VSK sodba Kp 257/93

Jedro

Obtoženčevo naziranje, da v njegovem ravnanju ni vseh znakov kaznivega dejanja goljufije po 3. odstavku 171. člena KZS, ker je posle kot direktor sklepal v okviru registrirane dejavnosti in v imenu ter na račun podjetja, tako pa pridobil premoženjsko korist podjetju in ne sebi, je napačno. Obtoženec je poslovne odločitve sprejemal samostojno, ne da bi komurkoli polagal račune, tako da je na mestu ugotovitev, da je posloval zase in na svoj račun. Vlogi ostalih dveh soustanoviteljev sta bili zgolj formalno dekorativne narave, kajti pri poslovnih odločitvah sploh nista imela nobene besede. Podjetje pa je obtožencu služilo le kot neogibna kulisa, saj je moral nastopiti kot direktor podjetja, da je posle sploh lahko sklenil. S pridobljenimi sredstvi podjetja pa je prosto in brez omejitev razpolagal sam. Odtod je sodišče ravnalo prav, ko se je postavilo na obtoženčevemu naziranju nasprotno stališče.

 

Izrek

Ob reševanju pritožbe obtoženega se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti spremeni tako, da se: - v izreku pod točko II/7 besedilo "24.4.1991 s predstavnikom podjetja sklenil pogodbo o nakupu 35 pralnih strojev znamke WM 400 X Ariston, v vrednosti 322.000,00 tedanjih din, z dogovorom, da bo račun poravnan dne 23.5.1991, zaradi česar so bili stroji na podlagi naročilnice firme št. 94/91 tudi izročeni, nakar je račun poravnal", izpusti, - znesek protipravne premoženjske koristi 8.767.553,00 SIT pa nadomesti z zneskom 8.445.553,00 SIT, - obtožencu izrečena kazen zniža na 3 (tri) leta zapora.

Pritožba obtoženega se kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obtoženega spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po 3. v zvezi s 1. odstavkom 171. člena KZS in mu na podlagi 3. odstavka omenjene zakonske določbe izreklo kazen 3 leta in 3 mesece zapora. Po 1. odstavku 50. člena KZJ je obtožencu v izrečeno kazen vštelo čas prebit v priporu od 30.7.1992 do 30.3.1993. Na podlagi 66. člena KZJ je obtožencu izreklo tudi varnostni ukrep prepovedi opravljanja samostojne podjetniške dejavnosti za dobo petih let. Sklicujoč se na 2. odstavek 108. člena ZKP je ugodilo premoženjskopravnim zahtevkom oškodovanih podjetij in oškodovane je s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo.

Obtoženemu je po 1. odstavku 85. člena KZJ odvzelo protipravno premoženjsko korist pridobljeno z dejanji pod točko II/5 v znesku 690.700,00 SIT, pod točko II/6 v znesku 4.969,00 SIT, pod točko II/9 v znesku 6.866,10 SIT in pod točko II/17 v znesku 23.074,20 SIT. Na podlagi 1. odstavka 98. člena ZKP je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, očitno tiste iz 1. do 5. točke 2. odstavka 95. člena ZKP, v znesku 110.402,30 SIT in povprečnino odmerjeno na 35.000,00 SIT.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje obtoženec.

Sodišču prve stopnje očita, da je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo. Navaja, da je vse posle sklepal kot direktor podjetja v imenu in za račun podjetja ter v okviru registrirane dejavnosti. V kolikor je bila s tem poslovanjem ustvarjena premoženjska korist, je ta nastala za pravno osebo, ne pa zanj. Ne drži, da bi posle sklepal z goljufivo nakano. Likvidnostne težave podjetja so se pojavile ob poslabšanju položaja v nekdanji Jugoslaviji in niso sad napačnih poslovnih odločitev. Medtem, ko je bil račun podjetja blokiran je sklenilo posle v vrednosti 18.670,741,00 SIT in preko žiro računa ter s kompenzacijami do 30.7.1992, ko je bil priprt, poravnalo za 13.189.037,60 SIT obveznosti. Težko si je razlagati, da v tem obdobju tako postopal, če bi držalo, kakor to zmotno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, da je posle sklepal z goljufljivim namenom. Nekaterim od domnevnih oškodovancev pa je dolg v celoti ali deloma poravnal.

