VSK sodba in sklep Cp 571/93

Jedro

Zaradi spremenjenih okoliščin lahko po 133. členu ZOR tožnik zahteva le razvezo pogodbe, ne pa tudi, da naj se sklenjena pogodba spremeni.

 

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje v delu, v katerem je zavrnjen tožbeni zahtevek toženih strank iz nasprotne tožbe (točka 3 izreka sodbe) ter v izreku o pravdnih stroških (točka 4 izreka sodbe), razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in se sodba v izpodbijanem delu (točka 2 izreka sodbe) potrdi.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se razveže soinvestitorska pogodba št.

3451/V-2/KD z dne 19.12.1983, sklenjena med Samoupravno stanovanjsko skupnostjo občine in tožencema, prav tako pa tudi podrejeni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna podpisati aneks iz avgusta 1985 k osnovni pogodbi z dne 19.12.1983 in tožeči stranki plačati 91,6489 SIT z 72 % obrestmi od 3.8.1985 dalje. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe tožene stranke, da je tožeča stranka dolžna plačati tožencema zakonite zamudne obresti od zneska 15.451,00 SIT od 15.1.1985 do plačila. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper to sodbo se v delu, v katerem je zavrnjen podrejeni tožbeni zahtevek, pritožuje tožeča stranka po javnem pravobranilcu, v delu, v katerem je zavrnjen tožbeni zahtevek toženih strank iz nasprotne tožbe pa tožena stranka po svojem pooblaščencu.

Tožeča stranka se pritožuje zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je bilo podaljšanje gradnje posledica objektivnega vzroka zamude, zaradi česar pa se je tudi pogodbena cena nujno zvišala na 60.341,35 din za m2. Zato bi morala tožena stranka plačati spremenjeno ceno. Predvsem pa je šlo pri pogodbi med pravdnima strankama za soinvestitorsko in ne za kupoprodajno pogodbo.

Tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 353. člena ZPP in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zahtevku iz nasprotne tožbe ugodi. V pritožbi navaja, da je šlo dejansko pri pogodbi med pravdnima strankama za kupoprodajno pogodbo, zaradi česar pa bi po tedaj veljavnih predpisih ob vnaprejšnjem plačilu kupnine tožencema šle zamudne obresti.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pač pa je utemeljena pritožba tožene stranke.

K pritožbi tožeče stranke: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi v delu, v katerem je zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek na plačilo povečane cene za stanovanje, glede bistvene okolnosti dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene take kršitve v postopku, ki bi jo pritožbeno sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti. Tožeča stranka utemeljuje svoj zahtevek po povečanju cene na spremenjenih okoliščinah, torej na določilih 133. in sledečih členov ZOR. Po teh določilih pa bi tožeča stranka lahko imela zahtevek le na razvezo pogodbe, ne more pa direktno zahtevati spremembe pogodbe, tako da bi bila v tej pogodbi določena cena zvišana. To jasno izhaja iz določila 1. in 3. odstavka 133. člena ZOR. Že zato je neodvisno od tega, ali gre za kupoprodajno pogodbo ali pa morda res za soinvestitorsko, tožbeni zahtevek tožeče stranke neutemeljen, ker se sprememba cene lahko zahteva le pri gradbeni pogodbi po 636. in 637. členu ZOR. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu izpodbijano sodbo potrdilo.

K pritožbi tožene stranke: Pač pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo obresti, ni pravilno uporabilo materialnega prava, zato pa tudi ni ugotavljalo za pravilno odločitev v zadevi bistvenih dejanskih okoliščin. Sodišče prve stopnje meni, da bi tožencu šle obresti le, če bi se tožnik k temu s samo pogodbo z dne 19.12.1983 zavezal, take zaveze pa v pogodbi ni. Pri tem pa je potrebno seveda upoštevati tudi druge predpise, ki urejajo sporno pravno razmerje. Čeprav ti predpisi niti v pritožbi tožene stranke niso jasno navedeni, pa gre za pravilno uporabo materialnega prava, kar mora storiti sodišče po uradni dolžnosti. Med take predpise sodi tudi 26. člen Zakona o blagovnem prometu, ki pod določenimi pogoji kupcu prav tako daje pravico do obresti, če je kupnino oziroma del kupnine vnaprej plačal. Ker pa zaradi napačnega pravnega stališča sodišče prve stopnje ostalih za odločitev o zadevi pomembnih dejanskih okoliščin ni ugotavljalo, je pritožbeno sodišče moralo ugoditi pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo razveljaviti v delu, v katerem je zavrnjen tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe, in v tem obsegu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ob tem je moralo razveljaviti tudi izrek o pravdnih stroških, ki je odvisen od uspeha v celotnem postopku, ta pa bo znan šele ob koncu postopka.

Pri ponovnem odločanju o zadevi naj sodišče prve stopnje ugotovi, ali gredo toženi stranki obresti po določilih omenjenega zakona, pri čemer naj seveda razišče, ali so podani pogoji za priznanje spornih obresti. Ugotovi naj tudi, če bi obresti priznalo, od katerega zneska obresti gredo, ker gre pri postavitvi zneska, od katerega naj bi obresti šle po nasprotni tožbi tožene stranke za očitno napačno naveden znesek zaradi denominacije, prav tako pa naj seveda ugotovi tudi, od kdaj morebitne zamudne obresti tečejo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odstavka 166. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 424/99
• VSC sklep Cp 1488/2003
• VSL sodba in sklep I Cpg 288/2003