VSK sodba Cp 371/93

Jedro

Sodišče praviloma upošteva pri presoji utemeljenosti zavrnitve zahtevka za prodajo stanovanja razmere v času vložitve zahteve za odkup stanovanja.

 

Izrek

Pritožba tožnice se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Predlog prve tožene stranke za povračilo stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, da naj se ugotovi, da ne obstojijo razlogi za zavrnitev zahteve za sklenitev kupoprodajne pogodbe med tožnico kot kupcem in toženima strankama kot prodajalcema za stanovanje v stanovanjski hiši oziroma podrejeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni skleniti s tožnico kupoprodajno pogodbo za to stanovanje. Ugotovilo je, da je tožnici zaradi odselitve iz spornega stanovanja prenehala po zakonu stanovanjska pravica na tem stanovanju, ter da je zato tožena stranka utemeljeno po 2. odstavku 128. člena Stanovanjskega zakona, odklonila prodajo tega stanovanja.

Zoper to sodbo je vložila pritožbo tožnica po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po členu 353 ZPP. V pritožbi predvsem opozarja na zmotno uporabo materialnega prava, saj meni, da je ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona tožnica bila imetnica stanovanjske pravice, ne glede na to, da se je iz stanovanja izselila septembra 1991. Sodišče prve stopnje pa je zmotno presojalo njen status po času, ko je vložila zahtevo za prodajo stanovanja. Tožnica namreč trdi, da je pomemben zgolj njen status ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona, to je v oktobru 1991. Sicer pa v pritožbi zatrjuje tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Tožnica se je iz spornega stanovanja zgolj začasno preselila k znancu, kar pa še ne predstavlja trajne opustitve uporabe spornega stanovanja. V postopku je pojasnila razloge, zakaj je to storila. V stanovanju ima še vedno svoje stvari.

Občasno v stanovanju prespi, ga očisti in vzdržuje in sploh zanj skrbi, ker se namerava vrniti vanj, skupaj s hčerko ter novorojenim otrokom in izvenzakonskim partnerjem. Za opustitev uporabe stanovanja je potrebna določena volja, takšna volja pa pri tožnici ni bila podana. Sicer pa sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo določila člena 14 ZSR. Tožničin izvenzakonski partner se namreč ni izjavil, katero stanovanje bo uporabljal. Da je tožnica želela ohraniti stanovanjsko pravico na spornem stanovanju, pa izkazuje še dejstvo, da je zahtevala sklenitev najemne pogodbe za sporno stanovanje in je takšna najemna pogodba bila 7.2.1992 tudi sklenjena. Po mnenju pritožnice prav to dejstvo tudi izkazuje, da je na vsak način bila pretrgana "neuporaba stanovanja". Tožnica zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in ponovno obravnavanje zadeve.

Prva tožena stranka je na pritožbo tožnice odgovorila, osporavala pritožbena izvajanja in predlagala zavrnitev pritožbe ter povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče predvsem v celoti sprejema razlago v izpodbijani sodbi o tem, katere razmere so pri presoji utemeljenosti zavrnitve zahtevka za prodajo stanovanja odločilne. Zato pritožba neutemeljeno ponavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati zgolj razmere v času uveljavitve Stanovanjskega zakona. Stališče prvostopnega sodišča, da so odločilne razmere v času, ko je bila vložena zahteva za prodajo, je torej pravilno.

Prav tako neutemeljeno pritožba očita, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovilo. Dejstvo, da se je tožnica že septembra 1991 iz spornega stanovanja skupaj z otrokom izselila k izvenzakonskemu partnerju, je bilo predvsem tudi glede na izpoved same tožnice, zanesljivo ugotovljeno. Do vložitve zahteve za odkup stanovanja, tako že več kot šest mesecev v spornem stanovanju ni bivala, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so predpostavke iz 1. odstavka 58. člena ZSR, v njenem primeru podane.

Razlogi, ki jih za neuporabo spornega stanovanja zatrjuje, pa niso takšni, da bi kazali na opravičljivo neuporabo stanovanja v smislu 3. odstavka 58. člena ZSR. Tudi dejstvo, da je bila sklenjena med tožnico in toženo stranko najemna pogodba 7.2.1992 glede spornega stanovanja za rešitev te zadeve ni pravno relevantno. Namreč zgolj s sklenitvijo formalne najemne pogodbe tožnica dejstva, da več kot šest mesecev brez presledka ni stanovala v spornem stanovanju, ne more ovreči. Ker je torej sodišče prve stopnje ugotovilo v tej zadevi vse pravno relevantne dejanske okoliščine, na ugotovljeno dejansko stanje pa tudi materialno pravo povsem pravilno uporabilo, v postopku ni zagrešilo kakšne bistvene kršitve postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP, je pritožbeno sodišče v celoti neutemeljeno pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 368 ZPP).

Pritožbeno sodišče je predlog prve tožene stranke za povračilo stroškov odgovora na pritožbo zavrnilo, ker ocenjuje, da k razjasnitvi zadeve ni prispeval, ter da nadaljnje pojasnjevanje tudi ni bilo potrebno. Zato z odgovorom na pritožbo niso nastali stroški potrebni za to pravdo (člen 155 ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cp 1174/2003
• VSM sklep II Cp 1947/2005
• VSK sodba Cp 417/99