VSK sklep Kp 437/93

Jedro

Preden postopek o obdolženčevi prošnji za pridobitev državljanstva Republike Slovenije ne bo pravnomočno zaključen, ni mogoče odločiti o prošnji tuje države za obdolženčevo izročitev. V kolikor bi obdolženec pridobil naše državljanstvo, bil pa pred tem izročen državi prositeljici, bi to praktično pomenilo, da je naša država izročila svojega državljana. Kaj takega pa po Ustavi RS in tudi po konvenciji med Kraljevino SHS in Italijo o izročanju krivcev z dne 6.4.1922, ni dopustno.

 

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolženca se ugodi in sklep v izpodbijanem delu r a z v e l j a v i ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s pobijanim sklepom ugotovilo, da so podani zakonski pogoji za izročitev obdolženca, državljana Republike Italije, državi prositeljici zaradi utemeljenega suma, da je storil poskus kaznivega dejanja posebnega primera izsiljevanja po 56. členu v zvezi s 629. členom Kazenskega zakona Republike Italije in kaznivo dejanje ugrabitve po 1. in 2. odstavku 605. člena istega zakona, ne pa tudi glede ostalih kaznivih dejanj zajetih v prošnji za izročitev.

Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje obdolženčev zagovornik. Prizivnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in napadeni sklep spremeni tako, da prošnjo za izročitev njegovega varovanca Republiki Italiji zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnikovo naziranje, da konvencija med Kraljevino SHS in Italijo o izročanju krivcev z dne 6.4.1922, objavljena v Službenih novinah Kraljevine Jugoslavije št. 42/31, ni zakonita podlaga za odločitev o izročitvi, je sicer pravnopomotno, vendar pa so ostali pritožnikovi očitki tolikanj prepričljivi, da v njihovi luči spodbijani sklep preizkusa vzdržati ne more. Obdolženčevemu zagovorniku je potrebno pojasniti, da je bila omenjena konvencija z Aktom o notifikaciji nasledstva sporazumov nekdanje Jugoslavije z Republiko Italijo - Uradni list RS - Mednarodne pogodbe št. 11-60/92 (Uradni list RS št.

40/92) sprejeta v naš pravni red in je zato prvostopenjsko sodišče ravnalo prav, ko se je nanjo sklicevalo.

Odločitev prvostopenjskega sodišča pa je preuranjena. Kot je razvidno iz potrdila, je obdolženi, torej tuj državljan, čigar izročitev zahteva Republika Italija, pri upravnem organu podal vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Pritožbeno sodišče se seveda ne more spuščati v razloge, nenazadnje za to tudi ni pristojno, zakaj se je obdolženec, ki je po obeh starših slovenskega porekla in že devet let poročen z našo državljanko, pri nas ima od leta 1984 dalje tudi začasno bivališče, šele v drugi polovici oktobra letošnjega leta odločil zaprositi za pridobitev slovenskega državljanstva. Dokler postopek v zvezi z njegovo vlogo ne bo zaključen, in to je pomembno, ni moč odločiti o prošnji za izročitev, kajti ugoditev bi ob morebitni obdolženčevi pridobitvi slovenskega državljanstva pomenila, da bi bil praktično izročen naš državljan, kar pa seveda ne po naši ustavi ne po omenjeni konvenciji ni dopustno.

