<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sodba Kp 207/93

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:1993:KP.207.93
Evidenčna številka:VSK00249
Datum odločbe:09.06.1993
Področje:kazensko procesno pravo - kazensko materialno pravo
Institut:neznatna družbena nevarnost

Jedro

Zgolj zato, ker ni navedlo razlogov zakaj šteje, da ni mesta uporabi inštituta neznatne družbene nevarnosti po 2. odstavku 8. člena KZJ, sodišče ni zagrešilo bistene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 364. člena ZKP. Le v primeru, da bi se sodišče postavilo na stališče, da je obdolženčevo ravnanje neznatno družbeno nevarno, ne da bi tak sklep obrazložilo, bi bila omenjena kršitev podana. Razlogi v podkrepitev obsodilne sodbe pa vsebujejo stališče sodišča, zakaj ni uporabilo določbe 2. odstavka 8. člena KZJ.

 

Izrek

Pritožba obdolženčevega zagovornika se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Po 1. odstavku 98. člena ZKP je obdolženec dolžan plačati stroške nastale pred pritožbenim sodiščem odmerjene v obliki povprečnine v znesku 3.000,00 SIT.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja kršitve stražne službe po 1. odstavku 209. člena KZJ. Na podlagi 52. člena istega zakona je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo v kateri mu je po 1. odstavku 209. člena KZJ določilo kazen petnajstih dni zapora, izvršitev pa odložila za preizkusno dobo enega leta. Po 1. odstavku 98. člena ZKP je obdolžencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, ki se kažejo kot povprečnina odmerjena na 1.000,00 SIT.

Zoper sodbo se zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožuje obdolženčev zagovornik. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo spremeni ter obdolženca oprosti obtožbe ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Zagovornik obdolženega nima prav, ko zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 364. člena ZKP. Zgolj to, da ni navedlo razlogov zakaj šteje, da ni mesta uporabi inštituta neznatne družbene nevarnosti po 2. odstavku 8. člena KZJ, še ne pomeni, da je zatrjevana kršitev podana. Le v primeru, če bi se prvostopenjsko sodišče postavilo na stališče, da je obdolženčevo ravnanje neznatno družbeno nevarno ne da bi tak sklep obrazložilo, bi storilo omenjeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka. V obratnem primeru pa temu ni tako, saj je iz obrazložitve sodbe razvidno zakaj obdolženčevo ravnanje ocenjuje kot kaznivo dejanje.

Tudi kolikor pritožnik spodbija pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, ne more biti uspešen. Sodišče prve stopnje je odločilna dejstva zanesljivo in celovito dognalo ter v podkrepitev svojih sklepov navedlo prepričljive razloge. V izvedenih dokazih ni opore za kakršenkoli dvom o pravilnosti sklepa, da je v ugotovljenih časovnih okoliščinah obdolženi opravljal stražno službo na stražarskem mestu številka 1 v vojašnici. Da je temu tako je tudi sam pritrdil, pri čemer pa je povsem nepomembno ali je bil razpored opravljanja stražne službe napravljen še preden je obdolženi stražo nastopil. Bistveno je, da je stražo opravljal in da se je tega tudi zavedal. Izven spora je tudi to, da je mimoidoči medtem, ko je obdolženec odšel na obhod, puško M-70 AB, cal. 7,62 mm, tov. št.

