<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sklep Cpg 159/93

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:1993:CPG.159.93
Evidenčna številka:VSK00233
Datum odločbe:29.06.1993
Področje:obligacijsko pravo
Institut:prevozna pogodba - odškodnina

Jedro

Stojnina ni del stroškov prevoza, za katero bi veljala domneva, da jih mora plačati prejemnik, ampak je vrsta odškodnine, ki jo mora plačati tisti, ki je za škodo odgovoren.

 

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi istega sodišča opr. št. Ig ... z dne 17.7.1991, po katerem je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki 680.000,00 ITL s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in izvršilnimi stroški v celoti v veljavi v prvi in tretji točki izreka, glede nadaljnjih pravdnih stroškov pa je odločilo, da jih mora tožena stranka povrniti tožeči v znesku 20.080,00 SIT.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 353. člena ZPP in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne oziroma vrne zadevo v ponovno obravnavanje. V prvi vrsti ugovarja pasivno legitimacijo, ker tožena stranka s tožečo stranko ni sklenila nobene pogodbe o prevozu blaga. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je stroške prevoza blaga plačala tožeči stranki A, ta pa je zato dolžna plačati tožeči stranki tudi nastalo škodo. Med celotnim postopkom sploh ni bilo ugotovljeno, kdo je dejanski naročnik prevoza. Sodišče prve stopnje se je oprlo pri tem, da naj bi bila naročnik prevoza tožena stranka, le na izpoved priče B, ki je delavec tožeče stranke. Ker gre pri zahtevku tožeče stranke za zahtevek za povračilo škode, bi bilo potrebno ugotoviti vse zakonite predpostavke za odgovornost tožene stranke za tako povračilo. Dejansko je kamion z blagom stal zato, ker pošiljatelj blaga ni priložil ustreznih certifikatov, pošiljatelj blaga pa je vsekakor bila A, ne pa tožena stranka.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede bistvene okolnosti spora dejansko stanje res zmotno in nepopolno ugotovilo in s tem v zvezi tudi zmotno uporabilo materialno pravo.

Zaključek sodišča prve stopnje o tem, da naj bi tožena stranka kot prejemnik odgovarjala tudi za plačilo stojnine, ker ni dokazala dogovora, po katerem naj bi plačilo prevoznine in druge stroške prevoza plačal kdo drug ni sprejemljiv. Tak zaključek je še toliko bolj neprepričljiv glede na to, da je dejansko celotno prevoznino plačala A. Pri stojnini pa ne gre za del prevoznine oziroma stroškov prevoza, ampak gre za odškodnino za neupravičeno zadrževanje prevoznega sredstva, tako odškodnino pa mora plačati tisti, ki je za tako škodo odgovoren, na kar pravilno opozarja tudi tožena stranka v svoji pritožbi. Ker pa sodišče prve stopnje v tej smeri zaradi zmotnega pravnega stališča dejanskega stanja ni ocenjevalo, je pritožbeno sodišče ob ugoditvi pritožbi tožene stranke izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pri ponovnem odločanju naj sodišče prve stopnje razišče, zakaj je prišlo do zadrževanja tovornjakov tožeče stranke, to je, ali je tožena stranka odgovorna za to zadrževanje, in nato ponovno odloči o tožbenem zahtevku glede plačila stojnine.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odstavka 166. člena ZPP.

 


Zveza:

ZOR člen 154, 659, 670, 154, 659, 670.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MjkyMA==