Pobijani sklep nima razlogov na podlagi katerih bi bilo moč preizkusiti, zakaj je prvostopenjsko sodišče storilo sklep, da je dejanji, opisani pod točkama 1 in 2 prošnje za izročitev, pravno opredeliti kot kaznivo dejanje ugrabitve po 63. členu KZS. Stvar zagotovo ni tako preprosta, kot bi se dalo razbrati iz napadenega sklepa. Zato bo moralo prvostopenjsko sodišče v nadaljnjem postopku oceniti, ali poskus kaznivega dejanja posebnega primera izsiljevanja po 56. členu v zvezi s 629. členom Kazenskega zakona Republike Italije, tako kot je opisan, ne kaže na storitev kaznivega dejanja izsiljevanja po 172. členu KZS ali celo samovoljnosti po 1. odstavku 233. člena KZS. Pomembno je namreč, ali naj bi si obdolženec nameraval pridobiti premoženjsko korist, ki je protipravna ali ne. V sodbi kazenskega oddelka Civilnega in kazenskega sodišča v tuji državi je namreč razvidno, da naj bi obdolženi očetu in ostalim grozil z namenom, da bi mu ta zaradi škode, ki naj bi jo obdolženi utrpel, v roku osmih dni izročil 35.000.000 Itl. V kolikor bi namreč šlo za kaznivo dejanje samovoljnosti, bi kazenski pregon že zastaral in v takem primeru izročitev ne bi bila dopustna. Kar pa zadeva kaznivo dejanje ugrabitve po 605. členu KZ Republike Italije pod točko 2, pa bi kazalo preizkusiti, ali ne gre zgolj za ravnanje, ki ustreza kaznivemu dejanju protipravnega odvzema prostosti po 1. odstavku 62. člena KZS, za katerega pa bi bil kazenski pregon že zastaran. Pristaviti je še, da bi opis obeh dejanj v enem tenorju morebiti kazal na kaznivo dejanje ugrabitve oseb po 63. členu KZS, vendar pa taka rešitev ne pride v poštev, saj je opis obdolženčevega ravnanja v italijanski sodbi razdeljen v dve kaznivi dejanji, ne da bi bilo pri tem razvidno, da bi si ravno z grožnjami in zadrževanjem očeta in ostalih članov družine obdolženec obetal pridobitev protipravne premoženjske koristi. Zato bo moralo prvostopenjsko sodišče na ustrezen način razlogovati tudi o teh vprašanjih.

Pritrditi je treba pritožniku, da po 3. odstavku 53. člena Ustave RS družini država zagotavlja varstvo, posebnega varstva in skrbi pa so 1. odstavku 56. člena naše ustave deležni otroci. Obdolženec je poročen z našo državljanko, imata dva otroka, tretji pa naj bi jima, kot je razvidno iz zdravniškega potrdila, privekal na svet 17.11.1993. V kolikor bi prišlo do obdolženčeve izročitve pravosodnim organom Republike Italije, bi družina vsestransko zašla v hudo stisko, posebej močno pa bi to prizadelo otroke. Zato bo, seveda v kolikor se bo izkazalo, da obdolžencu očitana kazniva dejanja niso zastarana, oceniti ali ne bi bilo na mestu obdolženca v skladu s 1. odstavkom 6. člena Konvencije med Kraljevino SHS in Italijo o izročanju krivcev obravnavati pred našim sodiščem. Kaj takega ne bi bilo v nasprotju z univerzalnim načelom, vsebovanim v 2. odstavku 107. člena KZJ, ki določa, da naša kazenska zakonodaja velja tudi za tujca, ki stori proti tuji državi ali tujcu v tujini kaznivo dejanje za katero se sme po tej zakonodaji izreči pet let zapora ali hujša kazen, če se zaloti na ozemlju Republike Slovenije, pa se ne izroči tuji državi. Tudi dejstvo, da proti obdolžencu teče postopek zaradi kaznivih dejanj pred sodiščem Republike Italije ni ovira za obravnavanje pred našim sodiščem, seveda pod pogoji določenimi v 2. in 3. odstavku 108. člena KZJ.

V skladu z navedenimi razlogi se izkaže, da je potrebno pritožbi zagovornika obdolženega ugoditi in napadeni sklep v izpodbijanem delu razveljaviti ter zadevo v skladu s 532. členom in 3. odstavkom 397. člena ZKP vrniti prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Seveda pa v sedanji fazi postopka, glede na nakazane nejasnosti, še ni moč prošnje za izročitev zavrniti, za kar se sicer zavzema pritožnik.

Sodišče druge stopnje je na podlagi 1. odstavka 530. člena ZKP po uradni dolžnosti preizkusilo sklep tudi v tistem delu, v katerem je prvostopenjsko sodišče dognalo, da zakoniti pogoji za izročitev niso izpolnjeni. Pri tem se je dokopalo do spoznanja, da je v tem obsegu pobijana odločba pravilna.

Sklicevanje na KZJ in ZKP, ki sta v naš pravni red sprejeta predpisa iz zakonodaje nekdanje zvezne države, ima podlago v 1. odstavku 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št.

1/91-I).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sklep Kp 494/2005
• sodba III U 65/2009
• VSC sklep I Kp 28560/2014