VSK sodba Kp 379/93

Jedro

Zgolj zato, ker v razlogih sodbe ni navedena znamka osebnega avtomobila v katerega je obtoženec vlomil, ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 364. člena ZKP.

Taka kršitev je izkazana takrat, ko sodba nima razlogov o odločilnih, ne pa o obrobnih in nepomembnih dejstvih.

 

Izrek

Pritožbi obtoženčevega zagovornika se deloma ugodi in izpodbijana sodba s p r e m e n i tako, da se: - obtožencu izrečena kazen zniža na 8 (osem) mesecev zapora, - po 4. odstavku 98. člena ZKP obtoženec oprosti povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 95. člena ZKP.

V ostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenem a izpodbijanem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 2. odstavku 166. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena KZS in mu na podlagi 2. odstavka 166. člena KZS izreklo kazen eno leto zapora. Po 2. odstavku 108. člena ZKP je odločilo, da je obtoženi oškodovancu dolžan plačati znesek 260.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.9.1991 dalje do plačila. Po 1. odstavku 98. člena ZKP je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, ki se kažejo v obliki povprečnine v znesku 10.000,00 SIT.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje obtoženčev zagovornik. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni ter obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa da napadeno odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom. Zavzel se je tudi, da bi ju z njegovim varovancem prizivno sodišče obvestilo o svoji seji.

Pritožba je deloma utemeljena.

Zagovornik obtoženega nima prav, ko izpostavlja, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki 1. odstavka 364. člena ZKP, s tem, da naj bi obtoženca na glavni obravnavi prikrajšalo za pravico uporabljati svoj jezik in v svojem jeziku spremljati njen potek. Obtoženi je poučen do pravice rabe svojega jezika v postopku pred preiskovalnim sodnikom (list.št.

21) in nato tudi na glavni obravnavi (list.št. 51) povedal, da slovenski jezik razume, saj v naši državi živi že osem let ter se pravici do tolmača odpovedal. Nasprotne pritožnikove navedbe so tedaj v spisovnih podatkih brez kakršnekoli opore.

Obtoženčev zagovornik uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 364. člena ZKP, kajti po njegovem mnenju pobijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Preizkus, ki ga je v nakazani smeri opravilo pritožbeno sodišče, takih zatrjevanj ni potrdil. Odločilna dejstva so dovolj obrazložena.

Zgolj zato, ker v izreku in razlogih sodbe ni navedena znamka oškodovančevega osebnega avtomobila, pa še ni moč storiti sklepa, da je sodba nerazumljiva. Namreč ta bistvena kršitev določb kazenskega postopka je podana le takrat, kadar ni razlogov o odločilnih, ne pa drugih manj pomembnih dejstvih. Pritožnik sicer povdarja, da je javni tožilec v obtožnici navedel, da so na šipi oškodovančevega vozila našli obtoženčeve prstne odtise in da mu je bil zasežen denar, čeprav je bilo na na glavni obravnavi dognano, in taka je tudi vsebina sodbe, da ni šlo za prstne odtise, pač pa za odtis obtoženčeve desne dlani in da denarja pri njem niso našli. Sklicevanje na napačnost posameznih dejstev zatrjevanih v obtožnem aktu nima prav obenega vpliva na v sodbi ugotovljena dejstva, seveda če so ta pravilno dognana. Kot na dlani je torej, da tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 364. člena ZKP ni podana.

Enako neuspešen mora biti pritožnik, ko izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Odločilna dejstva so zanesljivo in celovito dognana, sodišče pa je svoje sklepe podkrepilo s prepričljivimi razlogi.

Nobenega dvoma ni, da je iz oškodovančevega vozila dne 7.9.1991 v večernih urah storilec, ki je s silo potisnil navzdol šipo zadnjih levih vrat, nato vozilo odprl, izpod prevleke prednjega desnega sedeža vzel in se polastil 260.000,00 tedanjih dinarjev.