Opozarja, da je na primorskem veliko število podjetij, ki poslujejo z blokiranim žiro računom, pa jih nihče ni pahnil v stečaj, njih direktorji pa tudi niso bili deležni kazenskega pregona. Zase pravi, da ni storil nič takega, kar bi odstopalo od običajne prakse v poslovanju med podjetji. Izpostavlja tudi, da je prvostopenjsko sodišče na glavni obravnavi številne priče nekorektno zasliševalo in jih naravnost napeljevalo, da so izpovedovali proti njemu. Negativna vrednostna ocena o priči, ki ji je po svoji aretaciji zaupal podjetje, zgovorno govori o pristranskosti sodišča, saj se je o imenovanem v sodbi zelo žaljivo izrazilo. Obtoženec predlaga, da se v nadaljnjem postopku zaslišijo priče ter kriminalist ter uredi knjigovodstvo in opravi cenitev premoženja podjetja v delavnici, pisarni ter tudi vložena sredstva v obeh trgovinah. Dodaja še, da sta kljub dopolnitvi mnenje in izvid izvedenke finančne stroke pomanjkljiva. V kolikor bi izvedenka upoštevala tudi izdane fakture v znesku 740.000,00 SIT, ki pa v knjigo faktur niso bile vnešene, bi se dokopala do dognanja, da je bila bilanca podjetja pozitivna. Zavzema se, da bi sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje. V nadaljnjem postopku pa naj prvostopenjsko sodišče dokazni postopek dopolni v nakazani smeri. Predlagal je tudi, da ga sodišče obvesti o seji na kateri bo odločalo o njegovi pritožbi ter pristavil, da bo s seboj prinesel tudi dokumentacijo iz katere bo razvidno poslovanje s podjetji s področja republik Makedonije in Hrvaške.

Pritožba ni utemeljena, sodbo pa je bilo potrebno v obsegu razvidnem iz izreka spremeniti po uradni dolžnosti.

Preizkus, ki ga je sodišče druge stopnje opravilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 376. člena ZKP, je pokazal, da je pod točko II/7 pobijane sodbe prvostopenjsko sodišče zagrešilo kršitev kazenskega zakona po 1. točki 365. člena ZKP v škodo obtoženca. To dejanje tako kot je opisano sploh nima znakov očitanega, pa tudi ne kakega drugega kaznivega dejanja. Opis vsebuje le trditev, da je obtoženec kot direktor podjetja od tujega podjetja dne 24.4.1991 kupil 35 pralnih strojev znamke WM 400 X Ariston vrednih 322.000,00 tedanjih din ter se dogovoril, da bo račun plačal dne 23.5.1991, stroje prevzel, nato pa račun poravnal. Glede na to, da zatrjevano ravnanje nima znakov kaznivega dejanja, bi tako spoznanje narekovalo uporabo 1. točke 350. člena ZKP. Ker pa je to dejanje zajeto v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja, ni potrebno v tem delu izrekati oprostilne sodbe, pač pa ga enostavno iz izreka izpustiti. Seveda pa je ta sprememba narekovala tudi ustrezno znižanje v spodbijani sodbi navedene skupne protipravne premoženjske koristi, ki jo je obtoženi pridobil, z 8.767.553,00 na 8.445.553,00 SIT. V odločitev o premoženjskopravnem zahtevku pa ni bilo potrebno posegati, saj je bilo oškodovano tuje podjetje s premoženjskopravnim zahtevkom napoteno na pravdo.

