<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sodba Kp 210/93

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:1993:KP.210.93
Evidenčna številka:VSK00259
Datum odločbe:09.06.1993
Področje:kazensko procesno pravo
Institut:opis poškodbe v razlogih natančnejši kot v izreku

Jedro

Samo zato, ker je v obrazložitvi sodbe lahka telesna poškodba, ki jo je oškodovancu prizadejal obdolženec, opisana natančneje kot v sicer sklepčnem izreku, bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 364. člena ZKP ni podana.

 

Izrek

Ob reševanju pritožb obdolženca in njegovega zagovornika se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje pod točko I po uradni dolžnosti spremeni tako, da se pri določanju enotne kazni pogojna obsodba, izrečena obdolžencu s sodbo Temeljnega sodišča v X, enota v X, opr.št. ... z dne 6.3.1991 ne upošteva in obdolžencu za obravnavani kaznivi dejanji po 3. točki 2. odstavka 48. člena KZJ določi enotna kazen 7 (sedem) mesecev zapora ob nespremenjeni štiriletni preizkusni dobi.

Pritožbi obdolženega in njegovega zagovornika se kot neutemeljeni zavrneta in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pod točko l/1 obdolženega spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. odstavku 54. člena KZS, pod točko I/2 pa kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 177. člena KZS. Po 52. členu KZJ je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivo dejanje pod točko I/1 po 2. odstavku 54. člena KZS določilo kazen sedmih mesecev zapora, pod točko I/2 pa po 1. odstavku 177. člena KZS kazen enega meseca zapora, nato pa po 4. odstavku 54. člena v zvezi z 2. odstavkom 55. člena KZJ, upoštevaje kazen treh mesecev zapora, določeno obdolžencu za kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge javne varnosti, po 1. odstavku 224. člena KZS s pogojno obsodbo Temeljnega sodišča v X, enota v X, opr.št. ... z dne 6.3.1991, ki je postala pravomočna dne 1.6.199l in odloženo z preizkusno dobo dveh let, določilo enotno kazen devetih mesecev zapora, izvršitev pa odložilo z preizkusno dobo štirih let. Oškodovanca je s premoženjsko pravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po 1. odstavku 98. člena ZKP je odločilo, da je obdolženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 95. člena ZKP, nastale v zvezi z obsodilnim delom sodbe, ti bodo odmerjeni s posebnim sklepom, in plačati povprečnino odmerjeno na 10.000,00 SIT. Pod točko II pa je po 3. točki 349. člena ZKP zavrnilo obtožbo zoper obdolženca zaradi kaznivega dejanja ogrožanja z nevarnim sredstvom pri pretepu ali prepiru po 56. členu KZS. V tem delu pa stroški kazenskega postopka iz l. do 5. točke 2. odstavka 95. člena ZKP po l. odstavku 99. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca bremenijo sredstva sodišča prve stopnje.

Zoper obsodilni del sodbe se pritožujeta obdolženi in njegov zagovornik.

Obdolženec uvodoma navaja, da sodbo izpodbija v obsodilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov nato pa pove, da ima v mislih predvsem zmotno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega prava. Znova izpostavlja, da kaznivi dejanji za kateri je bil obsojen ni storil, saj se takrat ni nahajal v X, pač pa v domači vasi. O tem naj se zaslišita priči, ki ju navaja, predlaga pa tudi zaslišanje svoje žene. Zavzema se, da bi prizivno sodišče njegovi pritožbi ugodilo in v izpodbijanem delu sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Obdolženčev zagovornik uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodbo sodišča prve stopnje ocenjuje kot nezakonito. Izrečnega predloga ta pritožba ne vsebuje, se pa da razumeti, da se tudi obdolženčev zagovornik zavzema za razveljavitev sodbe v obsodilnem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbi nista utemeljeni, sodbo pa je bilo potrebno spremeniti po uradni dolžnosti.

Zagovorniku obdolženega ni moč pritrditi, ko izpostavja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 364. člena ZKP. Izrek je pri obeh kaznivih dejanjih, za kateri je bil obdolženec spoznan za krivega, v zadostni meri sklepčen, da ga je mogoče preizkusiti, med izrekom in razlogi sodbe pa tudi ni nobenih nasprotij. Zgolj zato, ker je v obrazložitvi sodbe nekoliko natančneje kot v izreku opisana poškodba, ki jo je oškodovancu prizadejal obdolženec, pa ni moč sprejeti sklepa, da je zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka izkazana. Sodišče prve stopnje je o vseh odločilnih dejstvih razlogovalo in so zatorej taki ugotovitvi nasprotna pritožnikova zatrjevanja neprepričljiva. Kar pa zadeva navedbe obdolženčevega zagovornika, da je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z 29. členom Ustave Republike Slovenija, je povedati, da temu ni tako. Res je potrebno v postopku omogočiti zaslišanje prič, ki bi utegnile potrditi obstoj dejstev, ki jih obdolženec zatrjuje v svoji obrambi, vendar si tega ne kaže razlagati neomejeno. Postaviti se na drugačno stališče bi pomenilo, da kazenskega postopka ne bi bilo mogoče praktično nikoli zaključiti, saj bi lahko obdolženec navajal nove in nove dokaze, ki jih je potrebno izvesti in se pri tem skliceval na omenjeno ustavno določbo. Glede na to, da je prvostopenjsko sodišče tudi z izvedbo drugih dokazov raziskalo obdolženčeve trditve in nato v prid dejstvenim sklepom, ki jih je sprejelo, navedlo tudi razloge, je pritožnikova zatrjevanja tudi v tem delu oceniti za neupravičena.