Prvostopenjsko sodišče je z zadostno gotovostjo ugotovilo, da je bil ta storilec ravno obtoženi. Oškodovanec je namreč razodel, da je za ta denar vedel priča N. Tega pa je oškodovanec videl pogovarjati se z obtoženim na parkirišču, kjer se je nahajalo vozilo, čez kako uro pa je ugotovil, da mu je iz vozila izginil denar. Razumljivo je, da je oškodovanec sprva podal ovadbo zoper neznanega storilca, saj ni videl kdo mu je izmaknil denar, v krogu osumnjencev pa so se po prvih preverkah znašli A, B in C ter D in obtoženec. Šele kiroskopska ekspertiza pa je pokazala, da je sled najdena na prednji levi šipi vozila identična odtisu desne dlani obtoženega. Res je, da je oškodovanec povedal, da je obtoženec nekajkrat pred obravnavanim dogodkom, pa tudi dan po tem s svoji vozilom peljal, vendar pa je izključeno, da bi po naključju obtoženec takrat lahko pustil sled na prednji levi šipi osebnega avtomobila. Namreč, gre za vrata skozi katera vstopa voznik in je zato povsem neživljenjsko, da bi se jih dotaknil in na ta način pustil najdeno sled. Sodišče prve stopnje je s potrebno gotovostjo ovrglo tudi tisti del obtoženčevega zagovora, ko je ta zatrjeval, da navedenega večera sploh ni bil v X, pač pa v Y. Bil je namreč dan sobote, takrat pa se je obtoženi, kot je sam povedal, zadrževal v X. Prihajal je ob petkih zvečer in se vračal v nedeljo v popoldanskih ali večernih urah. Obtoženec je sicer na seji pred drugostopnim sodiščem povedal, da je bil tistega dne okrog 17.00 ure v Z in da ga je tam legitimirala hrvaška policija. Seveda pa slednja okoliščina nikakor ne pomeni, da se obtoženec v večernih urah ni mogel nahajati v X. Namreč iz Z v X je moč z osebnim avtomobilom priti v približno pol ure, kar pa upoštevaje zatrjevani čas legitimiranja v z in čas storitve kaznivega dejanja med 19.45. in 21.00 uro pokaže, da navedena okoliščina obtoženčeve prisotnosti na kraju storitve kaznivega dejanaj, ne izključuje. K temu pa je priča, kakor pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče povedal, da si je naslednji dan, torej 8.9.1991 z obtožencem, potem ko sta izvedela, da je bil oškodovanec okraden, ogledala vozilo slednjega. Take navedbe priče N pa se seveda ne skladajo z obtoženčevim zagovorom v tistem delu, ko je pojasnil, da je za tatvino zvedel šele po treh dneh. Zato obtoženčevega alibija ni potrebno še dodatno preverjati z zaslišanjem priče F in pribavljanjem dnevnika z ribiške ladje, ki jo je imel v najemu priča H. Kiroskopska ekspertiza je bila napravljena dne 14.10.1991 in so zato obtoženčeva zatrjevanja, češ, da naj bi mu te primerjalne odtise odvzeli kakih šest mesecev po storitvi dejanja, brez upoštevanja vredne podlage. Krog indicov je tudi po presoji pritožbenega sodišča tolikanj sklenjen, da zanesljivo kaže, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Seveda se sodišče druge stopnje ne more spuščati v to ali ga je obtoženec zagrešil sam ali je pri tem sodeloval še kdo drug, kajti tega kaznivega dejanja je obtožen le on. Kar pa zadeva pritožnikove navedbe, da obtožencu ni dokazano, da bi kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom, je taka pritožnikova zatrjevanja oceniti kot zmotna. Neživljenjsko je namreč, da bi bil direktni naklep dokazljiv le v tistih primerih, ko storilec prizna kaznivo dejanje. O takoimenovanih notranjih dejstvih, ki jih je potrebno tehtati pri presoji storilčevega zavedanja dejanja in odnosa do prepovedane posledice, je moč sklepati ne le na podlagi obtoženčevega zagovora, pač pa tudi na osnovi ostalih navzven zaznavnih dejstev. Ker pa je obtoženec denar iz vozila vzel in si ga prilastil, je povsem belodano, da je kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom.