Obtoženec v svojih prizadevanjih prikazati, da je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje zmotno in nepopolo ugotovilo, ne more doseči uspeha. Odločilna dejstva so, pri čemer se ta sklep razumljivo glede na zgoraj navedeno spremembo ne nanaša na dejanje opisano pod točko II/7 sodbe, pravilno ugotovljena, v podkrepitev svojih dognanj pa je sodišče prve stopnje navedlo prepričljive razloge. Tako je za vsako izvršitveno dejanje natančno ugotovilo bistvena dejstva in nato storilo zanesljive dejanske sklepe. Obtoženčeva zatrjevanja, da je vse posle pod točko II sodbe sklepal kot direktor na račun in v imenu podjetja ter v okviru registrirane dejavnosti in da je morebitno premoženjsko korist ustvaril le podjetju kot pravni osebi in ne sebi, je sodišče prve stopnje temeljito ovrglo. Obtoženi je poslovne odločitve sprejemal in izvajal sam, to pa počel brez polaganja računov komurkoli, tako da je na mestu ugotovitev, da je preko podjetja posloval zase in za svoj račun. Vlogi ostalih dveh soustanoviteljev, A je bil celo predsednik skupščine podjetja, sta bili zgolj formalno dekorativne narave. Podjetje je obtožencu služilo le kot paravan za pridobivanje protipravne premoženjske koristi, kajti moral je nastopati kot direktor oziroma solastnik podjetja, da je lahko posle pod točko II sodbe sploh sklepal. Prvostopenjsko sodišče pronicljivo ugotavlja, in tega pritožnik ni uspel izpodbiti, da je obtoženi s pridobljenim materialom in denarnimi sredstvi podjetja razpolagal brez kakršnihkoli omejitev. Napačno je obtoženčevo naziranje, da mu goljufljivi namen pri sklenitvi pod točko II sodbe navedenih poslov ni dokazan. Obtoženec je oškodovancem zavestno zamolčal, da ima njegovo podjetje blokiran žiro račun od 22.3.1991 dalje, da je prezadolženo ter da je bil dne 27.6.1991 podan predlog za uvedbo stečajnega postopka podjetja. K temu pa je neresnično zatrjeval, da se njegovo podjetje bodisi samo, bodisi s pomočjo kooperantov ukvarja s proizvodnjo pohištva, lažnivo prikazoval možnosti podjetja v zvezi s proizvodnjo lesenih palet, nekaterim oškodovancem pa natvezil, da ima utečeno poslovanje s podjetji doma in v tujini ter se nasploh predstavljal za uspešnega poslovneža. Ni zanemarljivo, kot to pravilno opozarja sodišče prve stopnje, da je obtoženec, sicer tudi urejenega videza, v stikih z oškodovanci deloval uglajeno in samozavestno.

Zato ni prav nič presenetljivo, da je uspel na ta način speljati oškodovance na tanek led, tako da so mu verjeli na besedo in bonitete obdolženčevega podjetja niso preverjali. Akceptni nalogi s katerimi je garantiral plačilo pa so bili glede na insolventnost obtoženčevega podjetja dejansko papir brez kakršnekoli vrednosti. Na podlagi podrobne presoje ugotovljenih dejstev, ki jih ni potrebno znova navajati, pa je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da je obtoženec že ob sklenitvi poslov ravnal goljufivo, torej z namenom pridobiti si protipravnopremoženjsko korist in vedoč, da bo na ta način oškodoval upnike. O tem zgovorno priča tudi dejstvo, da se je obtoženec po sklenitvi poslov izmikal oškodovancem, tako da so ga številni brez uspeha iskali, tistim pa, ki so uspeli z njim stopiti v stik, ponujal plačilo skozi kompenzacijske posle, ki pa so v primerih zajetih v sodbi, bili brez kakršnekoli upoštevanja vredne podlage.

Obtoženec je na ta način le pridobival na času in še naprej pri oškodovancih vzdrževal upanje, da bodo do plačila vendarle prišli, kar pa se v večini primerov ni zgodilo. Seveda so se nekateri vztrajnejši oškodovanci, potem ko so obtoženca pritisnili v kot, uspeli deloma ali v celoti poplačati. Vendar pa ta okoliščina obtoženca ne more razbremeniti krivde, saj je v času sklenitve posla ravnal z goljufljivim namenom, pač pa jo je potrebno upoštevati kot olajševalno pri odmeri kazni. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da ne držijo tudi tista pritožnikova naziranja, ko izpostavlja, da kaznivega dejanja goljufije ne more biti, dokler so terjatve upnikov pokrite s premoženjem njegovega podjetja. Tako stališče je neživljenjsko, saj bi potemtakem nihče, ki bi lahko svoje dolgove pokril z lastnim premoženjem, ne mogel storiti kaznivega dejanja goljufije. Temu pa, kot vemo, ni tako. Glede na povedano in seveda upoštevaje zelo podrobne razloge, ki jih je navedlo prvostopenjsko sodišče, se izkaže, da je dejansko stanje pravilno in popolno dognano, nasprotna pritožnikova zatrjevanja, pa neutemeljena.

Ob takih dejanskih izsledkih, pa tudi ni potrebno dopolnjevati dokaznega postopka z izvedbo dokazov, ki jih predlaga pritožnik.