118991 pa pustil nezavarovano na stražarskem mestu, to orožje vzel in odnesel domov. Kot je razvidno iz 4. odstavka 382. točke Pravila o službi v oboroženih silah, je stražar, in to je obdolženec bil, dolžan imeti na stražarskem mestu orožje v drži "na desno ramo", v stražarnici pa v drži "k nogi". V 4. točki Organizacije zavarovanja vojašnice je določeno, da stražar pri izvajanju naloge (obhod, patrulja), nosi orožje s seboj. V kolikor bi obdolženec imel med obhodom orožje pri sebi, je povsem jasno, da se puške mimoidoči ne bi mogel polastiti. Obdolženčev zagovornik sicer skuša celotno zadevo zbagatilizirati z opisovanjem stanja razpuščenosti, ki je vladalo pri opravljanju stražne službe v navedenem objektu, pri teh vojakih prisotnih občutkih varnosti in razbremenjenosti, pa tudi dejstvom, da je bil obdolženec pozvan v oborožene sile iz rezervne sestave. Po presoji sodišča druge stopnje je prvostopenjsko sodišče ravnalo prav, ko je neurejene razmere v katerih se je opravljala stražna služba obdolžencu štelo kot olajševalno okoliščino, ne pa kot okoliščino, ki bi ga razbremenjevala kazenske odgovornosti. Pristaviti je treba, da sodišče druge stopnje ne jemlje v bran nekakšne jeklene discipline, ki naj bi vladala med opravljanjem dolžnosti v oboroženih silah. Je pa nujno kazensko sankcionirati tiste, ki pri opravljanju zaupanih jim nalog ne pokažejo niti toliko odgovornosti, da njih ravnanje ne bi ogrožalo zagotavljanja tistih smotrov, ki jim morajo oborožene sile zadostiti. Kar pa zadeva pritožnikove navedbe, da obdolženčevo ravnanje ni povzročilo hujših škodljivih posledic, je ugotoviti, da je tudi tako naziranje zgrešeno. Obdolženec je kot stražar ostal brez orožja, saj mu jo je mimoidoči izmaknil in odnesel domov. Stražar brez puške pa zagotovo ne more opravljati stražne službe in je zato kot na dlani, da je obdolženčevo ravnanje povzročilo hujše škodljive posledice. Odtod pa se izkaže, da ne pride v poštev uporaba inštituta neznatne družbene nevarnosti. Kaznivo dejanje, ki ga je zagrešil obdolženec ni majhnega pomena, posledice pa kot že povedano nikakor ni moč oceniti kot neznatne. Navedeni razlogi pa kažejo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter nato tudi uporabilo ustrezne materialno pravne določbe.

Pritožba, podana v korist obdolženca zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali kršitve kazenskega zakona po 379. členu ZKP, vsebuje tudi izpodbijanje izrečene kazenske sankcije.

Preizkus, ki ga je v tej smeri opravilo pritožbeno sodišče je pokazal, da je sodišče prve stopnje, potem, ko je do skrajnosti obdolžencu v prid ovrednotilo ugotovljene olajševalne okoliščine, obdolžencu v okviru pogojne obsodbe določilo najnižjo možno kazen zapora in tudi najkrajšo preizkusno dobo. Kazenska sankcija, ki jo je bil deležen obdolženi je torej zelo mila. Zato tudi v tem delu, izostala je namreč pritožba javnega tožilca, v sodbo ni potrebno posegati.

V skladu s povedanim je bilo na podlagi 384. člena ZKP potrebno pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrniti in potrditi napadeno sodbo. Obdolženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, zato je njegov varovanec po 1. odstavku 98. člena v zvezi s 101. členom ZKP, dolžan plačati stroške nastale pred pritožbenim sodiščem odmerjene v obliki povprečnine v znesku 3.000,00 SIT. Pri določanju višine povprečnine je prizivno sodišče upoštevalo obdolženčeve premoženjske razmere in zahtevnost zadeve gledano z zornega kota odločanja v pritožbenem postopku.

Sklicevanje na določila Kazenskega zakona SFRJ in Zakona o kazenskem postopku, ki sta v naš pravni red sprejeta predpisa iz zakonodaje nekdanje zvezne države, ima podlago v 1. odstavku 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l.RS št. 1/91/I).

 


Zveza:

ZKP člen 364, 364/1, 364/1-11, 364, 364/1, 364/1-11. KZJ člen 8, 8/2, 209, 209/1, 8, 8/2, 209, 209/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MjkyOA==