Pravnopomotna so pritožnikova naziranja, ko prvostopenjskemu sodišču očita kršitev kazenskega zakona in negoduje, ker v sodbi ni razlage zakaj je sodišče obtoženca, ki mu je javni tožilec očital storitev kaznivega dejanja velike tatvine po 3. odstavku 166. člena KZS, obsodilo po 2. odstavku iste kazenske določbe. Obtoženčevemu zagovorniku je povedati, da obtožencu nihče niti ni poskušal naprtiti vlomnega ali vdornega načina vstopa v oškdovančevo vozilo, pač pa je bila pravna kvalifikacija sprejeta glede na znesek ukradenega denarja, potem ko je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je obtožencu šlo za to, da si prilasti ves denar, ki ga pod sedežem najde.

Pritožba v korist obtoženca podana zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vsebuje tudi izpodbijanje obtožencu izrečene kazenske sankcije. Preizkus napadene sodbe v tej smeri, pa je pritožbeno sodišče privedel do spoznanja, da je obtožencu izrečena zaporna kazen nekoliko previsoka. Obtoženec doslej še ni bil obsojen, k lastni viktimizaciji pa je prispeval tudi oškodovanec, saj je ravnal skrajno nepazljivo in pustil na velikem in zelo frekventnem parkirišču zadnje okno nekoliko odprto. Obtoženec pa se očitno ponujeni priložnosti in skušnjavi, ki jo je ta v sebi nosila, ni mogel upreti. Iz razlogov, ki jih navaja sodišče prve stopnje je razvidno, da je to očitno napačno izhajalo iz predpostavke, da je za kaznivo dejanje velike tatvine po 2. odstavku 166. člena KZS zagrožena kazen od 1 leta do 10 let zapora, pri tem pa prezrlo novelo kazenskega zakona, s katero je bilo določeno, da je za tako kaznivo dejanje moč izreči kazen zapora do 8 let, brez navedbe najmanjše mere. Upoštevaje navedene okoliščine, pri čemer seveda ni mogoče obiti višine zneska, ki si ga je obtoženec prilastil, se izkaže, da je potrebno obtožncu izrečeno kazen nekoliko znižati. Po presoji sodišča druge stopnje specialno in generalno preventivnemu namenu kaznovanja kazen osmih mesecev zapora, ki je primerna teži dejanja in stopnji obtoženčeve krivde, povsem ustreza.

Prizivno sodišče je pritožbi ugodilo tudi kolikor zagovornik izpodbija stroškovni del. Res je namreč, da je obtoženi brez premoženja, sedaj pa tudi brez zaposlitve, ni pa videti, da bi imel kakršenkoli drugi vir dohodkov, tako da ni realno pričakovati, da bi lahko povrnil stroške kazenskega postopka. Ravno bornost obtoženčevih gmotnih razmer je pritožbeno sodišče privedlo do tega, da je obtoženega po 4. odstavku 98. člena ZKP oprostilo povrnitve stroškov iz 1. do 6. točke 2. odstavka 95. člena ZKP in tudi v tem obsegu spremenilo napadeno sodbo.

Obtoženi je pred začetkom seje pritožbenega sodišča predlagal naj se seja opravi, dasiravno njegov zagovornik o njej ni bil obveščen.

Takemu predlogu je nato sodišče druge stopnje tudi sledilo in svojo sejo opravilo v odsotnosti obtoženčevega zagovornika.

Upoštevaje povedano je bilo potrebno v obsegu razvidnem iz izreka pritožbi obtoženčevega zagovornika ugoditi in pobijano sodbo po 1. odstavku 387. člena ZKP spremeniti, v ostalem pa pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in v nespremenjenem a izpodbijanem delu po 384. členu ZKP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obtoženega je s pritožbo deloma uspel, zato izrek o stroških nastalih pred sodiščem druge stopnje, kot nepotreben odpade.

Sklicevanje na določila Zakona o kazenskem postopku, ki je v naš pravni red sprejet predpis iz zakonodaje nekdanje zvezne države, ima podlago v 1. odstavku 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l.RS št.1/91-I).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Kp 1127/99
• VSM sklep Kp 848/99
• VSL sklep I Cp 487/99