manjših od onih v gostovi sobi), gost pa utemeljeno pričakuje v obeh primerih enako varstvo od gostinca. Po oceni pritožbenega sodišča je zato šlo v danem primeru za gostinski analogno hrambo ter je drugačno pravno zaključevanje sodišča prve stopnje zmotno.

Izkazni papir oz. znak (po členih 257 in 258 ZOR) pa je predvsem dokazilo upnika, da ima do drugega določeno terjatev, ki pa sam zase ne pojasnjuje temeljnega obligacijskopravnega razmerja. Predstavlja le t.i. legitimacijski papir.

Toda ne glede na navedene ugotovitve tožničin tožbeni zahtevek ni utemeljen kot je pojasnjeno že spredaj. Temeljnega pomena za tak zaključek je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je sporna škoda nastala iz razlogov na strani tožnice oz. le po njeni krivdi. Za nesporno je bilo ugotovljeno, da je tožnica ob prihodu v disko oddala jakno v garderobi toženke proti plačilu, da je okoli ene ure (to je po cca treh urah od prihoda) ob nameravanem odhodu ugotovila, da je garderobni listič izgubila, da je s tem tedaj seznanila delavko tožene stranke v garderobi, ki je šele čez čas in po dovoljenju lastnika dovolila, da je za krajši čas lahko pregledala del garderobnega prostora, da je potem po nasvetu delavke v garderobi nadzorovala dvige garderobe raznih gostov, da je pri tem opazila, da je nekdo predložil več garderobnih listkov in dobil več oblačil in med njimi tudi njeni jakni podobno oblačilo, da pa tedaj ni reagirala ne sama in ne opozorila garderobne delavke ter da na koncu jakne ni dobila, ker jo je očitno nekdo odnesel. Te ugotovitve so po oceni pritožbenega sodišča zanesljivo ugotovljene ter je protispisna drugačna pritožbena trditev, po kateri naj bi tožnica reagirala pri garderoberki v hipu, ko je opazila neznanega moškega dvigati takšno jakno kot je bila njena, ker je ta trditev v nasprotju z jasno izpovedjo tožnice na naroku 23.5.1993 (list. št. 14) in ker v pritožbi za tako spremenjeno izpoved ne ponuja razlogov oz. dokazov.

Kako bi se življenjsko gledano primer po ugotovitvi, da je tožnica izgubila garderobni listič, lahko razrešil, je nedvomno več načinov.

Toda odločilnega pomena je ugotovitev, da je bila tožnici dana možnost, da osebno nadzoruje vse dvige garderobe od trenutka dalje, ko je ugotovila, da je listič izgubila. Za tak nadzor je bila sama tudi najbolj poklicana, ker je (ob bratu) edina jakno poznala ter je tako lahko preprečila, da bi kdo tretji odnesel jakno nepooblaščeno (ob ustreznem sodelovanju garderoberke oz. redarja na njeno opozorilo). Tožnici je bilo omogočeno, da opravlja tak nadzor do konca obratovalnega časa diska. Ta uporabljen način je bil glede na vse ostale okoliščine (cca tisoč gostov v lokalu in temu ustrezna zapolnitev garderobnega prostora glede na še hladno letno dobo in noč - marec) sprejemljiv, hkrati pa zanesljivo učinkovit (če ni bila jakna odnešena še pred eno uro, torej preden je tožnica pogrešila garderobni listič, kar tudi ni izključeno), ob nujnem sodelovanju tožnice. Tožničina vloga je bila tu ključnega pomena. Če je bila odnešena jakna tedaj, ko je opazila njej podobno, je podana njena odgovornost, ker ni opozorila na to gardoroberke ali redarja, če se sama ni upala neposredno obrniti na domnevnega prejemnika njene jakne. Škodo je tako imela možnost preprečiti. Med postopkom ugotovljeno in v sodbi navedeno dejansko stanje zato nudi po oceni pritožbenega sodišča pravno podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka tudi po 2. odstavku 724. v zvezi s 726. členom ZOR in tako ni podana podlaga za odgovornost tožene stranke po 3. odstavku 724. člena ZOR.

Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek. Iz obrazloženega je tedaj zaključiti, da po oceni pritožbenega sodišča niso podani v pritožbi navedeni razlogi. Zato je neutemeljeno pritožbo tožnice zavrnilo in pobijano sodbo potrdilo (člen 368 ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba Cp 322/93
• VSL sodba I Cp 1680/2009
• Sodba II Ips 158/2003