VSK sodba Kp 193/93

Jedro

Zavarovalna družba d.d. je bila ustanovljena na podlagi zakona o temeljih osebnega in premoženjskega zavarovanja kot delniška zavarovalna družba, ki upravlja z družbenim in zasebnim kapitalom ter je v lasti fizičnih in pravnih oseb. Že dejstvo, da upravlja z družbenim kapitalom kaže, da je oškodovano zavarovalnico po 7. odstavku 45. člena KZS v kazenskopravnem pomenu jemati kot družbeno pravno osebo.

Izrek

Pritožba zagovornice obtoženega se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Po 1. odstavku 98. člena ZKP je obtoženec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka odmerjene v obliki povprečnine v znesku 5.000,00 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja poneverbe po 2. v zvezi s l. odstavkom 141. člena KZS in mu na podlagi 2. odstavka omenjene kazenske določbe izreklo kazen 8 (osem) mesecev zapora. Po 1. odstavku 85. člena KZJ je obtožencu odvzelo protipravno premoženjsko korist, tako da mu je naložilo v plačilo znesek 171.018,00 SIT. Sklicujoč se na 1. odstavek 98. člena ZKP je odločilo še, da je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka, ki se kažejo kot povprečnina v znesku... Zoper sodbo se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, tedaj pritožbenega razloga po 3. točki 363. člena v zvezi s 366. členom ZKP, pa tudi zaradi odločbe o kazni, torej po 4. točki 363. člena v zvezi s 1. odstavkom 367. člena ZKP, pritožuje obtoženčeva zagovornica. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu izreče pogojno obsodbo ali sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Pritožba ni utemeljena. Pritožničino naziranje, da oškodovana zavarovalna družba d.d. nima lastnosti družbenopravne osebe kot je to določeno v 7. točki 45. člena KZS, je zgrešeno. Res je, da je bila oškodovanka ustanovljena na podlagi Zakona o temeljih osebnega in premoženjskega zavarovanja kot delniška zavarovalna družba, ki upravlja z družbenim in zasebnim kapitalom ter je v lasti fizičnih in pravnih oseb. Že dejstvo, da upravlja tudi z družbenim kapitalom kaže, da je oškodovano zavarovalnico v kazenskopravnem pomenu jemati kot družbeno pravno osebo. Z nasprotnimi zatrjevanji zato pritožnica, ki v tem delu uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, gre pa v bistvu za očitek napačno uporabljenega materialnega prava, ne more biti uspešna. Prav tako nadejanja pritožnice kolikor izpodbija njenemu varovancu izrečeno kazensko sankcijo kot preostro tudi niso utemeljena. Sodišče prve stopnje je okoliščine pomembne pri izbiri vrste in odmeri kazni pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo ter obtožencu izreklo primerno zaporno kazen. Res je, da obtoženi doslej še ni bil obsojen in da mora skrbeti za dva nedoletna otroka. Drži tudi to, da je imel v času storitve kaznivega dejanja obtoženec hude težave v zakonu in se znašel pred razvezo. Obtoženčevo priznanje je pri odmeri kazni kot olajševalna okoliščina tudi prišlo dovolj do izraza. Na drugi strani pa ni moč mimo tega, da je za takratne razmere obtoženec poneveril visok znesek in ga v celoti porabil v igrah na srečo. Po v službi zaupanemu premoženju tedaj ni segel zato, ker bi ga v to gnala premoženjska stiska, pač pa iz nagiba, ki ga je uvrstiti med zavržne. Pristaviti je še, da okoliščina, da obtoženec doslej oškodovanki ni povrnil še ničesar zanj ni obteževalne narave, kot je to zmotno štelo prvostopenjsko sodišče, saj bi mu bilo le v primeru, če bi poneverjeni znesek zavarovalnici povrnil bilo to moč šteti kot olajševalno okoliščino, obratno pa ne. Navzlic temu in dejstvu, da je bil obtoženec dotlej dober in zaupanja vreden delavec, pa glede na višino poneverjenega denarja in seveda upoštevajoč v kakšne namene ga je obtoženec porabil, po presoji sodišča druge stopnje, nižji kazni od tiste, ki jo je izreklo prvostopenjsko sodišče, ni mesta, s tem pa tudi ne izreku pogojne obsodbe. Milejša kazenska sankcija po oceni sodišča druge stopnje ne bi zadostila specialno preventivnemu, pa tudi ne generalno preventivnemu namenu kaznovanja. Odtod je bilo potrebno, potem ko tudi preizkus opravljen po uradni dolžnosti na podlagi 376. člena ZKP ni pokazal nepravilnosti, pritožbo obtoženčeve zagovornice po 384. členu ZKP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Obtoženčeva zagovornica s pritožbo ni uspela, zato je obtoženi po l. odstavku 98. člena v zvezi s 101. členom ZKP dolžan plačati stroške nastale pred pritožbenim sodiščem odmerjene v obliki povprečnine v znesku 5.000,00 SIT. Pri določanju pavšalnega zneska je prizivno sodišče upoštevalo obtoženčeve skromne premoženjske razmere in zahtevnost zadeve, gledano iz zornega kota odločanja v pritožbenem postopku. Sklicevanje na določila Zakona o kazenskem postopku, ki je v naš pravni red sprejet predpis iz zakonodaje nekdanje zvezne države, ima podlago v l. odstavku 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l.RS št. 1/91/I).  

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSK sklep Kp 528/93
• Sklep G 5/2006