VSK sodba Cp 367/93

Jedro

Če je stanovanje namenjeno delavcem, ki opravljajo določene službene dolžnosti, imetnik stanovanjske pravice nima pravice do odkupa takšnega stanovanja.

 

Izrek

Pritožba tožnika se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna skleniti s tožnikom kupoprodajno pogodbo, s katero mu proda dvosobno stanovanje v prvem nadstropju stanovanjskega objekta v X. Tožniku je naložilo, da je dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 1.350,00 SIT v petnajstih dneh. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je sporno stanovanje službeno stanovanje, zato tožnik pravice do nakupa tega stanovanja nima.

Zoper to sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po členu 353 ZPP. V pritožbi predvsem osporava ugotovitev izpodbijane sodbe, da je sporno stanovanje službeno stanovanje. Meni, da sodišče prve stopnje za to ugotovitev ni imelo opore v odločbi, na podlagi katere je tožnik dobil sporno stanovanje.

Tožnik namreč tega stanovanja ni dobil zaradi kakšne dolžnosti ali funkcije zvezano s stavbo. Če bi temu bilo tako, bi namreč to bilo izrecno v odločbi navedeno. Iz odločbe o dodelitvi stanovanja pa izhaja zgolj to, da je tožnik dobil stanovanje, ker je bil v delovnem razmerju s stanodajalcem. Tožnik je delavec, ki dela v RTP in stanuje v objektu zraven njega. Ostali delavci, ki imajo svoje delovno mesto na tej postaji, pa imajo svoja stanovanja daleč od delovnega mesta.

Torej stanovanje, ki ga zaseda tožnik na podlagi odločbe, ni stanovanje, ki je nujen pogoj za uspešno opravljanje dela v RTP.

Razen tega sporno stanovanje sploh ni v poslovni stavbi, temveč v stanovanjski zgradbi, ki je res v neposredni bližini RTP. Tudi glede na določbo 129. člena Stanovanjskega zakona sporno stanovanje ni moč šteti kot službeno. Ta člen namreč nakazuje na 40. člen ZSR-ja, kjer pa uporabnik takega stanovanja ni imel stanovanjske pravice, ampak zgolj začasno pravico uporabljati stanovanje. Sodišče prve stopnje napačno ocenjuje torej odločbo z dne 8.9.1981. Iz te listine nikakor ne izhaja opredelitev, da gre za službeno stanovanje. Napačno je povzeta še izpoved tožnika, zaslišanega kot stranke. Tožnik je v svoji izpovedi res povedal, da se je v sporno stanovanje vselil kot v službeno stanovanje, vendar je to izpoved še dopolnil, da je zgolj iz odločbe o povečanju najemnine izhajalo, da gre za službeno stanovanje. Najemnina je namreč v začetku bila tožniku neposredno odtegovana od plače. Torej tožnik ob sami vselitvi ni vedel, da je to službeno stanovanje, temveč gre za nerodnost v njegovi izpovedi.

Sicer pa tožnik vztraja, da je bistvena predvsem za odločitev v tej zadevi vsebina odločbe z dne 8.9.1981, iz katere izhaja pravica tožnika po lastninjenju spornega stanovanja. Zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se njegovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno razveljavitev in ponovno obravnavanje zadeve.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vse relevantne dejanske okoliščine v tej zadevi pravilno in popolno ugotovilo, na ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi materialno pravo pravilno uporabilo. Ni spora, da ima tožnik status imetnika stanovanjske pravice na stanovanju, v stanovanjsko poslovnem objektu v X. Na podlagi pismene dokumentacije, ki je v spisu, pa je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da je to stanovanje dobil tožnik v zvezi s službeno dolžnostjo v transformatorski postaji. To stanovanje sicer res ni v transformatorski postaji, ampak v neposredni bližini te postaje. Vendar to dejstvo ni odločilno. Odločilno je zgolj, da je sporno stanovanje namenjeno za opravljanje službene dolžnosti in zato tožnik pravice do nakupa tega stanovanja nima (3. odstavek 129. člena Stanovanjskega zakona). Pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje odločbo z dne 8.9.1981 napačno razlagalo, niso utemeljene, saj je sodišče prve stopnje to odločbo povsem pravilno ocenjevalo v povezavi z ostalimi dokazi. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje tožnikovo izpoved nepravilno povzelo.

Dejstvo, da je po 40. členu ZSR lahko pridobil delavec v službenem stanovanju zgolj pravico začasne uporabe, tožnik pa je bil imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju, pa za rešitev te zadeve tudi ni odločilno, saj iz določbe 3. odstavka 129. člena Stanovanjskega zakona izhaja, da je za presojo, ali je odklonitev prodaje stanovanja utemeljena, odločilen zgolj namen uporabe stanovanja. Namen uporabe spornega tožnikovega stanovanja pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. V celoti neutemeljeno pritožbo tožnika je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in ker tudi ni ugotovilo kakšne bistvene kršitve postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 368 ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sklep Cp 1039/99
• VSL sodba I Cp 1772/2001
• VSL sodba II Cp 490/98