Sklicevanja obtoženca, da so težavam v katere je zašlo njegovo podjetje botrovale spremenjene razmere na jugoslovanskem trgu spomladi 1991 ter da terjatev do dolžnikov v Makedoniji in na hrvaškem ni mogel izterjati, pa je prepričljivo ovrglo že prvostopenjsko sodišče. Dokumentacije s katero naj bi dokazal svoje trditve v tej smeri, pa kljub temu, da je to večkrat najavil, nazadnje tudi v pritožbi, obtoženec ni predložil. Sklepno je izpostaviti, da je za presojo zadeve pomembno le-to, da je obtožencu pri vsakem izvršitvenem dejanju, dokazana subjektivna plat očitanega mu kaznivega dejanja. Zato tudi obseg drugih poravnanih dolgov podjetja v času, ko je imelo blokiran žiro račun pravilnosti sklepov v izpodbijani sodbi omajati ne more. Goljufiva nakana glede dejanj pod točko I sodbe pa je obtožencu v luči izpovedb obeh oškodovancev prav tako zanesljivo dokazana. Odtod se izkaže, da je prvostopenjsko sodišče na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo ustrezne materialnopravne določbe.

Glede na spremembo napadene sodbe, ki jo je prizivno sodišče opravilo po uradni dolžnosti, se je v nakazanem obsegu zmanjšala tudi kriminalna količina v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja. To pa se mora seveda ustrezno odraziti pri odmeri kazni. Zato je sodišče druge stopnje obtožencu izrečeno kazen znižalo na tri leta zapora.

Glede na obtoženčevo predkaznovanost, tudi zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje ter številnost dejanj v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja, upoštevaje seveda višino protipravne premoženjske koristi, ki jo je obtoženec pridobil, kljub v prvostopenjski sodbi ugotovljenih olajševalnih okoliščinah, ne pride v poštev uporaba omilitvenih določil in izrek kazni pod posebnim minimumom, zagroženim za to kaznivo dejanje.

Pristaviti je še, da iz zapisnika o glavni obravnavi ni videti,pa tudi sicer te obtoženčeve trditve niso z ničemer podkrepljene, da bi sodišče prve stopnje priče zasliševalo v nasprotju z določbami Zakona o kazenskem postopku. Ocene, ki zadevajo osebnost priče, ki ji je podjetje po svoji aretaciji zaupal, v sodbi niso navedene da bi pričo prizadete ali očrnile, pač pa kot še eno dejstvo, ki kaže na obtoženčev odnos do podjetja, saj ga je, medtem ko je bil v priporu, zaupal človeku večkrat obsojenemu zaradi kaznivih dejanj, tudi tistih zoper premoženje. Odtod je obtoženčev trud tudi na ta način izpodbiti sodbo zaman.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 379. členom ZKP po uradni dolžnosti storilo preizkus obtožencu izrečenega varnostnega ukrepa prepovedi opravljanja samostojne podjetniške dejavnosti po 1. odstavku 66. člena KZJ za dobo petih let in se pri tem dokopalo do spoznanja, da razlogi, ki jih je v oporo take svoje odločitve navedlo prvostopenjsko sodišče, izrečeni varnostni ukrep utemeljujejo. Kar pa zadeva odločitev o odvzemu premoženjske koristi obtožencu po 1. odstavku 85. člena KZJ, je ugotoviti, da je ta nekoliko pomanjkljiva, saj je prvostopno sodišče navedlo le da se obtožencu taka korist v omenjenih zneskih vzame, ne pa tudi tega, na kakšen način. Ker pa je pritožba javnega tožilca v tej smeri izostala, seveda prizivno sodišče v ta del sodbe po uradni dolžnosti ni moglo posegati.

Upoštevaje navedene razloge, je bilo potrebno izpodbijano sodbo po 1. odstavku 387. člena ZKP po uradni dolžnosti spremeniti, obtoženčevo pritožbo pa na podlagi 384. člena ZKP kot neutemeljeno zavrniti in v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Obtoženec s pritožbo sicer ni uspel, je pa bila njemu v prid sodba spremenjena po uradni dolžnosti, zato izrek o stroških nastalih pred drugostopenjskim sodiščem, kot nepotreben odpade.

Sklicevanje na določila Kazenskega zakona SFRJ in Zakona o kazenskem postopku, ki sta v naš pravni red sprejeta predpisa iz zakonodaje nekdanje zvezne države, ima podlago v 1. odstavku 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l.RS št. 1/91-I).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Kp 912/99
• VSL sodba I Kp 57/2005
• VSL sodba I Kp 814/99