Pritožnika ne moreta biti uspešna niti v tistem delu, ko izpostavljata, da je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo. Odločilna dejstva so zanesljivo in celovito dognana. V podkrepitev svojih sklepov pa je sodišče prve stopnje navedlo prepričljive razloge. Pri tem se je pravilno oprlo na pričevanji oškodovanca in priče, ki je navedbe oškodovanca potrdil.

Ne kaže prezreti, da je oškodovanec kaznivi dejanji naznanil po petnajstih minutah in že takrat navedel obdolženega kot storilca.

Policist, ki je opravil ogled kraja storitve kaznivih dejanj je videl, da je oškodovanec pod desnim rebrnim lokom poškodovan, v zapisnik o ogledu pa je zapisal tudi to, da je na prednji desni pnevmatiki oškodovančevega vozila opazil štiri vbodnine široke po 5 mm. O poškodbi, ki jo je oškodovanec dobil, pa je moč storiti zanesljive sklepe tudi na podlagi vsebine zdravniškega spričevala. V luči omenjenih okoliščin pa se tolikanj zanesljivo izkaže, da je obdolženi bil na trgu v X in ne morebiti v domači vasi kot zatrjuje, da zaradi razsvetljevanja tega dejstva dokaznega postopka ni potrebno dopolnjevati z zaslišanjem prič, ki jih predlaga, pa tudi ne obdolženčeve žene. Manjša razhajanja v nepomembnih podrobnostih v navedbah priče na katera opozarja obdolženčev zagovornik, pa so po preteku več let od dejanj povsem razumljiva in niso nikakor take narave, da bi vzbujale dvom v resnicoljubnost omenjene priče. O sredstvu s katerim je obdolženec poškodoval oškodovanca pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov, saj se da ne le na podlagi oškodovančevih navedb, pač pa tudi poškodb, ki jih je slednji utrpel ter poškodb na pnevmatiki ugotoviti, da so prizadejane s šilom. Kar pa zadeva težo poškodbe, ki jo je v posledici vboda s šilom utrpel oškodovanec pa sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov.

Ugotovitvam prvostopenjskega sodišča je dodati še, da je po nasvetu zdravnika oškodovanec počival en teden in v tem času ni hodil na delo, kar pokaže, da je bila tudi njegova zmožnost za delo začasno zmanjšana. To pa samo še utrdi pravilnost sklepa, da je oškodovanec utrpel lahko telesno poškodbo. Dejansko stanje je torej pravilno in popolno ugotovljeno, takim dognanjem nasprotna naziranja obeh pritožnikov pa neupravičena. Na sprejeto dejansko stanje je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in zatorej tudi očitki o kršitvi kazenskega zakona, vsaj v obsegu, kot imata to v mislih pritožnika, niso na mestu.

Preizkus spodbijane sodbe, ki ga je sodišče druge stopnje v skladu z 2. točko 1. odstavka 376. člena ZKP opravilo po uradni dolžnosti, pa je pokazal, da je podana kršitev kazenskega zakona po 5. točki 365. člena ZKP v škodo obdolženca. Pri določanju enotne zaporne kazni je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi kazen določeno obdolžencu s pogojno obsodbo Temeljnega sodišča v X, enote v X opr.št. ..., ki je postala pravnomočna 1.6.199l, kar je bilo v času razglasitve prvostopne sodbe sicer pravilno, med pritožbenim postopkom pa je prišlo do poteka v omenjeni sodbi določene dveletne preizkusne dobe.

Zato tudi ni mogoče več kazni določene s to sodbo upoštevati pri določanju enotne zaporne kazni. V skladu s takim naziranjem je zato pritožbeno sodišče obdolžencu za obravnavani kaznivi dejanji določilo enotno kazen sedmih mesecev zapora ob nespremenjeni štiriletni preizkusni dobi, pri tem pa ni upoštevalo kazni določene v že navedeni pogojni obsodbi. Sklepno je pojasniti še to, da glede na težo, predvsem kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, ki bi lahko imel za oškodovanca še bistveno hujše posledice, upoštevaje obdolženčevo tudi siceršnjo nasilno naravnanost, ni mesta izreku milejše kazenske sankcije.

V skladu s povedanim je bilo po uradni dolžnosti potrebno spodbijano sodbo spremeniti kot je razvidno iz izreka (1. odstavek 387. člena ZKP), pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika pa kot neutemeljeni zavrniti in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu, potrditi sodbo sodišča prve stopnje (384. člen ZKP). Pritožnika s svojima pritožbama nista bila uspešna, vendar pa se je prizivni postopek, čeprav po uradni dolžnosti, iztekel obdolžencu v prid, tako, da izrek o stroških nastalih pred pritožbenim sodiščem kot nepotreben odpade.

Sklicevanje na določila Kazenskega zakona SFRJ in Zakona o kazenskem postopku, ki sta v naš pravni red sprejeta predpisa iz zakonodaje nekdanje zvezne države, ima podlago v 1. odstavku 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91/I).

 


Zveza:

ZKP člen 364, 364/1, 364/1-11, 364, 364/1, 364/1-11. KZS člen 54, 54/2, 177, 177/1, 54, 54/2, 177, 177/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MjkzMA==